Julian Huxley

Zgodnje delo

Posebej ga je zanimalo vedenje ptic, zlasti dvorjenje vodnih ptic. Njegova opazovanja etologije velikega škurha, objavljena leta 1914, so bila mejnik v terenskih raziskavah ptic. Njegova iznajdba nazornih oznak za rituale (kot so "ples pingvinov", "plesiosaurjev tek" itd.) je poskrbela, da so bile ideje zapomnljive in zanimive tudi za širše bralce.

Evolucija

Huxley je bil po Augustu Weismannu najpomembnejši biolog, ki je vztrajal pri naravnem izboru kot glavnem dejavniku evolucije. Bil je odličen sogovornik in pomemben popularizator biološke znanosti v javnosti. V začetku 20. stoletja je bil eden od manjšine biologov, ki so verjeli, da je naravna selekcija glavna gonilna sila evolucije in da evolucija poteka z majhnimi koraki in ne s skoki. Ta mnenja so zdaj standardna. Čeprav je bil njegov akademski čas precej kratek, je v dvajsetih letih 20. stoletja poučeval in spodbujal številne evolucijske biologe na Univerzi v Oxfordu.

Sodobna evolucijska sinteza

Huxley je bil ključna osebnost sodobne evolucijske sinteze. Ta je razložil, kako so se odkritja Gregorja Mendla o genetiki ujemala s teorijo Charlesa Darwina o evoluciji z naravnim izborom. Huxley je

Huxley je najprej "poskusno" obravnaval evolucijo v knjigi Science of Life (1929-30), leta 1936 pa je objavil dolg in pomemben članek za Britansko združenje. Leta 1938 so izšli trije obsežni pregledi glavnih evolucijskih tem.

Zdaj je bil čas, da se Huxley v celoti loti teme evolucije v delu, ki je postalo odločilno za njegovo življenje. Knjigo Evolucija: sodobna sinteza je napisal, ko je bil sekretar Zoološkega društva, in v njej uporabil svojo izjemno zbirko ponatisov iz prve polovice stoletja. Objavljena je bila leta 1942. Ocene knjige v strokovnih revijah so bile navdušujoče; American Naturalist jo je označil za "izjemen evolucijski traktat desetletja, morda stoletja". Pristop je temeljito znanstven, poznavanje osnovnih informacij pa osupljivo".

Huxleyjevi glavni sogovorniki v sodobni evolucijski sintezi so običajno Ernst Mayr, Theodosius Dobzhansky, George Gaylord Simpson, Bernhard Rensch, Ledyard Stebbins ter populacijski genetiki J. B. S. Haldane, Ronald Fisher in Sewall Wright. V
času izida Huxleyjeve knjige pa nekateri od njih še niso dali svojega posebnega prispevka. E. B. Ford in njegovi sodelavci na področju ekološke genetike so bili vsaj tako pomembni.

Evolucijski napredek

Vedno je verjel, da je evolucija v širšem smislu vodila k napredku v organizaciji. "Napredek brez cilja" je bil eden njegovih najljubših stavkov.

V zadnjem poglavju knjige Evolucija - sodobna sinteza evolucijski napredek opredeli kot "dvig zgornje ravni biološke učinkovitosti, ki je opredeljena kot povečan nadzor nad okoljem in neodvisnost od njega. "Naravni izbor in čas povzročata biološko izboljšanje... Izboljšave bioloških mehanizmov ... okončine in zobje pašnih konj ... povečanje moči možganov ... Oči zmajevih mušic, ki lahko vidijo vse naokrog v vse smeri, so izboljšava v primerjavi z mikroskopskimi očesnimi pikami zgodnjih oblik življenja". "[V] celotnem časovnem razponu evolucije vidimo splošni napredek - izboljšanje vseh glavnih lastnosti življenja, vključno z njegovo splošno organizacijo. [Vendar izboljšave niso univerzalne. Nižje oblike so uspele preživeti skupaj z višjimi".

Evgenika

Huxley je bil ugleden član Britanskega evgeničnega društva, bil je podpredsednik (1937-1944) in predsednik (1959-1962). Huxley je bil eden od številnih intelektualcev, ki so v tistem času verjeli, da je najnižji družbeni razred genetsko manjvreden. Zagovarjal je "dejansko odstranitev nekaj najnižjih in najbolj degeneriranih tipov". V svojem pisanju je večkrat uporabil ta argument: nihče ne dvomi o modrosti upravljanja z zarodno plazmo kmetijskih zalog, zakaj torej ne bi enakega koncepta uporabili za človeške zaloge.

V povojnih letih, po spoznanju, da so evgenične ideje nacisti omadeževali, je Huxley (1957) skoval izraz "transhumanizem" za opis stališča, da bi se moral človek izboljšati s pomočjo znanosti in tehnologije, po možnosti vključno z evgeniko, vendar tudi, kar je pomembno, z izboljšanjem družbenega okolja.

UNESCO in rasa

Kot odziv na vzpon evropskega fašizma v tridesetih letih prejšnjega stoletja je bil Huxley skupaj s tremi drugimi znanstveniki naprošen, da napiše knjigo Mi, Evropejci. Huxley je predlagal, da se beseda "rasa" nadomesti z etnično skupino. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri pripravi Unescove izjave o rasnem vprašanju, ki je trdila, da:

"Z biološkega vidika lahko torej raso opredelimo kot eno od skupin populacij, ki sestavljajo vrsto Homo sapiens."... "Kaj lahko znanstvenik pove o skupinah človeštva, ki jih lahko prepoznamo v sedanjem času? Človeške rase lahko različni antropologi različno razvrščajo in so jih tudi razvrščali, vendar se trenutno večina antropologov strinja, da večji del današnjega človeštva razvrščajo v tri glavne delitve, in sicer Mongoloidna delitev; Negroidna delitev; Kavkazoidna delitev.".... "Katoličani, protestanti, muslimani in judje niso rase..."