Lukov evangelij je knjiga Svetega pisma. Tako kot drugi evangeliji tudi Lukov evangelij pripoveduje o Jezusovem življenju in učenju. Je tretja in najdaljša knjiga Nove zaveze, ki sledi Matejevemu in Markovemu evangeliju. Verjamejo, da je evangelij napisal Luka, ki je bil prijatelj apostola Pavla.

Luka je bil zdravnik. Svoj evangelij je napisal za človeka, ki ga imenuje "najodličnejši Teofil" (1,3). Luka je napisal še eno knjigo, ki je peta v Novi zavezi, Apostolska dela, ki pripovedujejo, kaj so počeli Jezusovi učenci po njegovi vrnitvi v nebesa.

Avtorstvo in datum nastanka

Tradicionalno je avtor evangelija pripisan Luki, sopotniku apostola Pavla. To izhaja iz zgodnje krščanske tradicije in nekaterih navedb v Apostolskih delih, ki tvorijo s Lukovim evangelijem eno celoto (t. i. Luke–Acts). Večina sodobnih strokovnjakov soglaša, da je evangelij nastal po Markovem evangeliju in je napisan v grškem jeziku z dobrim stilom; zato je verjetno nastal med približno 70. in 90. letom našega štetja, najpogosteje se navaja obdobje okoli 80.–90. leta.

Viri in sestava

Luka je pri sestavljanju uporabil različne vire. Številni odlomek so prevzeti iz Markovega evangelija, del gradiva pa iz deljenega hipotetičnega vira izrekov, ki ga kritiki imenujejo »Q«. Poleg tega ima Luka tudi svoje posebne vire (označene kot »L«), ki vsebujejo edinstvene pripovedi in podoben material — predvsem natančne porodne pripovedi ter številne prispodobe in čudeže, ki jih ni v drugih evangelijih.

Vsebina in značilne pripovedi

Evangelij je urejen v več enot: uvod in namen (prolog), porodne pripovedi o Janezu Krstniku in Jezusu, začetki Jezusove javne službe, Galilejsko obdobje, potovanja proti Jeruzalemu, dogodki strasti (zadnje dni v Jeruzalemu), smrt in vstajenje. Med najbolj znanimi in edinstvenimi lukanovimi prizori so:

  • podrobnejša poročila o Jezusovem rojstvu iz Device, vključno z obiskom pastirjev;
  • prispodobi, ki jih najdemo le pri Luki: Dobri Samarijan, Izgubljeni sin (manjši in velik del), Izgubljena drahma;
  • zgodbe o posameznikih, kot so Zaharija in Elizabeta, Marijino hvalnico (Magnificat), Simeon in Ana v templju, Zakej, bogataš in Lazar;
  • posebna pozornost do žensk, revnih, izobčenih in grešnikov — Luka izpostavlja sočutje in usmiljenje.

Teološke teme in slog

Lukov evangelij poudarja univerzalnost sporočila o odrešenju — Jezus ni le Mesija za Jude, ampak oznanilo velja za vse narode. Med glavne teme sodijo:

  • usmiljenje, socialna pravičnost in skrb za revne ter odrinjene;
  • delovanje Svetega Duha in moč molitve (v evangeliju je več prizorov, kjer je poudarjena molitev);
  • radost in hvaležnost (v Luku so izrazi veselja pogostejši kot v drugih evangelijih);
  • delo in poslanstvo učencev ter širjenje evangelija do poganov — to se nadaljuje v Apostolskih delih.

Stilistično je Luka znan po urejenem, »gospodarnem« prologu, pozornosti do časovnih in geografskih detajlov ter po izobraženem grškem jeziku, ki kaže na pisateljevo literarno usposobljenost.

Pomen v Novi zavezi in v krščanski tradiciji

Lukov evangelij ima velik vpliv na krščansko bogoslužje in umetnost: njegovi prizori rojstva Jezusa so osnova za številne božične liturgije, pevske skupine in jaslice. Prispodobe, kot sta Dobri Samarijan in Izgubljeni sin, so postale univerzalni simboli morale in sočutja tudi zunaj verskega konteksta.

V teološkem smislu je Luka ključnega pomena za razumevanje zgodnje krščanske univerzalistične usmeritve in za povezavo med Jezusovim delovanjem ter zgodnjim širjenjem cerkve (kar Luke–Acts prikazuje kot eno povezujočo zgodbo).

Zgodovinska zanesljivost in sodobno branje

Vprašanja o zgodovinski natančnosti evangelija so predmet raziskav in razprav. Nekateri dogodki in besede so lahko pri Luku teološko oblikovani, hkrati pa zgodovinsko kritični raziskovalci prepoznavajo v knjigi elemente, ki kažejo na dostojno poznavanje okolja 1. stoletja. Branje Luke danes pogosto vključuje kombinacijo zgodovinskega kritičnega pristopa in premišljevanja njegovega verskega sporočila.

Kratek povzetek

Lukov evangelij je bogato obarvana in premišljeno sestavljena pripoved o Jezusu, ki združuje zgodovinski pristop z močno etikopravno in pastoralno usmeritvijo. Njegov poudarek na usmiljenju, molitvi, delovanju Svetega Duha in odprtosti do poganov je oblikoval veliko del krščanske misli, nabožnosti in kulture.