Psalmi (hebrejsko: תְהִלִּים, Tehillim ali "hvalnice") so knjiga 150 hebrejskih pesmi v Bibliji. Knjiga psalmov je del hebrejskega Svetega pisma ali Tanakha, v krščanskih prevodih pa je tudi v Stari zavezi. Ljudje tradicionalno verjamejo, da je veliko psalmov v Svetem pismu kralj David napisal Bogu. Morda je najbolj znan Psalm 23, ki se začne z besedami "Gospod je moj pastir". Psalm 23 se pogosto uporablja pri pogrebih.

V svetopisemskem kanonu judov, protestantov in katoličanov je 150 psalmov, vendar je še več pesmi, ki jih te religije ne štejejo za svete. Psalm 151 je del kanona Vzhodne pravoslavne cerkve.

Struktura in vsebina

Knjiža psalmov je razdeljena v pet knjig (I–V), kar odraža ureditev, podobno Petoknjižju. Psalmi so različnih žanrov: hvalnice, žalostinke (lamentacije), zahvalne pesmi, kraljevski psalmi, modrostne pesmi in imprekatvorne (prosite za sodbo nad sovražniki). Na začetkih mnogih psalmov so naslovi (v hebrejščini imenovani superskripti), kjer so navedeni domnevni avtorji ali navodila za petje in spremljavo. Poleg Davida so kot avtorji omenjeni tudi Asaf, sinovi Koraha, Solomon, Mojzes, Ethan in drugi.

Avtentičnost, zgodovina in rokopisi

  • Najstarejši ohranjeni rokopisi psalmov izvirajo iz hebrejske Masoretske tradicije, vendar so bili deli psalmov najdeni tudi med Mrtvomorskimi rokopisi, kar potrjuje starodavno uporabo in variacije besedil.
  • Grška Septuaginta in latinska Vulgata včasih razlikujeta v številčenju in vključevanju določenih psalmov (pri čemer nastanejo premiki v številčenju med hebrejsko in grško tradicijo).
  • Nekateri dodatni psalmi in fragmenti so znani iz različnih virov; zato se seznam "kanoničnih" psalmov razlikuje med verskimi tradicijami (na primer vključitev Psalma 151 v kanon Vzhodne pravoslavne cerkve).

Številčenje in različne tradicije

Številčenje psalmov ni povsem enotno v vseh prevodih in tradicijah. Razlike izhajajo iz združevanja ali delitve določenih psalmov v hebrejski (Masoretski) različici v primerjavi z grško (Septuagintno) različico. Zaradi tega se enak psalm lahko pojavi z drugo številko v hebrejskih, latinskih in pravoslavnih izdajah. V praksi lahko to povzroči manjše zmede pri sklicevanju na določene psalme v različnih prevodih.

Vloga v bogoslužju in vsakdanjem življenju

  • V judovski tradiciji se Tehillim pogosto berejo kot del dnevnih molitev, posebnih bogoslužij in ob različnih življenjskih dogodkih; celotne knjige psalmov se tudi recitirajo kot zahvala ali prošnja za pomoč.
  • V krščanstvu so psalmi osrednji del liturgije (na primer zahteve Liturgy of the Hours/Opus Dei, maša, brevir) in osebne pobožnosti. Psalm 23 je posebej znan in pogosto uporabljen ob tolažbi, pri ceremonijah in spominskih slovesnostih.
  • Psalmi se uporabljajo tudi v glasbenih oblikah: od starokrščanskih in gotskih gregorijanskih napevov do renesančne, baročne in sodobne sakralne in popularne glasbe.

Teme in pomen

Teme v psalmih so univerzalne in dobro razumljive: iskrenost v božji prisotnosti, klic v stiski, hvalnica za Božjo pomoč, zahvalevanje, priznanja greha, prošnje po pravici in izrazi zaupanja. Zaradi tega so psalmi ostali uporabni in priljubljeni skozi tisočletja kot vir utehe, navdiha in duhovne trenje.

Kulturni vpliv

Psalmi so močno vplivali na literaturo, umetnost, glasbo in vsakdanje izražanje vere. Citati iz psalmov se pogosto pojavljajo v govorni praksi, literarnih delih, na spomenikih in v nabožnih in civilnih obredih. Veliko prevodov in interpretacij psalmov je nastalo v različnih jezikih in kulturnih okoljih, kar priča o njihovi trajni relevantnosti.

Za bralce, ki si želijo poglobiti razumevanje, je priporočljivo pregledati psalme v več prevodih in, če je mogoče, primerjati hebrejski izvir s starimi prevodi (Septuaginta, Vulgata) ter izbrati sodobne komentare, ki pojasnijo zgodovinski in literarni kontekst posameznih psalmov.