Jakob, Zebedejev sin
Za ljudi in kraje z imenom Saint James glej razlagalno stran.
Sveti Jakob, Zebedejev sin (umrl leta 44), je bil eden od Jezusovih učencev. Bil je sin Zebedeja in Salome ter brat evangelista Janeza. Imenujemo ga sveti Jakob Veliki, da bi ga razlikovali (označili kot drugačnega) od drugega apostola z imenom Jakob (Jakob, Alfejev sin). Jakob je opisan kot eden prvih učencev, ki so se pridružili Jezusu. Sinoptični evangeliji pripovedujejo, da sta bila Jakob in Janez z očetom ob morski obali, ko ju je Jezus poklical na pot (Mt 4,21-22; Mk 1,19-20). Po Markovih besedah sta se Jakob in Janez imenovala Boanerges ali "sinova gromovnika" (3,17). V Apostolskih delih 12,1-2 je zapisano, da je kralj Herod dal Jakoba usmrtiti z mečem (Apd 12,1-2). Verjetno je bil prvi izmed apostolov, ki je bil mučen zaradi svoje vere.
Kodeks Calixtinus spodbuja romanje v Santiago.
Sveti Jakob in Hispanija
Po starodavnem lokalnem izročilu se je Jakobu 2. januarja leta 40 n. št. na obrežju reke Ebro v Cezaraugusti med njegovim oznanjevanjem evangelija v Španiji prikazala Devica Marija. Prikazala naj bi se na stebru, imenovanem Nuestra Señora del Pilar, in ta steber je ohranjen in čaščen v sedanji baziliki Naše Gospe na stebru v Zaragozi v Španiji. Po tem prikazovanju se je sveti Jakob vrnil v Judejo, kjer ga je kralj Herod Agripa I. leta 44 obglavil.
Legenda pravi, da so se njegove relikvije iz Judeje v Galicijo na severozahodu Iberskega polotoka prenesle po vrsti čudežnih dogodkov: Herod Agrippa je v Jeruzalemu z mečem obglavil njegovo telo, angeli pa so ga dvignili in v čolnu brez krmila in brez nadzora odpluli do Iria Flavia v Španiji, kjer se je okoli njegovih relikvij zaprla mogočna skala, ki so jih pozneje prenesli v Compostelo. Historia Compostellana iz 12. stoletja povzema legendo o svetem Jakobu, kot so jo verjeli v Composteli. V njej sta osrednji dve ideji: prvič, da je sveti Jakob oznanjal evangelij tako v Španiji kot v Sveti deželi; drugič, da so njegovi učenci po njegovi mučeniški smrti pri Herodu Agrippi I. njegovo telo po morju prenesli v Španijo, kjer so pristali v Padronu na obali Galicije, in ga odnesli v notranjost, kjer so ga pokopali v Santiago de Compostela.
Avtentičnost svetih relikvij iz Kompostele je bila potrjena v buli papeža Leona XIII "Omnipotens Deus" z dne 1. novembra 1884.
Izročilo v Komposteli postavlja odkritje svetnikovih relikvij v čas kralja Alfonza II (791-842) in škofa Teodemirja iz Irije. Ta izročila so bila podlaga za romarsko pot, ki se je začela vzpostavljati v 9. stoletju, in Jakobu posvečeno svetišče v Santiagu de Compostela v Galiciji v Španiji je postalo najslavnejši romarski kraj v krščanskem svetu. Jakobova pot je drevo poti, ki prečka zahodno Evropo in preko severne Španije prispe v Santiago. Sčasoma je Jakob postal zavetnik Španije.
Ime James v angleščini izhaja iz latinskega imena Iacobus (Jakob). V vzhodni Španiji je Jacobus postal Jacome ali Jaime, v Kataloniji Jaume, v zahodni Španiji Jago, na Portugalskem in v Galiciji pa Tiago. "Sveti Jakob" ("Sanctus Jacobus") je postal "Sant' Iago", ki so ga skrajšali v Santiago. Jakobov emblem je bila školjka (ali "školjka petelina") in romarji v njegovo svetišče so ta simbol pogosto nosili na klobukih ali oblačilih.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil sveti Jakob?
O: Sveti Jakob, Zebedejev sin (umrl leta 44), je bil eden od Jezusovih učencev. Bil je sin Zebedeja in Salome ter brat evangelista Janeza.
V: Kako se razlikuje od drugih apostolov z imenom Jakob?
O: Imenujemo ga sveti Jakob Večji, da bi ga razlikovali od drugega apostola z imenom Jakob (Jakob, Alfejev sin).
V: Kdaj ga je Jezus poklical, naj začne potovati?
O: Sinoptični evangeliji pripovedujejo, da sta bila Jakob in Janez z očetom ob morski obali, ko ju je Jezus poklical na pot (Mt 4,21-22; Mk 1,19-20).
V: Kakšen vzdevek je Jezus dal njemu in njegovemu bratu?
O: Po Markovih besedah so Jakoba in Janeza imenovali Boanerges ali "sinova gromovnika" (3,17).
V: Kako je bil mučen zaradi svoje vere?
O: V Apostolskih delih 12,1-2 je zapisano, da je kralj Herod dal Jakoba usmrtiti z mečem (Apd 12,1).
