Viljem III. Oranski (1650–1702) — kralj Anglije, Škotske in Irske
Viljem III (14. november 1650 – 8. marec 1702) je bil angleški in irski kralj od 13. februarja 1689; Škotski kralj je postal 11. aprila 1689 in je kot škotski monarh v regnalni številki znan kot Viljem II. Vladal je do svoje smrti 8. marca 1702. Bil je ena vodilnih osebnosti evropske politike konca 17. stoletja in ključni voditelj protifrancoske koalicije.
Zgodnje življenje in položaj na Nizozemskem
William se je rodil na Nizozemskem kot princ William Henrik Oranski. Njegova mati je bila Marija Stuart, hči angleškega kralja Karla I. (torej sestra kasnejšega kralja Jakoba II., kar pomeni, da je bil Jakob Williamov stric). Viljem je odraščal v Oranskem dvoru in je v Nizozemski republiki dosegel pomemben položaj: bil je statholder (državni namišnik) in vrhovni poveljnik nizozemske vojske, vodil pa je politiko in vojaške zavezništva proti razširjanju francoskega vpliva pod Ludvikom XIV.
Poročen z Marijo in politično zavezništvo
Viljem se je 4. novembra 1677 poročil s svojo sorodnico, hčerko kralja Jakoba, Marijo. Njuna poroka je bila obenem politična zveza, ki je imela dolgoročen pomen za angleško politiko: ko je izbruhnila kriza ob Jakobovem vladanju, sta Viljem in Marija postala osrednja figura za tiste, ki so si prizadevali za protestantsko vlado in omejitev absolutne monarhije.
Slavna revolucija in prestol
Protestantska večina v Angliji je nasprotovala kralju Jakobu II., zato so ga v "slavni revoluciji" leta 1688 odstranili. Viljem se je z nizozemsko vojsko izkrcal v Angliji (v Brixhamu) in z njegovo prisotnostjo ter hitro odstopanjem Jakobovih podpornikov je Jakob odšel v Francijo. Dogodki so znani tudi pod imenom slavnarevolucija. Angleški parlament je Viljemu in Mariji ponudil skupno krono (v praksi sta vladala kot suverena para, po smrti enega pa je drugi ostal monarh), zato sta postala Viljem III. in Marija II. Njuna vladavina je v angleško ustavno prakso vpeljala pomembne pravne spremembe.
Ustavne spremembe in verska ureditev
Po prihodu na prestol so bili sprejeti zakoni, ki so omejili monarhovo moč in krepili vlogo parlamenta: najpomembnejši med njimi je bil Bill of Rights (1689), ki je ščitil parlament pred nerazumnimi dejanji vladarja in določal temeljne pravice ter mehanizme nadzora. Hkrati je bil sprejet Toleration Act (1689), ki je zagotavljal versko strpnost protestantskim nekonformistom, vendar je omejeval pravice rimokatoličanov in vernikov drugih nekrščanskih verstev.
Škotska in irski odziv
Viljem je leta 1689 sklical konvencijo škotskih stanov in jim poslal spravno (prijateljsko) pismo, v nasprotju z Jakobovim avtoritarnim pristopom. Konvencija je 11. aprila, na dan angleškega kronanja, dokončno razglasila, da Jakob ni več škotski kralj. Viljemu in Mariji so ponudili škotsko krono, ki sta jo 11. maja sprejela. Kljub temu je Jakobiti ostal dejavnik v britanski politiki in so se več kot pol stoletja prizadevali za ponovno vrnitev Jakoba in njegovih dedičev na prestol.
Irskega vojaško-policijska kampanja
Na Irskem so bili jakobiti podprti tudi s strani Francije in uspeli mobilizirati veliko rimskokatoliško prebivalstvo. Viljem je osebno poveljeval svoje sile in dosegel odločilno zmago v bitki pri Boynu leta 1690, po kateri je Jakob za kratek čas pobegnil nazaj v Francijo. Ta zmaga je utrdila Viljemovo oblast na Otoku in omejila jakobitsko grožnjo za obdobje.
