Alfred Russel Wallace — naravoslovec in soavtor teorije naravnega izbora

Po nekaj letih, ko je z bratom delal kot železniški geodet, je Wallaceovo življenje spremenilo srečanje s Henryjem Walterjem Batesom leta 1847 v Leicestru.

Amazonka

Wallace in Bates sta se pogovarjala o zamisli o odpravi v Amazonijo. Stroške naj bi pokrila s pošiljanjem primerkov nazaj v London, kjer bi jih zastopnik prodal za provizijo. Poleg tega naj bi popotnika "zbrala dejstva za rešitev problema izvora vrst", kot je Wallace zapisal v pismu Batesu. Prijatelja, ki sta bila že izkušena ljubiteljska entomologa, sta se sestala v Londonu in se pripravila na ogled južnoameriških rastlin in živali v glavnih zbirkah.

Bates in Wallace sta aprila 1848 odplula iz Liverpoola in konec maja prispela v Pará (zdaj Belém). Prvo leto sta se naselila v vili blizu mesta in zbirala ptice in žuželke. Nato sta se dogovorila, da bosta zbirala samostojno.

Wallace je štiri leta raziskoval Amazonijo, zbiral primerke in si delal zapiske o ljudstvih, jezikih, geografiji, rastlinstvu in živalstvu. 12. julija 1852 se je Wallace z ladjo Helen odpravil v Anglijo. Po osemindvajsetih dneh na morju je balzam v ladijskem tovoru zagorel in posadka je bila prisiljena zapustiti ladjo. Vsi primerki, ki jih je imel Wallace na ladji, torej večina njegove zbirke, so bili izgubljeni. Ohranil je le del svojega dnevnika in nekaj skic. Wallace in posadka so deset dni preživeli na odprtem čolnu, preden jih je pobrala brigada Jordeson.

Vzhodna Indija

Med letoma 1854 in 1862, star od 31 do 39 let, je Wallace potoval po Nizozemski Vzhodni Indiji (današnji Maleziji in Indoneziji), da bi zbiral primerke za prodajo in preučeval naravo. Wallace je v Nizozemski Vzhodni Indiji zbral več kot 125.000 primerkov (samo hroščev je bilo več kot 80.000). Več kot tisoč od njih je predstavljalo nove vrste za znanost.

Zaradi opazovanja očitnih zooloških razlik v ozki ožini na arhipelagu je predlagal zoogeografsko mejo, ki je danes znana kot Wallaceova črta. Bali in Lombok sta bila dva otoka v arhipelagu, ki sta bila v najširšem delu (28 km) oddaljena le 17 milj, približno enako velika ter z enakim podnebjem, prstjo, nadmorsko višino in razgledom. Vendar sta se njuna flora in favna tako zelo razlikovali.

"Na tem arhipelagu obstajata dve različni, strogo omejeni favni, ki se razlikujeta tako kot favni Afrike in Južne Amerike ... vendar na zemljevidu ali na obrazu otokov ni ničesar, kar bi označevalo njune meje. Mejna črta poteka med otoki, ki so si bližje kot drugi, ki pripadajo isti skupini. Menim, da je zahodni del ločen del celinske Azije, medtem ko je vzhodni del fragmentarno podaljšanje nekdanje zahodnopacifiške celine.

Spraševal se je, zakaj so živali in rastline na balijski strani kanala azijskega tipa, medtem ko so tiste na lomboški strani avstralske? To je moralo pomeniti, da se je zahodna skupina razvila iz skupnega zahodnega izvora, medtem ko se je vzhodna skupina razvila iz skupnega vzhodnega izvora.

Med raziskovanjem arhipelaga je izpopolnil svoje misli o evoluciji in prišel do znamenitega spoznanja o naravni selekciji. Leta 1858 je Darwinu poslal članek, v katerem je opisal svojo teorijo; članek je bil skupaj z opisom Darwinove teorije objavljen istega leta.

Pričevanja o njegovih študijah in dogodivščinah so bila nazadnje objavljena leta 1869 pod naslovom Malajsko otočje. Postala je ena najbolj priljubljenih naravoslovnih potopisov 19. stoletja. Pohvalila sta ga Charles Darwin in Charles Lyell ter drugi, na primer pisatelj Joseph Conrad, ki ga je označil za svojega "najljubšega spremljevalca ob postelji".

V nasprotju z Darwinom je Wallace svojo kariero začel kot potujoči naravoslovec, ki je že verjel v evolucijo. Oba z Batesom sta prebrala Vestiges, kontroverzno znanstveno delo, ki je bilo anonimno objavljeno leta 1844. To je zagovarjalo evolucijski izvor sončnega sistema, Zemlje in živih bitij. Prebral je tudi Malthusovo Načelo prebivalstva, za katerega pravi, da mi je "dvajset let pozneje dalo dolgo iskani ključ do učinkovitega dejavnika v evoluciji organskih vrst". S tem je mislil na boj za obstanek, ki je Wallacea pripeljal do naravnega izbora.

Wallace je svoje zamisli napisal na majhnem otoku Ternate v takratni nizozemski Vzhodni Indiji. Trpel je za malarijo. Medtem ko so domorodci skrbeli zanj, je misli usmeril v Malthusovo knjigo.

"Pomislil sem na [Malthusovo] jasno razlago 'pozitivnih zavor rasti' - bolezni, nesreče, vojne, lakota -, ki zmanjšujejo število prebivalcev... Nato mi je prišlo na misel, da isti vzroki ali njihovi ekvivalenti nenehno delujejo tudi pri živalih ... Zakaj nekatere umrejo, druge pa živijo? In odgovor je bil jasen: na splošno živijo najbolj primerne živali... Potem mi je nenadoma prišlo na misel, da bi ta samoučinkovit proces nujno izboljšal raso ..."

