Evgenika: definicija, zgodovina, metode, etika in kontroverze
Evgenika je družbena in politična filozofija, ki stremi k spreminjanju vzorcev razmnoževanja ali vzgoje z namenom »izboljšanja« človeške vrste. Z njo se poskuša vplivati na to, kako se ljudje odločajo za parjenje in vzgojo otrok, pritrdljivo ali prisilno, z argumenti, da bi s tem zmanjšali trpljenje ali povečali želeno zdravje in intelekt.
Evgenika temelji na nekaterih osnovnih idejah. Prva je, da v genetiki velja, da kar velja za živali, velja tudi za človeka: značilnosti se prenašajo iz generacije v generacijo, vključno z določeno stopnjo telesnih in tudi duševnih lastnosti. Na primer, vedenje in duševne značilnosti različnih pasem psov se razlikujejo, vse sodobne pasme pa so močno spremenjene od volkov. Vzreja in genetika rejnih živali kažeta, da izbor staršev vpliva na lastnosti potomcev. Na tej analogiji je nastala ideja, da bi lahko pri ljudeh z načrtnimi ukrepi spodbudili »željene« lastnosti in preprečili prenos tistih, ki naj bi povzročale trpljenje.
Cilj negativne evgenike je odpraviti lastnosti, ki povzročajo trpljenje, in sicer tako, da se ljudem s temi lastnostmi prepreči razmnoževanje; cilj pozitivne evgenike pa je ustvariti več zdravih in inteligentnih ljudi z zavednim spodbujanjem razmnoževanja tistih, ki naj bi imeli želeno kombinacijo lastnosti. p85 V praksi je bilo v preteklosti predlaganih in izvedenih mnogo metod — od socialnih spodbud in izobraževanja do prisilnih ukrepov — zato evgenika različnim ljudem pomeni različne stvari. Zamisel o evgeniki je globoko sporna, saj so jo v preteklosti včasih uporabljali za upravičevanje diskriminacije, prisilnih ukrepov in nepravičnosti do posameznikov ter skupin, ki so jih označili za genetsko »nezdrave« ali »manjvredne«.
Zgodovina kratko
Sam izraz »evgenika« izhaja iz konca 19. stoletja in ga je skoval Francis Galton, sorodnik Charlesa Darwina, ki je navdih našel v evolucijski teoriji in vzreji domačih živali. V začetku 20. stoletja so ideje postale zelo razširjene v Evropi in Severni Ameriki ter so jih podprli tako akademiki kot politiki. To je privedlo do zakonodaje in javnih programov, ki so v nekaterih državah vključevali prisilne ukrepe, kot so sterilizacija ljudi z duševno ali telesno prizadetostjo, omejevanje zakonskih zvez in celo selekcija pri priseljevanju.
Najhujši primer zlorabe evgeničnih idej je bil v nacistični Nemčiji, kjer so bile ideje o »rasni higienski« selekciji povezane z rasizmom, prisilnimi sterlizacijami, prisilnim odvzemom otrok in genocidom. Po drugi svetovni vojni je zaradi teh zločinov in širjenja človekovih pravic javno zaupanje v evgeniko hitro upadlo, zakonodaja, ki je dovoljevala prisilne ukrepe, pa je bila v mnogih državah po revizijah razveljavljena ali omejena.
Metode, ki so bile uporabljene ali se razpravljajo
- socialne politike in ekonomske spodbude za spodbujanje razmnoževanja določenih skupin;
- zakonske omejitve in prepovedi porok med določenimi skupinami;
- prisilne ali pritiskajoče sterilizacije in prisilno odvzemanje pravic do odločanja o reprodukciji;
- izobraževanje, propaganda in svetovanje (npr. genetsko svetovanje);
- prenatalno testiranje, selektivni splavi in preimplantacijska genetska diagnostika (PGD), ki omogočata izbiro zarodkov brez določenih genetskih motenj;
- moderne genske tehnologije, kot so urejanje genoma (npr. CRISPR), ki odpirajo možnost neposredne geneticne spremembe zarodkov ali zarodnih linij.
