Pismo Nesmrtnih sedmih Viljemu III. — povod slavne revolucije 1688
Odkrivanje vabila "Nesmrtnih sedmih" Viljemu III. — skrivnosti, politični pritiski in kako pismo sprožilo Slavno revolucijo 1688. Zgodovinski vpogled in analiza.
Povabilo Viljemu je bilo skrivnostno in odločno pismo, ki so ga poslali sedem vplivnih angleških protestantov — kasneje znanih kot nesmrtnih sedem. Dokument je bil naslovljen na Viljema III., princa Oranskega, ki ga je prejel 30. junija 1688 (julijanski koledar, 10. julija po gregorijanskem koledarju). Pismo je bilo neposredna reakcija na rojstvo katoliškega prestolonaslednika James Francis Edward Stuart.
Politični in verski kontekst
V drugi polovici 17. stoletja so se v Angliji močno zaostrili verski in državni spori. Kralj Jakob II. angleški, ki je bil katolik, je zlasti po letu 1685 sprejemal ukrepe, ki so dajali prednost katolikom v javnih službah in vojski ter je skušal omejiti vpliv parlamenta. Ti ukrepi so sprožili strahove med protestantsko elito, da se bo v Veliki Britaniji vzpostavila katoliška absolutistična vladavina in da bodo izginile verske in politične svoboščine, ki so jih mnogi videli kot zaščito pred monarhično tiranijo.
Vsebina pisma
V pismu so pisci Viljema pozvali, naj poseže in prepreči katoliško dediščino na prestolu. Naveden je bil tudi predlog, da bi se njegova protestantska žena Marija, Jakobova najstarejša hči, postavila za naslednico namesto novorojenega princa. Kot eden od glavnih argumentov je bilo trditev, da novi valižanski princ v resnici ni bil Jakobov sin — obtožba, ki je postala znana kot mit o “grelniku” (warming-pan) in je bila del širše kampanje za diskreditacijo kraljevega rodu.
Pismo je Viljemu obljubljalo podporo angleške protestantske elite in množic, če se bo s svojo vojsko v Angliji izkrcal in prevzel oblast. Avtorji so našteli svoje pritožbe proti kralju Jakobu in zagotovili, da bodo Angleži vstali na Viljemovo stran. Pismo je bilo prineseno v Haag z zelo skrivnostnim postopkom: v roke Viljema ga je dostavil kontraadmiral Arthur Herbert (pozneje lord Torrington), preoblečen v navadnega mornarja, in bil je brano v tajni kodi.
Kdo so bili "Nesmrtni sedem"?
Skupina, ki je podpisala povabilo, je združevala visoke plemiče in cerkvene dostojanstvenike, ki so imeli močne vezi z gosto mrežo protikraljevskih in protikatoliških krogov. Med njimi so bili:
- Charles Talbot, 1. vojvoda od Shrewsburyja
- William Cavendish, 4. grof (pozneje vojvoda) od Devonshire
- Thomas Osborne, grof od Danby
- Edward Russell (pozneje 1. grof od Orforda)
- Richard Lumley, grof od Scarbrougha
- Henry Compton, škof Londona
- Henry Sydney (Sidney), poznejši grof od Romneyja
Ti posamezniki so delovali iz prepričanja, da skupna akcija z Viljemom lahko povrne protestantsko ravnovesje moči in zagotovi varnost pravic in svoboščin Angležev.
Prihod Viljema in posledice
Po prejemu pisma je Viljem uresničil svoje načrte za invazijo in se novembra 1688 z veliko nizozemsko vojsko izkrcal v jugozahodni Angliji (z modernimi ocenami sile okrog 10–15.000 mož). Njegova vstaja, ki je dobila ime slavna revolucija, je hitro oslabila Jakobovo podporo: mnogi vojaški poveljniki in plemiči so prebegnili, kraljeva pozicija pa je postajala vse bolj negotova. Jakobu je na koncu uspelo pobegniti v Francijo.
Parlament je pozneje ponudil krono Viljemu in Mariji kot skupnima vladarjema. To menjavo oblasti je spremljalo sprejetje Bill of Rights (1689), ki je omejil kraljevo moč, utrdil pravice parlamenta in utrdil končno preobrazbo angleške vladavine v parlamentarna monarhija. Slavna revolucija je imela dolgoročne posledice: okrepila je pravno in ustavno moč parlamenta ter postavila temelje moderne britanske politične ureditve.
Pomen povabila
Povabilo Viljemu ostaja zgodovinsko pomemben dokument, ker kaže, kako so notranje politične napetosti in strahovi pred versko diskriminacijo pripeljali do vtika tuje sile in do mirne (v primerjavi z drugimi revolucijami) menjave oblasti. Pismo symbolizira koordinirano delovanje notranjih nasprotnikov Jakoba II. in odločnost, da se zaščitijo verske svoboščine in parlamentarne pravice, kar je spremenilo pot britanske zgodovine.
Podpisniki
Vabilo so podpisali:
- Grof Danby
- Grof Shrewsbury
- Grof Devonshire
- Vikont Lumley
- Londonski škof (Henry Compton)
- Edward Russell
- Henry Sydney (ki je napisal vabilo)
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je Viljemu poslal vabilo?
O: Vabilo Viljemu je poslalo sedem slavnih Angležev, pozneje znanih kot nesmrtnih sedem.
V: Kaj je pismo zahtevalo od Viljema?
O: V pismu je Viljem prosil, naj prisili svojega tasta, angleškega kralja Jakoba II, da njegovo protestantsko ženo Marijo, Jakobovo najstarejšo hčer, naredi za dedinjo. To bi lahko storil tako, da bi trdil, da novorojeni valižanski princ v resnici ni Jakobov sin.
V: Kako je bilo vabilo vročeno Viljemu?
O: Vabilo je Williamu v Haagu dostavil kontraadmiral Arthur Herbert (poznejši lord Torrington), preoblečen v navadnega mornarja, in ga prebral s tajno kodo.
V: Zakaj se je Viljem odločil, da bo uresničil svoje načrte za izkrcanje z veliko nizozemsko vojsko?
O: Zaradi vabila se je Viljem odločil, da bo uresničil svoje obstoječe načrte za izkrcanje z veliko nizozemsko vojsko.
V: Kaj se je zgodilo zaradi te odločitve?
O: Zaradi te odločitve je prišlo do tako imenovane slavne revolucije, ko je kralj Jakob II. pobegnil in sta ga nadomestila skupna vladarja - Viljem in Marija.
V: Zakaj so ljudje na splošno verjeli, da je bil sin kralja Jakoba lažniv?
O: Ljudje so na splošno verjeli, da je sin kralja Jakoba lažniv, ker so imeli proti njemu pritožbe, ki so bile omenjene v Povabilu, in sicer, da morda ni bil v resničnem sorodstvu s kraljem Jakobom II.
Iskati