Pokol v Jallianwalah Baghu,

Ozadje

Indija med prvo svetovno vojno

Prva svetovna vojna se je začela z veliko podporo in prijaznostjo indijskih voditeljev do Združenega kraljestva. Britanci tega niso pričakovali, saj so menili, da bi lahko prišlo do upora. Indija je veliko pomagala britanskim vojnim prizadevanjem z zagotavljanjem ljudi in sredstev. Okoli 1,3 milijona indijskih vojakov in delavcev je služilo v Evropi, Afriki in na Bližnjem vzhodu, indijska vlada in princi pa so poslali velike zaloge hrane, denarja in streliva.

Vendar sta bila Bengalija in Pandžab območji, kjer ljudje še vedno niso marali Britancev. Teroristični napadi v Bengaliji so bili povezani z nemiri v Pandžabu. Prav tako je od začetka vojne čezmorsko indijsko prebivalstvo (predvsem iz Kanade, Nemčije in Združenih držav) poskušalo v Indiji sprožiti upor, podoben vstaji iz leta 1857. S pomočjo irskih republikancev, Nemcev in Turkov je nastala velika zarota, imenovana Hindujsko-nemška zarota. Ta zarota je skušala doseči tudi, da Afganistan ne bi podpiral britanske Indije.

Po vojni

Po prvi svetovni vojni so veliko število mrtvih in ranjenih, inflacija, visoki davki in druge težave močno prizadeli prebivalce Indije. Indijski vojaki so v Indijo tihotapili orožje, da bi se znebili britanske oblasti. Različne skupine so se združile in zahtevale neodvisnost od Velike Britanije. Leta 1916 sta Indijski nacionalni kongres in Muslimanska liga podpisala pakt iz Lucknowa, v katerem sta se dogovorila o postavitvi meje med Pandžabom (Indija) in Pakistanom.

Zakon Rowlatt

Zaradi vse hujših državljanskih nemirov po vsej Indiji, zlasti med mlinarji v Bombaju, je bil leta 1919 ustanovljen Rowlattov odbor. Odbor Rowlatt je dobil ime po Sydneyju Rowlattu, angleškem sodniku. Naloga odbora je bila razumeti nemške in boljševiške povezave z militantnim gibanjem v Indiji, zlasti v Pandžabu in Bengaliji.

Odbor je zahteval podaljšanje veljavnosti Zakona o obrambi Indije iz leta 1915 Zakon je vladi vicekralja dal veliko moč, ki je vključevala utišanje tiska, vključno s pridržanjem političnih aktivistov brez sojenja, aretacijo brez sodnega naloga za vsakega posameznika, osumljenega izdaje. Ta zakon je v Indiji sprožil veliko jezo.

Pred pokolom

Na dogodke, ki so sledili Rowlattovemu zakonu leta 1919, so vplivali tudi dogodki, povezani z zaroto Ghadar. V tistem času so se vojaki britansko-indijske vojske vračali z bojišč v Evropi in Mezopotamiji v gospodarsko depresijo v Indiji. Leta 1915 je bilo veliko poskusov upora, sodni procesi o zaroti v Lahoreju pa so bili še vedno v središču pozornosti javnosti. V Indijo so začele prihajati tudi novice o mladih Mohadžirjih, ki so se med rusko državljansko vojno borili v imenu turškega kalifata in pozneje za Rdečo armado. Tudi ruska revolucija je začela vplivati na Indijo. V tem času se je Mahatma Gandhi, ki je bil do takrat na indijskem političnem prizorišču razmeroma neznan, začel uveljavljati kot množični voditelj.

Gandijev poziv k protestu proti Rowlattovemu zakonu je dobil pričakovan odziv - besneče nemire in proteste. Razmere, zlasti v Pandžabu, so se hitro poslabšale. Železniški, telegrafski in komunikacijski sistemi so bili moteni. Skozi Lahore je šla ogromna množica 20.000 ljudi.

V Amritsarju se je v Jallianwala Bagh zbralo več kot 5.000 ljudi. Michael O'Dwyer naj bi verjel, da je bil to del poskusa upora proti Britancem. James Houssemayne Du Boulay naj bi pripisal neposredno povezavo med strahom pred ghadarskim uporom sredi vse bolj napetih razmer v Pandžabu in britanskim odzivom, ki se je končal s pokolom.

10. aprila 1919 je v rezidenci namestnika komisarja Amritsarja, mesta v Pandžabu, veliki pokrajini na severozahodu takrat nerazdeljene Indije, potekal protest. Demonstracija je potekala z zahtevo po izpustitvi dveh priljubljenih voditeljev indijskega gibanja za neodvisnost, Satya Pala in Saifuddina Kitchlewa, ki sta bila pred tem aretirana zaradi svojih protestov. Britanska vojska je streljala na množico, streljanje pa je povzročilo še več nasilja. Pozneje čez dan so napadli in zažgali več bank in drugih vladnih stavb, vključno z mestno hišo in železniško postajo. Nasilje se je še naprej stopnjevalo in je povzročilo smrt najmanj petih Evropejcev, vključno z vladnimi uslužbenci in civilisti.

Naslednja dva dni je bilo mesto Amritsar mirno, nasilje pa se je nadaljevalo v drugih delih Pandžaba. Prekinjene so bile železniške proge, uničene telegrafske postaje, požgane so bile vladne stavbe, ubiti pa so bili tudi trije Evropejci. Do 13. aprila se je britanska vlada odločila, da bo za večino Pandžaba uvedla vojno stanje. Zakonodaja je omejila številne državljanske svoboščine, vključno s svobodo zbiranja, in prepovedala zbiranje več kot štirih oseb.

Pokol

13. aprila 1919 se je na tisoče ljudi zbralo na vrtu Jallianwala Bagh blizu Zlatega templja v Amritsarju. Na ta dan je potekal festival Baisakhi, ki je bil tudi sikhovsko novo leto. Ta festival je več kot dvesto let privabljal tisoče ljudi iz vse Indije. Ljudje so potovali več dni, da so prišli v Amritsar.

Jallianwala Bagh je bil z vseh strani obdan s hišami in stavbami ter je imel nekaj ozkih vhodov, ki so bili večinoma zaklenjeni. Ljudje, ki niso mogli pobegniti, so se poskušali povzpeti na zidove parka. Mnogi so skočili v vodnjak znotraj kompleksa, da bi se rešili pred kroglami. Na plošči na spomeniku piše, da je bilo iz vodnjaka izvlečenih 120 trupel.

V streljanju je bilo ubitih več sto ljudi, na tisoče jih je bilo ranjenih. V telegramu, poslanem Dyerju, je britanski guverner Pandžaba sir Michael O'Dwyer zapisal: "Vaše dejanje je pravilno. Podguverner odobrava."

O'Dwyer je zahteval uvedbo vojnega stanja v Amritsarju in na drugih območjih, kar je po pokolu dovolil podkralj lord Chelmsford.

Jallianwalla Bagh leta 1919, nekaj mesecev po pokolu.


Vodnjak mučenca v Jallianwala Baghu.

Dyer je bil zavrnjen

Dyer je bil sprva deležen odobravanja, julija 1920 pa ga je spodnji dom parlamenta obsodil in prisilil k upokojitvi.