Velika zavezništvena vojna proti Franciji
Sledila je devetletna vojna (1688–1697) med koalicijo evropskih sil, ki jo je med drugim vodil Viljem, in Francijo Ludvika XIV. Anglija in Nizozemska sta bili uspešni predvsem na morju: pomorska zmaga pri La Hogu leta 1692 je ublažila francosko pomorsko premoč. Na kopnem pa so bile bitke bolj izenačene; zavezništvo je leta 1692 izgubilo Namur, leta 1693 pa sovražnik dosegel uspehe, na primer pri Landenu. Vojna se je končala z mirom v Ryswicku (1697), ki je začasno uravnal razmerja moči v Evropi.
Smrt Marije, osebno življenje in smrt Viljema
Marija je 12. decembra 1694 umrla zaradi ošpic, tako da je Viljem ostal sam na prestolu. Poročena sta imela samo neplodna poroko in nista imela potomcev, kar je pomenilo, da ob koncu Viljemove vladavine ni bilo neposrednega potomstva za nasledstvo. Nazadnje ga je nasledila njegova svakinja, kraljica Ana, saj je bila najbližja protestantska naslednica.
Act of Settlement in dedni red
Zelo pomembno je tudi naslednje dejstvo: leta 1701 je bil sprejet parlamentarni zakon, ki je uredil nasledstvo prestolov v Angliji in na Irskem izključno za protestante (Act of Settlement 1701). Ta zakon je preprečeval katoličanom in tistim, ki so bili poročeni s katoličani, da bi zasedli prestol. Škotska prvotno ni bila del te ureditve vse do parlamentarne združitve obeh kraljestev leta 1707, ko so bili kraljestvi združeni in ureditve usklajene.
Zapustina
Viljem III. je bil ključna osebnost evropske politike konca 17. stoletja: kot vodja protifrancoskih koalicij je pripomogel k omejitvi absolutne moči Ludvika XIV., hkrati pa je doma v Angliji utrdil položaj parlamentarne monarhije in pravne omejitve za suverena. Njegova vladavina je prinesla trajne ustavne spremembe, katerih posledice so se čutile še dolga leta po njegovi smrti.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Viljem III. in II.O: Viljem III in II (4. november 1650 - 8. marec 1702) je bil kralj Anglije in Irske od 13. februarja 1689 (kot Viljem III), od 11. aprila 1689 pa je bil kralj Škotske (kot Viljem II). Kraljeval je do svoje smrti 8. marca 1702.
V: Kaj je slavna revolucija?
O: Slavna revolucija je strmoglavljenje kralja Jakoba v Angliji leta 1688, ko se je nizozemska vojska pod vodstvom princa Viljema Henrika Oranskega izkrcala v Brixhamu. To je Jakobu omogočilo odhod v Francijo, princ Viljem pa je postal zadnja oseba, ki je s silo uspešno napadla Anglijo.
V: S kom se je Viljem poročil?
O: Viljem se je 4. novembra 1677 poročil s hčerko kralja Jakoba Marijo (svojo sestrično iz prvega kolena).
V: Kateri zakoni so bili sprejeti v času vladavine Viljema in Marije?
O: Sprejeti so bili zakoni, ki so ščitili parlament pred nerazumnimi dejanji vladarja, zagotavljali versko strpnost protestantskim nekonformistom, vendar omejevali versko svobodo rimskih katoličanov in nekrščanskih verstev.
V: Kako se je na to spremembo monarhije odzvala Škotska?
O: Ko jim je bila ponujena škotska krona, so jo 11. maja sprejeli po spravnem pismu, ki jim ga je poslal Viljem, v nasprotju z Jakobom, ki jim je poskušal ukazati.
V: Kdo je bil Ludvik XIV.?
O: Ludvik XIV. je bil francoski kralj, ki je varoval in podpiral Jakoba pri njegovih prizadevanjih, da bi se po strmoglavljenju v slavni revoluciji vrnil kot monarh.
V: Kateri zakon je uredil nasledstvo prestolov v Angliji in na Irskem? O: Leta 1701 je bil sprejet parlamentarni zakon, ki je uredil nasledstvo prestolov v Angliji in na Irskem samo za protestante; Škotska ni bila vključena do parlamentarne unije z Anglijo in Irsko leta 1707.