Tako je nastalo njegovo pismo Darwinu, v katerem je predstavil zamisel o naravnem izboru.

Leta 1864 je Wallace objavil članek z naslovom The origin of human races and the antiquity of Man deduced from the theory of natural selection, v katerem je teorijo uporabil za človeka. Huxley je že prej objavil svoje mnenje, da evolucija velja tako za človeka kot za druga živa bitja.

Wallace je menil, da naravna selekcija ne more pojasniti matematičnega, umetniškega ali glasbenega genija ter metafizičnih razmišljanj, duhovitosti in humorja. Nazadnje je dejal, da je nekaj v "nevidnem vesolju duha" vsaj trikrat v zgodovini posredovalo. Prvi je bil nastanek življenja iz anorganske snovi. Drugi primer je bil uvedba zavesti pri višjih živalih. Tretjič pa so se pri človeku pojavile višje duševne sposobnosti. Verjel je tudi, da je namen vesolja razvoj človeškega duha.

Mnogi, med njimi Huxley, Hooker in Darwin sam, so bili do teh idej zelo kritični. Kot je poudaril eden od zgodovinarjev znanosti, so bila Wallaceova stališča na tem področju v nasprotju z dvema glavnima načeloma darvinizma. Ti sta: evolucija nima cilja in ni usmerjena k človeku ali osredotočena nanj. Večina biografov meni, da je na njegovo razmišljanje o evoluciji človeka vplivalo sprejetje spiritualizma, ki se je zgodilo v istem času.

Spiritualizem

Wallace ni veroval v nobeno razodeto religijo, vendar je verjel v spiritualizem. To je zmotilo biografe, ki se trudijo ugotoviti, zakaj bi tak človek verjel v duhove. Na začetku svojega življenja je eksperimentiral s hipnozo, o kateri so takrat dvomili in jo kritizirali. Kot subjekte je s precejšnjim uspehom uporabil nekaj svojih študentov v Leicestru. Očitno ga je to prepričalo, da ni zavračal idej, o katerih so dvomili. Tudi ko mu je Huxley povedal, da je bil eden od njegovih najljubših medijev dokazana prevara, ni hotel verjeti. Raje je verjel lastnim izkušnjam.

Wallaceova javna podpora spiritualizmu in njegova obramba spiritualističnih medijev pred obtožbami o goljufiji sta škodila njegovemu znanstvenemu ugledu. Izostrilo je njegove odnose s prijatelji, kot so Bates, Huxley in Darwin, ki so menili, da je preveč lahkoveren. Drugi so Wallaceu zaradi tega vprašanja odkrito sovražili. Wallace in drugi znanstveniki, ki so zagovarjali spiritualizem, so bili deležni številnih kritik v tisku, pri čemer je bila vodilna angleška medicinska revija The Lancet še posebej ostra. Polemika je vplivala na mnenje javnosti o Wallaceu do konca njegove kariere, čeprav je bil v drugih pogledih vedno spoštovan.

• 1878. Čudeži in sodobni spiritualizem: trije eseji. Spiritualist Press, London.

Wallace je imel širok spekter zanimanj in o vseh je napisal knjige. Pisal je proti cepljenju, za frenologijo, za spiritualizem, za nacionalizacijo zemljišč, za kanale na Luni ter za družbene spremembe, napredek in izboljšanje človeštva. Ni verjel v religijo, verjel pa je v spiritualizem. Bil je radikalen v politiki, gospodarstvu in socialnih reformah. Bil je prijazen in časten človek, vendar je znal biti trd nasprotnik, če se mu je zdelo, da se dogaja kaj nepravičnega. Tudi naslovi nekaterih njegovih knjig so bili senzacionalistični, kot na primer:

• Slabi časi: esej o trgovinski krizi, ki se kaže v ogromnih tujih posojilih, prevelikih vojnih izdatkih, naraščanju špekulacij in milijonarjev ter njihovem izseljevanju s podeželja; s predlogi ukrepov za njeno odpravo. Z dodatkom o nacionalizaciji hišne lastnine. Macmillan, London. 1885.
• Nacionalizacija zemljišč: njena nujnost in cilji. Primerjava sistema lastnika in najemnika z okupatorskim lastništvom glede na njun vpliv na blaginjo ljudi. Swan Sonnenschein, London 1892.
• Cepljenje je zabloda: njegovo kazensko izvrševanje je kaznivo dejanje. Ta esej je bil napisan z namenom, da bi vplival na parlament in zagotovil hitro odpravo nepravičnih, krutih in škodljivih zakonov o cepljenju. V ta namen je bilo treba jasno spregovoriti o nevednosti in nesposobnosti, ki ju je pokazala Kraljeva komisija, kar dokazujem z njenim končnim poročilom in dokazi, ki jih je zbrala in natisnila. (Predgovor). Ponatis je ločen od XVIII. poglavja knjige The wonderful century (Čudovito stoletje). Swan Sonnenschein, London 1898.

Wallace je napisal približno 22 knjig, odvisno od tega, kako jih štejemo. Njegova največja dela so:

• 1853 Potovanja po Amazonki in Riu Negru
• 1858 O težnji sort, da se v nedogled oddaljujejo od prvotnega tipa (to je znameniti članek o naravni selekciji)
• 1869 Malajsko otočje.
• 1870 Prispevki k teoriji naravnega izbora.
• 1876 Geografska razširjenost živali
• 1878 Tropska narava in drugi eseji
• 1880 Življenje na otoku
• 1889 Darvinizem