Juda Iškarijot (priimek pomeni človek iz Keriota) je bil eden od prvih Jezusovih učencev. Najdemo ga v vseh štirih evangelijih Nove zaveze. Opisano je, da je Jezusa izdal za denar, nato pa se je ubil. Bil naj bi blagajnik apostolov.

Čeprav je bil eden od Jezusovih učencev, je pomagal velikim duhovnikom pri aretaciji Jezusa. Nato so ti duhovniki rimskemu guvernerju naročili, naj Jezusa ubije. Duhovniki so Judu za njegovo pomoč plačali trideset srebrnikov. Kasneje je Juda zaradi velikega občutka krivde, ker je izdal Jezusa, skušal vrniti srebrnino. Ko ni mogel popraviti svojega dejanja, je storil samomor.

Pri zadnji večerji je Jezus svojim učencem povedal, da ga bo eden od njih izdal. Matej in Luka sta zapisala, da je Jezus namignil, da bo to Juda.

Ko je Jezus molil na Oljski gori, je Juda k njemu pripeljal duhovnike in njihove ljudi. Nato je Jezusa poljubil, da bi duhovniki vedeli, kdo je. Nato so duhovniki Jezusa odpeljali, da bi ga ubili. Duhovniki so Judu dali denar, ker jim je pomagal.

Matejev evangelij pravi, da se je Juda počutil krivega, ker je pomagal ubiti Jezusa. Poskušal je vrniti denar duhovnikom, vendar so ti rekli, da je to nezakonito. Zato je Juda vrgel denar v tempelj in se nato obesil. Nato so duhovniki z denarjem kupili pokopališče za tujce.

V Apostolskih delih je Juda z denarjem kupil njivo zase, vendar je kmalu zatem tam umrl. Po Judovi smrti so drugi učenci izbrali moža po imenu Matija, da bi zasedel njegovo mesto novega učenca v skupini 12 učencev.

Dodatne podrobnosti in razlage

V evangelijih so podrobnosti Judovega dejanja in njegovega konca nekoliko različne. Matej opisuje, da je Juda vrgel trideset srebrnikov v tempelj in se obesil (Mt 27,3–10), medtem ko Apostolska dela (Apd 1,18–19) omenjajo, da je Juda kupil njivo, na kateri je padel in umrl. Te razlike so predmet številnih razlag in poskusov uskladitve pri teologih in biblijskih učenjakih.

Število trideset srebrnikov ima v judovsko-biblijskem kontekstu simbolni pomen: v Stari zavezi se ista vsota pojavlja kot cena za sužnja v nekaterih primerih, kar je povzročilo, da so poznejši komentatorji povezovali Judovo dejanje tudi s prerokbo (npr. primeri interpretacij v zvezi s prerokom Zeharijo). Nekateri vidijo v Judovem ravnanju izpolnitev starih prerokb, drugi izpostavijo bolj zemeljske motive, kot sta pohlep ali politično razočaranje.

Motivi Judove izdaje

Teologija in zgodovinska kritika navajata več možnih motivov za Judovo izdajo:

  • Pohlep: evangeliji omenjajo plačilo, kar daje vtis, da je bila odločilna denarna korist.
  • Razočaranje ali politični motiv: nekateri učenjaki sklepajo, da je Juda morda pričakoval političnega Mesija in se razočaral, ko je Jezus ni izpolnjeval teh pričakovanj.
  • Duhovni vpliv: v Januovem evangeliju je zapisano, da je na Juda prišla sila ˝Satan˝, kar govori o teološki interpretaciji izdaje kot posledice zla ali demonskega vpliva.
  • Izpolnitev Svetega pisma: nekateri so menili, da je Juda del večjega, vnaprej določeno-prerokovanega načrta za Jezusovo trpljenje in smrt.

Pomen in odmev v krščanski tradiciji in kulturi

Juda Iškarijot je v krščanski ikonografiji in literaturi postal simbol izdajstva in brezupne obupanosti. V umetnosti so prizori izdaje, zadnje večerje in Judovega obupa pogosti motivi. V teoloških razpravah pa je pogosto predmet razmišljanj o grehu, kesanju in milosti: razlika med kesanjem, ki vodi v spreobrnjenje, in obupanjem, ki vodi v samomor, se pogosto izpostavlja kot moralna in duhovna lekcija.

Po smrti Jude so apostoli izbrali novega člana med dvanajsterico (Matija), kar je prišlo do izraza v prizadevanju ohraniti simbolično število dvanajstih kot spomin na Izraelovih dvanajst plemen. Juda tako ostaja zgodovinska in simbolna figura, katere dejanja so imela odločilen vpliv na potek dogodkov in na poznejšo krščansko misel.

Ker so viri nepopolni in ponekod nasprotujoči si, ostaja Judasova osebna zgodba predmet raziskav, interpretacij in razprav tako v akademskem kot v verskem okolju.