Etika, pravne omejitve in človekove pravice
Evgenika v praksi odpira vrsto etičnih vprašanj: kdo odloča, katere lastnosti so »željene«; ali so posameznikove svoboda odločanja in reproduktivne pravice spoštovane; kako zaščititi ranljive skupine pred prisilo in diskriminacijo; in kako preprečiti, da bi znanstveni pojavi postali opravičilo za rasno, socialno ali ekonomsko pritiske.
Po drugi svetovni vojni so mednarodni standardi in kodeksi (npr. Nurnberški kodeks, različne deklaracije OZN in UNESCO) okrepili načela prostovoljnosti, informirane privolitve in spoštovanja človekovih pravic. Mnoge države so sprejele zakonodajo, ki prepoveduje prisilne sterilizacije in zlorabe. Kljub temu ostajajo izzivi: dostop do reproduktivne zdravstvene oskrbe, pritiski družbe in ekonomske neenakosti lahko posredno vplivajo na reproduktivne odločitve posameznikov.
Sodobni izzivi in tehnološke možnosti
Napredek v genetiki in reproduktivnih tehnologijah je iz evgeničnih razprav naredil novo polje etičnih dilemm. Prenatalno testiranje in PGD omogočata izbiro zaradi preprečevanja hudih genetskih bolezni, kar mnogi zdravniki in starši dojemajo kot obliko zdravstvene preventive. Vendar istočasno ta orodja krepijo pomisleke o vrednotenju življenj z invalidnostjo in o možnostih za selekcijo na podlagi lastnosti, ki niso bolezni (npr. spol, določene telesne ali kognitivne lastnosti).
Urejanje genskega zapisa (germline editing) odpira scenarije, kjer bi bile spremembe prenosne na prihodnje generacije — to pa sproža globoke pomisleke o varnosti, nepredvidljivih posledicah, pravičnosti in medgeneracijskem pristanku. Večina strokovnjakov in večina mednarodnih organov poziva k previdnosti, strogim regulativam in široki etični razpravi, preden bi se takšne tehnologije uporabljale zunaj strogih raziskovalnih okvirov.
Kontroverze in družbeni učinki
Evgenične politike so pogosto šle z roko v roki z rasizmom, klasizmom, ableizmom in drugimi oblikami diskriminacije. Prispevki evgenike k marginalizaciji določenih skupin so trajno zaznamovali javno zaupanje v znanost in medicino. Posledice vključujejo kršitve temeljnih človekovih pravic, travme posameznikov in skupnosti ter dolgotrajne socialne neenakosti.
Danes potekajo številne razprave o tem, kako ločiti medicinsko etično uporabo genetskih testov za preprečevanje resnih bolezni od praks, ki bi lahko vodile v neenakosti ali diskriminacijo. Pomembne so tudi perspektive gibanj za pravice invalidov, ki opozarjajo, da diskurz o »izboljšanju vrste« lahko zmanjšuje družbeno odgovornost, da zagotovi inkludenco, podporo in dostopnost za vse člane družbe.
Sklepne misli
Evgenika je kompleksna tema, kjer se prepletata znanstveni napredek in družbene vrednote. Zgodovina uči, da brez jasnih etičnih zavor, pravne zaščite in spoštovanja človekovih pravic lahko ideje o »izboljšanju« hitro postanejo sredstvo prisile in diskriminacije. Današnja strokovna in javna razprava mora zato vključevati raznolik nabor glasov — strokovnjakov, predstavnikov uporabnikov zdravstvenih storitev, gibanj za pravice invalidov in širše javnosti — da se najdejo rešitve, ki spoštujejo svobodo, dostojanstvo in enakopravnost vseh ljudi.
Evgenika je samousmerjanje človeške evolucije, logotip drugega mednarodnega evgeničnega kongresa, 1921
Francis Galton
Sodobno evgeniko je leta 1865 prvi zasnoval sir Francis Galton, britanski znanstvenik, ki je bil bratranec Charlesa Darwina. Galton je verjel, da sta inteligenca in nadarjenost dedna in se prenašata s staršev na otroke. Na podlagi tega je menil, da bi lahko ljudi vzgojili, da bi bili pametnejši, tako kot so živali vzgojili, da bi bile večje ali manjše. Galton je menil, da je najboljši način za to, da se nauči več o dednosti in da ljudem pove, da se morajo poročiti le z ljudmi, ki so pametni in močni. Galton je izbral ime "eugenika", ker je bilo zelo podobno grškemu izrazu za "dobro rojen".
