Evensong (anglikanski večerni spev): pomen, zgodovina in praksa

Evensong — anglikanski večerni spev: odkrijte pomen, bogato zgodovino in prakso tega liturgičnega petja v katedralah ter kako se mu lahko pridružite.

Večerna molitev (pogosto imenovana Evensong) je v anglikanski cerkvi tradicionalno bogoslužje, namenjeno molitvi in petju v poznih popoldanskih ali zgodnjih večernih urah. Gre za obliko večerne službe, ki je v anglikanski tradiciji razvila močno glasbeno in liturgično stran ter ima pomembno mesto tako v katedralah kot v župnijah in univerzitetnih kapelah.

V britanskih katedralah in nekaterih starih univerzitetnih kapelah je to bogoslužje pogosto vsakdanji dogodek, pri katerem skoraj vsak dan v tednu poje zbor. Običajno je en dan v tednu, ko zbora ni in se vse govori. V katedralah ponavadi pojejo le zbor in duhovniki, medtem ko verniki poslušajo; v župnijah pa je pogosto več možnosti za sodelovanje občestva, kjer se lahko verniki pridružijo petju himen in določenim delom liturgije. Včasih je na koncu ena pesem, ki se ji lahko pridružijo tudi verniki.

Izvor in zgodovina

Evensong izhaja iz latinskih večernih bogoslužij (Vesper in Compline), a je kot samostojna anglikanska služba utrdil svoj značaj z izdajo Book of Common Prayer (Knjiga običajne molitve) v 16. stoletju, še posebej v uredbah, ki jih je pripravil Thomas Cranmer. Tradicija petja in zborovske izvedbe se je skozi stoletja razvijala, še posebej v 19. stoletju, ko je nastala močna tradicija katedralnega zborovstva in številne kompozicije za Evensong (antifoni, kantate, anthemi) postale stalnica bogoslužja.

Struktura bogoslužja

Evensong običajno sledi urejeni liturgiji, ki lahko vključuje naslednje elemente:

• odprtje z uvodom in odgovori (Opening Sentences in Responses);
• psalmi, ki se dogovorjeno pojejo ali recitirajo kot psalmody;
• prvo in drugo berilo (Lessons), pogosto iz Stare in Nove zaveze;
• kantikli (canticles) — najbolj značilna sta Magnificat (Marijin hvalnik) po prvem berilu in Nunc Dimittis (Simsonovo odpuščanje) po drugem berilu;
• kolekta, molitve za cerkev in svet ter priprošnje;
• odhodna pesem ali anthem, ki ga pogosto izvede zbor.

Glasba in vloga zbora

Glasbena plat je za Evensong ključna: zbor izvaja psalme v gregorijanskem ali sodobnem koralnem slogu, kantikle v različnih tonskih izvedbah in antheme skladateljev iz različnih obdobij (od renesanse do sodobnih skladateljev). V katedralah in nekaterih kapelah je petje skoraj izključno delo zbora in vodenih pevk/pevcov, kar daje bogoslužju koncerten značaj. V župnijah pa so pogosto vključene tudi zborovske skupine mešanih pevcev ali zbori, ki vabijo k sodelovanju občestvo.

Pomen in sodobna praksa

Evensong je hkrati molitvena in kulturna izkušnja: za vernike predstavlja priložnost za umiritev, premišljevanje in skupno molitev ob koncu dneva; za obiskovalce in ljubitelje glasbe pa pogosto pomeni priložnost za poslušanje visoko kakovostne cerkvene glasbe. V moderni praksi se Evensong izvaja v različnih jezikih in oblikah — nekateri uporabljajo tradicionalne besedila iz Book of Common Prayer, drugi sodobne prevode in prilagoditve — ter je prisoten tudi zunaj Združenega kraljestva po vsej anglikanski skupnosti oziroma cerkvi v svetu.

Kdo lahko sodeluje

V katedralah in večjih kapelah je nosilec glasbene izvedbe zbor, občasno ob pomoči duhovniki, medtem ko verniki radovedno spremljajo ali se pridružijo na izbranih delih. V župnijskih Evensongih je sodelovanje ponavadi bolj vključujoče, z verniki, ki prepevajo himne ali druge dele bogoslužja.

Čeprav je Evensong v prvotni obliki tesno povezan z angleško cerkveno tradicijo, je njegova kombinacija molitve, branja in umetniškega petja pripomogla k trajni priljubljenosti in razširjenosti po celem svetu.

Glasba

V cerkvah se Magnificat in Nunc dimittis (kitice), tako kot psalm, pogosto pojeta v petju. To je melodija, ki se ponavlja za vsak verz ali vsak dve kitici in se poje v naravnem ritmu, v katerem bi jo govorili. V katedralah ali v cerkvah z dobrim zborom se obe kitici pojeta na posebno glasbo (kot himna), ki jo je sestavil kakšen znan skladatelj. Običajno je na voljo tudi orgelska spremljava.

Številni skladatelji, zlasti anglikanski cerkveni skladatelji, so napisali priredbe (glasbo) za ti dve pesmi (ki so ju člani zbora pogosto imenovali "Mag in Nunc"). Med njimi so Edward Bairstow, Herbert Brewer, Orlando Gibbons, Herbert Howells, Henry Purcell, Charles Stanford, Herbert Sumsion, Thomas Tallis, Thomas Weelkes, Samuel Wesley in mnogi drugi. Nekateri skladatelji so napisali več priredb. Zato so različne priredbe pogosto označene s ključem, v katerem so, npr. Stanford v G, Stanford v C itd. Včasih jih lahko določimo tudi po katedrali, za katero so bile napisane. Herbert Howells je na primer napisal priredbe Mag in Nunc za več katedral in kapel. Te lahko prepoznamo tako, da jih poimenujemo: Howellsovo gloucestersko bogoslužje, Collegium Regale (=Kraljeva šola v Cambridgeu) itd.

Pri petju večernic zbor poje tudi "introit", ki je zelo kratka pesem na začetku bogoslužja. Zapeli bodo psalm na spev, prav tako pa bo na sporedu himna.

Večerni spev v Minstru v Yorku

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je večerna molitev?

V: Kje se poje skoraj vsak dan v tednu?

V: Kdo običajno poje v katedralah med večernicami?

V: Ali verniki med večernicami lahko sodelujejo?

V: Ali lahko verniki med večernim petjem v cerkvah sodelujejo pri večjem številu spevov?

V: Ali je v katedralah kdaj dan, ko med večernim petjem ni zbora in se vse govori?

V: Kakšno bogoslužje je večerni spev?

Išči po črki