Anglikanska bogoslužna skladba: maša, vrste in zgodovina

Kaj je maša v anglikanski tradiciji

V anglikanski cerkveni glasbi je maša skladba, ki jo zbor poje med bogoslužjem. Uporablja besede, ki so tradicionalni del bogoslužja. Zbor navadno spremljajo orgle, včasih pa je lahko samo za zbor brez orgel. V anglikanski praksi se besedi "maša" pogosto prenašata z izrazoma "Communion service" ali "Eucharist setting" — gre za glasbeno uglasbitev besed, ki spremljajo obhajilo (Eucharist). Namen teh skladb je poudariti besedilo, podpreti molitev občestva in pomagati pri liturgični dramaturgiji obreda.

Pogoste pesmi in kantikli

Pri jutranji molitvi so za zbor uglasbene besede Venite (Psalm 95), Te Deum in Jubilate (Psalm 100) ali Benedictus. Te kantikle se pojavljajo kot del Morning Prayer (jutranja molitev ali Matins) in jih zbor poje v posameznih nastavitvah, pogosto z orgelsko spremljavo ali a cappella.

Za sveto obhajilo so običajno določene besede Gloria, včasih pa tudi veroizpoved, Sanctus, Agnus Dei in odgovori. V anglikanskih uglasbitvah so te besede pogosto razdeljene na več delov (npr. Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Agnus Dei) in predstavljajo t. i. Communion service oziroma mašno uglasbitev.

Za večerno molitev bosta uporabljeni pesmi Magnificat in Nunc Dimittis. Pevci v zboru ju pogosto na kratko imenujejo "Mag in Nunc". Te besede so uglasbili številni skladatelji. Iz njih so naredili skladbo za zbor, ki je podobna himni.

Vrste bogoslužnih skladb in zgodovinski razvoj

V tudorskem in zgodnjem stuartovskem obdobju so bile storitve opisane kot "kratke", "velike" ali "verzne". Kratke maše so bile kratke, besede so se pele samo enkrat in pogosto so bile brez spremljave (brez orgel). Velika maša je bila daljša: nekatere besede so se pogosto pele večkrat. William Byrd je napisal znamenito veliko bogoslužje. Verzna maša je bila prav tako dolga: v njej je bilo več verzov, ki jih je moral zapeti član zbora solo. Med vsakim verzom je bilo nekaj glasbe, ki jo je lahko pel celoten zbor.

V tem obdobju se je razvila tudi praksa različnih oblik cerkvene glasbe:

• Full anthem (polna himna) je namenjena celotnemu zboru brez solov; pogosto je skladbena oblika, ki zrcali liturgično besedilo.
• Verse anthem (verzna himna) izmenjuje solo verse z odzivi zbora; ta oblika je bila še posebej priljubljena v obdobju Tudorjev in Stuartov.
• Service (storitev) pomeni uglasbitev kantiklov in mašnih delov (npr. Magnificat & Nunc Dimittis za Evensong, ali Kyrie, Gloria itd. za obhajilo).

Razvoj po reformaciji in pomembni prvaki

Anglikanska liturgija se je močno spremenila z reformacijo in uvedbo Book of Common Prayer (Knjiga skupnih molitev) s sredine 16. stoletja, ko so bile liturgične molitve prešle v angleščino. To je odprlo pot novim uglasbitvam in širšemu uporabljenju zbora v župnijah in katedralah. Poleg Williama Byrda so pomembni zgodnji skladatelji anglikanskega zbora Thomas Tallis, Orlando Gibbons in Henry Purcell. V kasnejših stoletjih so k tradiciji prispevali še Charles Villiers Stanford, Ralph Vaughan Williams, Herbert Howells, Benjamin Britten in drugi, ki so napisali znane "service" in "anthem" uglasbitve.

Sodobna praksa in zbori

Danes anglikanski zbori nastopajo v zelo raznoliki praksi: od majhnih župnijskih zasedb do profesionalnih katedralnih zborov (s pevci, med njimi pogosto dekliški ali fantovski soprani, altisti, tenorji in basi). Pogosti so tudi zbori sestavljeni iz odraslih pevcev in kontratenorjev. Orgelska spremljava ostaja zelo razširjena, vendar ima tradicija a cappella petja (brez orgel) v anglikanskem repertoarju močno mesto.

Anglikanska bogoslužna glasba še vedno živi kot del vsakodnevnega bogoslužja (jutranje in večerne molitve, sveto obhajilo), pa tudi kot koncertna), z mnogimi skladbami, ki so postale del repertoarja zborov po vsem svetu. Sodobni skladatelji še naprej pišejo nove uglasbitve klasičnih kantiklov in mašnih del, pri čemer ohranjajo ravnovesje med liturgično funkcijo in glasbeno izraznostjo.

Zaključek

Anglikanska bogoslužna skladba zajema širok nabor zvrsti in funkcij: od kratkih, enostavnih uglasbitvah do dolgih velikih storitev z izmenjavo solo verzov in zborovskih odzivov. Njena zgodovina je prepletena s liturgičnimi reformami, razvojem zborske kulture in prispevki številnih skladateljev, zaradi česar ostaja živa in prilagodljiva tradicija tudi v sodobni cerkveni praksi.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je anglikanska cerkvena maša?

V: Kako je zbor običajno spremljan?

V: Katere besede so pri jutranji molitvi uglasbene?

V: Katere besede so uglasbene pri svetem obhajilu?

V: Katere besede se uglasbijo pri večerni molitvi?

V: Kdo je napisal znane skladbe za veliko mašo?

V: Kako so opisovali bogoslužja v obdobju Tudorjev in zgodnjih Stuartov?

Išči po črki