Galton je idejo evgenike razvijal vse življenje. Razumel je dve vrsti evgenike, pozitivno in negativno evgeniko. Ena od težav, na katero so opozarjali kritiki, je, da se je težko dogovoriti, kdo je genetsko gledano zdrava oseba in kdo manjvredna oseba. Mnenja so seveda različna.
Sir Francis Galton je sprva razvijal ideje evgenike s pomočjo socialne statistike.
Evgenika v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike
Ponovno odkritje znanstvenega dela Gregorja Mendla leta 1900 je pripeljalo do sodobne genetike in razumevanja delovanja dednosti. Mendel sam je eksperimentiral z grahom in ugotovil, da je mogoče številne lastnosti graha, kot sta barva ali višina, vklopiti in izklopiti s pomočjo dednosti kot s stikalom. Njegov grah je bil lahko na primer rumen ali zelen, eden ali drugi.
Ko so to uporabili pri ljudeh, so ljudje mislili, da to pomeni, da lahko na človeške lastnosti, kot je pamet ali ne, vpliva dednost.
Druga miselna usmeritev je naslednja. Ljudje so bili med evolucijo podvrženi naravni selekciji kot vse druge oblike življenja. V povprečju so imeli zdravi in inteligentni ljudje večje možnosti za razmnoževanje. V sodobni civilizaciji pa se pogosto zdi, da ta proces ne velja. Alfred Russel Wallace in Charles Darwin sta z zaskrbljenostjo razpravljala prav o tem.p70 V državah, kjer so zbirali statistične podatke, so ti pokazali, da so imeli revni velikokrat več otrok kot bogati. Prav tako so statistični podatki pokazali, da se skupno število prebivalcev nekaterih velikih narodov zmanjšuje.p73 Eden od presenetljivih podatkov je bil pridobljen z raziskavo, ki jo je vodil Karl Pearson, Galtonov profesor eugenike na University College London in ustanovitelj oddelka za uporabno statistiko. Ugotovljeno je bilo, da polovico vsake naslednje generacije proizvede največ četrtina prejšnje generacije in da je ta četrtina "nesorazmerno velika med družbenimi sloji". p74
Evolucijski biolog Julian Huxley je bil prav tako zagovornik evgenike. Ta argument je uporabil večkrat:
"Nihče ne dvomi o smiselnosti upravljanja zarodne plazme [dednosti] kmetijskih živali, zakaj torej ne bi enakega koncepta uporabili tudi za človeške živali?"
Ameriški zgodovinar znanosti Garland Allen je pripomnil: "Kmetijska analogija se pojavlja vedno znova, kot se je pojavljala v spisih številnih ameriških evgenikov."
Tudi ameriški genetik Charles Davenport je vse življenje spodbujal evgeniko in napisal enega njenih prvih učbenikov. Poglavje 3 Nobenega dvoma ni, da so evgeniko podpirali poklicni znanstveniki z nedvomnim ugledom.
V Združenih državah Amerike je evgenika v začetku 20. stoletja postala zelo priljubljena ideja. Ljudje so menili, da bo ozdravila vse takratne težave družbe, kot sta kriminal in revščina, saj so menili, da so vsi vidiki človeškega vedenja verjetno dedni. Evgeniko so podpirali zelo pomembni znanstveniki in politiki, večina pa je menila, da je to zelo napredna in znanstvena filozofija.
Vendar so jo nekateri voditelji evgeničnega gibanja uporabljali za upravičevanje rasizma in predsodkov. Evgeniko so uporabljali kot izgovor za sprejemanje zakonov, ki so omejevali priseljevanje iz držav, ki jim niso bile všeč, češ da so ljudje v njih genetsko "neprimerni". Sprejemali so tudi zakone, ki so določali, da se ljudje različnih ras ne smejo poročiti med seboj. Predvsem pa so sprejeli zakone, ki so določali, da je mogoče ljudi, ki naj bi imeli duševno bolezen ali motnjo v duševnem razvoju, sterilizirati proti njihovi volji. V skladu s temi zakoni je bilo v Združenih državah med letoma 1907 in 1970 steriliziranih več kot 60 000 ljudi.
