Jakobitstvo: zgodovina, cilji in upori za vrnitev dinastije Stuart
Jakobitstvo je bilo (in v veliko manjši meri še vedno je) politično gibanje, ki je skušalo na prestole Anglije, Škotske in Kraljevine Irske vrniti kralje Stuarte. Gibanje je dobilo ime po latinski obliki Jacobus iz imena kraljev Jakoba II. in VII.
Jakobitstvo se je začelo po odstavitvi Jakoba II. in VII. leta 1688 v dogodku, ki je znan kot Slavna revolucija (Glorious Revolution). Nadomestila sta ga njegova hči Marija II. skupaj z možem in prvim bratrancem Viljemom Oranskim. Po odhodu Stuarta na kontinentalno Evropo so njegovi privrženci vzpostavili izgnansko dvorišče in pogosto iskali pomoč velikih katoliških sil, predvsem Francije in v manjšem obsegu Španije, da bi vrnili dinastijo na britanske prestole.
Glavni cilji in družbeni sestav podpornikov
Glavni cilj jakobitstva je bil vrnitev rodbine Stuartov na prestol in obnova njene dinastične pravice do vladanja. To je v praksi pogosto pomenilo tudi upanje katoliškega prebivalstva na odpravo ali omilitev protikatoliških zakonov, zato je gibanje pritegnilo veliko katoličanov in konservativnih plemičev.
- V Škotski so bila jedra podpore predvsem v višavju (Highlands) in pri klanskih strukturah, kjer je jakobitski idejni naboj povezal tradicionalno zvestobo z upornim potencialom.
- V Irski je jakobitstvo sovpadalo z odpornostjo proti protestantski oziroma britanski nadvladi (Williamitske vojne 1689–1691 so bile del širšega spopada).
- V Angliji so jakobitske simpatije prihajale iz konzervativnih krogov, med t.i. "Toryji", iz južnih in severnih provinc ter med delom vojaške in cerkvene hierarhije, vključno z nekaterimi t. i. nonjurorji, ki niso hoteli priseči novim monarhom.
Pomembni upori in vojaške kampanje
Gibanje je večkrat prešlo v oborožene poskuse. Najpomembnejše akcije so bile:
- Williamova invazija (1688) in posledični izgon Jakoba II.; temu je sledila williamitska vojna na Irskem (1689–1691), ki je končala z mirovno pogodbo v Limericku.
- Upor leta 1715 ("The Fifteen"), usmerjen proti novemu toku Hanovercev in podprl starega pretenderja.
- Manjši poskusi leta 1719, vpleten je bil tudi španski pomočnik; bitka pri Glenshielu je bila neuspešna za jakobite.
- Veliki in najbolj znani upor leta 1745–1746, ki ga je vodil Karol Edvard Stuart, imenovan Bonnie Prince Charlie. Ta pohod je dosegel velik uspeh v začetku (zajetje Edinburga, prodor v Anglijo do mesta Derby), vendar se je končal z odločilnim porazom pri Cullodenu 16. aprila 1746.
Vzroki za padec gibanja
Jakobitstvo je spodletelo iz več razlogov: pomanjkanje dosledne tuje podpore, notranje delitve med različnimi skupinami privržencev (na primer med tistimi, ki so želeli katoliško restavracijo, in tistimi, ki so si prizadevali zgolj za dinastično menjavo), trdno konsolidiranje oblasti Hanovercev in močna vojaška represija po zadnjih upih gibanja. Poraz pri Cullodenu je bil še posebej usoden: prinesel je močno represijo proti višavskim klanom, odvzem njihovih tradicionalnih privilegijev in zakonodajne ukrepe, ki so onemogočili nadaljnje vojaške organizacije.
Posledice in kulturna dediščina
Porazi jakobitov so imeli dolgoročne politične in socialne posledice: dokončna utrditev oblasti Hanovercev, sprejem protivpapistične zakonodaje, ter v Škotskem proces centralizacije in kasnejšega ekonomsko-socialnega preoblikovanja (vključno z Highland Clearances). Po vojni so oblasti omejile nošenje tradicionalnih oblačil (Dress Act 1746) in druge elemente klanske kulture.
Kljub vojaškemu zatonu je jakobitstvo pustilo močno kulturno sled. V 18. in 19. stoletju se je spomin na jakobitske upore romantično obudil v literaturi, glasbi in zgodovinopisju (npr. v delih Sir Walterja Scotta), kar je prispevalo k modernemu mitu o Bonnie Prince Charlie in idealiziranemu pogledu na škotsko višavje. Danes jakobitske teme prežijo v turistični ponudbi, literaturi, folklori in občasnih združenjih privržencev, čeprav politična gibanja za povratek Stuartov praktično niso več relevantna.
V izgnanstvu so nasledniki Jakoba II. nadaljevali trditev svojega pravnega zahtevka: njegov sin James Francis Edward Stuart (»Old Pretender«), vnuk Karol Edvard Stuart (»Young Pretender«) in kasneje kardinal Henrik Benedict Stuart, ki je bil zadnji iz neposredne moške linije Stuartov in je umrl leta 1807. S smrtjo kardinala se je dinastična linija Stuarta kot neposrednih britanskih pretendentskih monarhov praktično končala, čeprav so pravni in simbolni zahtevki postopoma prešli na druge evropske rodbine — vse to pa je za gibanje pomenilo konec resne možnosti obnove Stuartov na britanskem prestolu.
Ime gibanja izhaja iz imena odstavljenega Stuartovskega monarha Jakoba II. in VII.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je jakobizem?
O: Jakobitstvo je bilo (in v veliko manjši meri še vedno je) politično gibanje, ki je skušalo na prestole Anglije, Škotske in Kraljevine Irske vrniti kralje Stuarte.
V: Od kod je gibanje dobilo svoje ime?
O: Gibanje je dobilo ime po latinski obliki Jacobus iz imena kraljev Jakoba II. in VII.
V: Kdaj se je začel jakobinizem?
O: Jakobitstvo se je začelo po odstavitvi Jakoba II. in VII. leta 1688.
V: Kdo je nadomestil Jakoba II. in VII.
O: Nadomestila ga je njegova hči Marija II. skupaj s svojim možem in prvim bratrancem Viljemom Oranskim.
V: Kje so živeli Stuartovi po odstavitvi?
O: Stuartovci so po tem živeli na evropski celini in včasih skušali s pomočjo Francije ali Španije dobiti nazaj prestol.
V: Kje je bil jakobinizem najmočnejši?
O: Najpomembnejši kraji jakobinstva sta bili Irska in Škotska, zlasti Škotsko višavje. V Angliji je bilo jakobinstvo najmočnejše na severu, nekaj podpore pa je imelo tudi v Walesu.
V: Kdo je podpiral jakobinstvo?
O: Jakobitstvo je bilo všeč številnim katoličanom. Upali so, da bodo Stuarti odpravili slabe zakone. Veliko različnih ljudi je iz različnih razlogov pomagalo pri vojaških kampanjah. Na Škotskem je jakobitski vzgib postal trajen romantičen spomin.
