Irski upor 1798 in Združeni Irci: vzroki, potek in posledice

Poglobljen članek o Irskem uporu 1798: vzroki, potek in posledice, vloga Združenih Ircev in Wolfe Tonea, velike izgube ter trajni zgodovinski pomen.

Irski upor leta 1798 je bil upor Ircev proti britanski vladavini na Irskem. Vodil ga je Theobald Wolfe Tone in njegova organizacija, tajno združenje Združeni Irci (United Irishmen). Združeni Irci so izhajali iz gibanja za politične reforme in so si prizadevali za ne-sekularno republikansko ureditev ter enakopravnost vseh ver in slojev. Gibanje je dobilo moralno in v delu tudi vojaško podporo republikanske Francije, čeprav je bila pomoč omejena in večinoma neuspešna. Na uporniško gibanje so močno vplivale revolucije, ki so v tistem času potekale v Ameriki in Franciji. Zaradi različnih verskih in družbenih delitev — predvsem napetosti med anglikanskim vladajočim slojem (Anglican Ascendancy), disidentskimi presbiterijanci na severu in katoliško večino — je bila enotna podpora uporu težavna, čeprav so Združeni Irci načeloma želeli združiti katolike, presbiterijance in protestantsko srednji razred v skupnem boju proti britanski oblasti.

Vzroki

Glavni vzroki upora so bili:

• dolgotrajna britanska politična in pravna prevlada v Irski ter privilegiji anglikanske elita;
• omejitve in diskriminacija katoliškega prebivalstva (Penal Laws), ki so omejevale verske in državljanske pravice;
• gospodarska stiska, visoke davščine in agrarne težave, ki so prizadele kmete in delavce;
• vpliv ameriške in francoske revolucije ter razširjanje idej o naravni pravici, reprezentaciji in republikanstvu;
• rastoče nezadovoljstvo med presbiterijanci na severu, ki so občutili versko in politično diskriminacijo kljub ločitvi od Anglije.

Potek upora

Upor se je razvil spomladi in poleti 1798. Vzpon Združenih Ircev je bil sprva tajen in organizacijski, a je zaradi pritiska represije britanskih oblasti (aretacije, vojaške patrulje, izredne sodbe) prerastel v oboročene vstaje na različnih koncih Irske. Najpomembnejše faze in bitke so bile:

• Vstaja v Wexfordu (maj–junij 1798): ena najobsežnejših in najbolj krvavih faz upora, vrhunec je bila bitka pri Vinegar Hill (21. junij 1798), kjer so britanske sile razbile glavne upornike v okrožju Wexford;
• Nasilje v Ulsterju: severni upor v okrožjih Antrim in Down je bil kratkega roka in je bil hitro zatrt, vodje, kot je bil Henry Joy McCracken, so bili ujete in kasneje usmrčeni;
• Francoska intervencija: manjša francoska sila pod generalom Jeanom Josephom Amable Humbertom je avgusta 1798 izkrcala v Mayo in zmagala pri Castlebaru (27. avgust), vendar je bila hitro poražena pri Ballinamucku (8. september 1798); večina francoskih in irskih bojevnikov je bila zajeta ali pobojevana;
• lokalni partizanski boji so se nadaljevali še nekaj let (npr. v gorovju Wicklowu, kjer je deloval Michael Dwyer), vendar kot organizirana vstaja niso več ogrozili britanske oblasti.

Žrtve in represija

Število smrtnih žrtev se ocenjuje različno; viri navajajo, da je na irski strani umrlo od 10.000 do 50.000 ljudi, na britanski strani pa med 500 in 2.000. Poleg tega so bile številne žrtve med civilnim prebivalstvom zaradi represalij, pomorov, požigov vasi in popravnih ukrepov. Po zatrtju upora so sledile množične aretacije, javne usmrtitve, deportacije številnih udeležencev v kolonije (predvsem Avstralijo) ter okrepljena vojaška prisotnost in izredne sodne prakse.

Posledice

Glavne posledice upora so bile:

• Ukrepi centralizacije in zakonodajne spremembe: kot neposreden politični izid je prišel Act of Union 1800, ki je združil Kraljestvo Velike Britanije in Kraljestvo Irske v Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske (veljati je začel 1. januarja 1801). Ta sprememba je znatno zmanjšala irsko zakonodajno avtonomijo in preusmerila odločanje v London.
• Zaostrena represija in podaljšana vojaška kontrola: oblast je okrepila nadzor, uvedla vojaško upravljanje na prizadetih območjih in izvajala kazni, zasege premoženja ter transport ujetnikov.
• Politične posledice za katoličane: upanje, da bo združitev vodila k hitri katoliški emancipaciji, se ni uresničilo takoj; popolna politična emancipacija katoličanov je prišla šele leta 1829.
• Dolgotrajen vpliv na irski nacionalizem: upor in ideje Združenih Ircev so postale močan simbol in navdih za poznejša gibanja za irsko neodvisnost (Young Ireland, irska republikanska gibanja 19. in 20. stoletja). Spomin na 1798 je ohranil podobo upora proti državni ureditvi in je del irske zgodovinske zavesti.
• Demografske in družbene spremembe: mnogi udeleženci so bili ubiti, zaprti ali deportirani; gospodarska škoda in strah sta privedla tudi do povečane emigracije v naslednjih desetletjih.

Pomen in zapuščina

Združeni Irci so kljub neuspehu 1798 izražali novo politično vizijo — idejo o združitvi različnih veroizpovedi v skupno državljansko identiteto in republikanski ureditvi. Upor je pokazal, da so ideje o svobodi, enakosti in predstavniški vladi prispevale k radikalizaciji irskega političnega življenja. Simboli in zgodbe iz leta 1798 so kasneje služili kot točka reference za tiste, ki so si prizadevali za samoodločbo in socialne reforme v Irski.

Čeprav upor ni uspel doseči svojih neposrednih ciljev, je močno zaznamoval politični razvoj Irske v 19. stoletju in ostaja osrednji dogodek v zgodovini irskega odpora proti britanski oblasti.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil irski upor leta 1798?

V: Kdo je vodil irski upor leta 1798?

V: Kaj je bila glavna gonilna sila irskega upora leta 1798?

V: Ali je bil irski upor leta 1798 uspešen?

V: Zakaj je večina irskih katoličanov med irskim uporom leta 1798 podpirala krono?

V: Kako se imenuje irski upor leta 1798?

V: Koliko žrtev je bilo v irskem uporu leta 1798?

Išči po črki