Danes vemo, da je razlaga tovrstnih statističnih podatkov zapletena in da imajo številne študije, objavljene na začetku 20. stoletja, resne pomanjkljivosti. Kljub temu gibanja za evgeniko ni ustavila boljša znanost. Po drugi svetovni vojni je bilo to spoznanje o učinkih nacistične politike na raso v Nemčiji in drugih državah, ki so bile okupirane med vojno. Takšnih vojnih zločinov seveda ni zagovarjal noben evgenik. Vseeno pa je bila skupna tema. Ta tema je bila vse večje zanimanje za pravice posameznikov v primerjavi s pravicami države.
Evgenika po drugi svetovni vojni
S koncem druge svetovne vojne se je v Nemčiji končala prisilna sterilizacija. V Združenih državah Amerike se je nadaljevala do leta 1974. Najprej so bile glavne tarče bolne osebe ali osebe z določenimi telesnimi ali duševnimi motnjami.
Šele leta 1985 je bil odpravljen zakon švicarskega kantona Vaud. Ta zakon je omogočal prisilno sterilizacijo določene skupine ljudi. Nadomestil ga je zakon na nacionalni ravni, ki določa, v kakšnih okoliščinah se lahko sterilizirajo osebe, ki ne morejo privoliti v sterilizacijo.
V desetletjih po drugi svetovni vojni je evgenika v akademski znanosti postajala vse manj priljubljena. Številne organizacije in revije, ki so izhajale iz evgeničnega gibanja, so se začele distancirati od te filozofije, kot se je leta 1969 Eugenics Quarterly preimenoval v Social Biology.
Eugenika danes
Čeprav danes le redki odkrito zagovarjajo evgeniko, se mnogi sprašujejo, kaj bodo izboljšave na področju genetskih tehnologij pomenile v prihodnosti.
Obstaja genetsko svetovanje, kjer lahko starši dobijo informacije o svoji dednosti in celo preprečijo rojstvo otroka, če obstaja tveganje za dedno bolezen. Vendar pa nekateri menijo, da vprašanje ni tako jasno, in se sprašujejo, ali so genetski pregledi, genetsko svetovanje in nadzor rojstev le še ena vrsta evgenike. Nekateri se sprašujejo, ali je to slabo, ker krši človekovo dostojanstvo. Nekateri nasprotujejo evgeniki in genetskemu svetovanju iz verskih razlogov. Zamisel o evgeniki je danes zaradi teh razlogov sporna.
Ta skrb je v veliki meri neupravičena. Genetsko svetovanje ne bo opazno spremenilo genetske sestave človeške populacije. Bolj pomembna je razvijajoča se možnost prepoznavanja in nato neposrednega spreminjanja elementov človeškega genoma (genski inženiring). To lahko spremeni genetsko strukturo človeških populacij.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je evgenika?
O: Evgenika je družbena in politična filozofija, ki poskuša vplivati na način, kako se ljudje odločajo za parjenje in vzgojo otrok, da bi izboljšali človeško vrsto.
V: Katere so osnovne ideje evgenike?
O: Osnovne ideje evgenike so, da v genetiki velja, da kar velja za živali, velja tudi za človeka in da se lastnosti prenašajo iz generacije v generacijo z dednostjo.
V: Kaj sta negativna in pozitivna evgenika?
O: Cilj negativne evgenike je odpraviti lastnosti, ki povzročajo trpljenje, tako da se ljudem s temi lastnostmi prepreči razmnoževanje, cilj pozitivne evgenike pa je ustvariti več zdravih in inteligentnih ljudi tako, da se ljudi s temi lastnostmi prepriča, naj imajo več otrok.
V: Kako se je evgenika uporabljala v preteklosti?
O: V preteklosti je bilo predlaganih veliko načinov za izvajanje evgeničnih načel, včasih pa so jo uporabljali za upravičevanje diskriminacije in nepravičnosti do ljudi, za katere so menili, da so genetsko nezdravi ali manjvredni.
V: Ali je evgenika sporna?
O: Da, ker se je v preteklosti uporabljala kot opravičilo za diskriminacijo nekaterih skupin ljudi.
V: Ali so si vse razlage evgenike podobne?
O: Ne, različni ljudje si jo razlagajo različno, odvisno od svojih prepričanj in vrednot.
