Vodne orgle ali hidravlične orgle so posebna vrsta pihalnih orgel. Tako kot pri pihalnih orglah zvok ustvarja zrak, ki piha skozi cevi, vendar za to ni potrebna moč mehov ali elektrike kot pri sodobnih orglah, temveč se za stabilen zračni pritisk uporablja voda — na primer iz slapa ali drugega vodnega vira. V praksi voda služi kot sredstvo za ustvarjanje in uravnavanje stisnjenega zraka, ki napaja orgelske cevi.
Zgodovina in pomen
Hydraulis je zgodnja vrsta orgel, ki jih je poganjala voda. Izumil jo je v 3. stoletju pred našim štetjem verjetno helenistični znanstvenik Ktezibij iz Aleksandrije. Šlo je za enega prvih znanih primerov instrumenta s tipkami in je pomemben mejnik v zgodovini glasbil — pogosto ga opisujejo kot prvi instrument s tipkami na svetu. Naprava je sčasoma vplivala na razvoj kasnejših pihalnih orgel in drugih tipkarskih instrumentov.
Arheološke najdbe in zgodovinski opisi pričajo, da so se hydraulis uporabljale že v antičnem svetu (Grčija in Rim) za gledališke, slavnostne in cerkvene priložnosti. Veliko stoletij pozneje se je princip kombinacije vode in zraka ohranil v vrtnih in vodenih mehanskih orglah renesanse in baroka.
Zgradba in delovanje
Osnovne sestavne dele vodnih orgel tvorijo vhodna cev za vodo, zračno-vodna komora imenovana aeolis (zračna komora), vetrovnik ali zračni razdelilec, orgelske cevi, ter mehanizmi za avtomatsko predvajanje (glasbeni valj) in tipkovnica.
Vodne orgle delujejo tako, da voda in zrak skupaj prihajata v kamero aeolis. V notranjosti se voda in zrak ločita: težja voda se zbere na dnu komore, lažji stisnjen zrak pa se zadržuje zgoraj. Ta stisnjen zrak se nato skozi vetrovnik (zračno/izpihovalni razdelilec) usmerja v orgelske cevi in jih napihuje, kar proizvaja zvok. Da voda ne bi vstopila v cevi, sta med komoro in cevnimi vodmi nameščeni dve perforirani plošči ali diafragmi, ki delujeta kot filtrirni oziroma ločevalni elementi.
Voda, ki se med procesom loči od zraka, zapusti kamero aeolis z enako hitrostjo, kot vstopa vanjo, in pogosto poganja majhno vodno kolo. To kolo lahko poganja glasbeni valj (rotacijski valj s kljukicami ali žebljički), ki premika ležaje in odpirala ventilov – na ta način se lahko instrument avtomatsko predvaja določene melodije. Za upravljanje in zagon orgel se običajno odpre pipa ali ventil nad vstopno cevjo; ob stalnem pretoku vode orgle igrajo, dokler se pipa spet ne zapre. Poleg avtomatskega mehanizma so bile nekatere naprave opremljene tudi s klaviaturo, s katero je lahko organist neposredno upravljal tonove in dinamiko.
Vrste izvajanja in primeri
V antičnem obdobju so hydraulis uporabljali tako kot samostojni koncertni instrument ali kot del gledaliških in cerkvenih prireditev. V času renesanse so imeli številni italijanski vrtovi vodne orgle, ki so bile dekorativno in tehnično izpopolnjene naprave v razkošnih parkih in fontanah. Najbolj znane vodne orgle 16. stoletja so bile v vili d'Este v Tivoliju. Te orgle so bile visoke približno 6 metrov in jih je poganjal čudovit slap; lahko so samodejno predvajale tri skladbe, na voljo pa je bila tudi klaviatura za neposredno igranje.
Dediščina in sodobne rekonstrukcije
Hydraulis predstavlja pomemben korak v razvoju pihalnih orgel. Njegov princip ustvarjanja stisnjenega zraka je bil osnova za poznejše mehanske in kasneje električne orgle. V zadnjih desetletjih so arheologi, glasbeni zgodovinarji in instrumentni izdelovalci izdelali več rekonstrukcij hydraulisa na podlagi najdb in starodavnih opisov; te rekonstrukcije pomagajo razumeti zvok, tehniko in vlogo instrumenta v antičnem in renesančnem svetu.
Danes so vodne orgle zanimiva kombinacija hidravlike, mehanike in glasbene umetnosti, ki pritegne tako raziskovalce kot obiskovalce muzejev in vrtov, kjer se reprodukcije včasih tudi predvajajo v živo.
