Vetus Latina: zbirka starih latinskih prevodov Svetega pisma pred Vulgato

Vetus Latina je ime za zbirko svetopisemskih besedil, ki so bila prevedena v latinščino, preden je Vulgata postala standardna različica, ki se je uporabljala v latinsko govorečem svetu. Besedila so napisana v pozni latinščini in ne v stari latinščini. Pogosto uporabljajo drugačne besede kot Vulgata. Ni ohranjenega nobenega celotnega rokopisa, znani so le fragmenti. Številni odlomki besedil so znani, ker so jih citirali cerkveni očetje, kot je Avguštin iz Hipona.

V zadnjih desetletjih so strokovnjaki poudarili, da izraz Vetus Latina ne označuje ene same enotne različice, temveč skupek številnih neodvisnih in včasih med seboj različnih latinskih prevodov Stare in Nove zaveze, ki so nastajali v prvih stoletjih krščanstva. V preteklosti se je za to telo besedil včasih uporabljal tudi izraz Itala, a sodobna filologija raje uporablja termin Vetus Latina, ker bolje odraža raznolikost prevodov.

Značilnosti in raznolikost

Besedila Vetus Latina nimajo enotnega jezikovnega sloga; vsebina je pogosto neposreden prevod iz grščine (ali v posameznih primerih iz hebrejščine), vendar prevajalci niso sledili vedno istim pravilom. Posledično najdemo:

• različne izbire besedišča in sintakse v primerjavi z Vulgato,
• lokalne različice, ki se razlikujejo po regijah (severna Italija, Afrika, Galija ipd.),
• včasih drugačno teološko konotacijo zaradi prevajalskih izbir.

Rokopisni dokazi in pričevanja cerkvenih očetov

Fizični rokopisi Vetus Latina so ohranili le delno gradivo: mnogo so jih razkrili palimpsesti, odlomki v lektvarjih in latinski stolni zapisi. Pomembni primeri so med drugim Codex Vercellensis in Codex Bobiensis, ki vsebujeta starejše latinske različice Evangelijev. Tudi Codex Bezae (dvobojni grško-latinski kodeks) kaže latinsko tradicijo, ki ni identična Vulgati.

Poleg rokopisov so ključen vir Vetus Latina citati cerkvenih očetov (npr. Tertulijan, Klement Aleksandrijski, Avguštin), ki nam pogosto ohranijo pasuse, ki se sicer ne ohranijo v celoti. Ti citati omogočajo kritične rekonstrukcije starih latinskih besedil.

Vpliv na liturgijo, teologijo in prevajalske izbire

Ker so bili ti latinski prevodi v rabi v cerkvenih skupnostih pred razširitvijo Jeronimove Vulgate, so nekateri Vetus-tekstualni motivi preživeli v liturgiji in molitvenih formularjih. Primeri, ki jih pogosto navajajo študije, vključujejo:

• liturgične fragmente in antifone, ki so ohranili starejšo latinsko formulacijo,
• molitvene oblike in pesmi, kjer je besedilo Vetus Latin vstopilo v pevni ali bogoslužni cirkul.

Različne besedne izbire so včasih imele tudi teološke posledice. Najbolj znan primer je molitev Očenaš: v nekaterih Vetus-latinskih besedilih beremo quotidianum panem ("vsakdanji kruh"), medtem ko Jeronimova Vulgata v določenih rokopisnih tradicijah uporablja izraz supersubstantialem panem ("nadsubstancialni kruh"). Ta različica je sprožila bogate razprave o pomenu in povezavi s shristusično-evharističnim pojmovanjem kruha.

Primeri besedil in primerjave

V liturgiji se ohranijo odlomki starih latinskih besedil, ki se razlikujejo tako v izbiri besed kot v sintaksi. Na primer, stara latinska verzija himna Gloria (Slava Bogu) vsebuje formulacijo, ki se pogosto prevaja kot: "Slava [pripada] Bogu na višavah in mir [pripada] ljudem dobre volje na zemlji". V Vulgati pa je bolj razširjena formulacija: "Slava [pripada] Bogu med najvišjimi in mir med ljudmi dobre volje na zemlji", kar odraža nekatere uredniške in jezikovne spremembe pri poznejših latinskih prevodih.

Najbolj odmeven primer razlike, ki je že bil omenjen, je v Pater Noster, kjer izraz iz Vetus Latina, quotidianum panem, "vsakdanji kruh", v Vulgati postane supersubstantialem panem, "nadsubstancialni kruh". Interpretacija te spremembe sega od čistih prevajalskih posebnosti do globljih teoloških poudarkov glede Euharistije in vsakdanjega duhovnega življenja.

Odnos do Vulgate in uradna raba

Po izidu in širjenju Jeronimove Vulgate je ta postopoma postala prevladujoča latinska različica Svetega pisma. Od tridentinskega koncila v 16. stoletju je Vulgata uradni prevod Svetega pisma za Rimskokatoliško cerkev. Kljub temu so ostanki Vetus Latina besedil ostali pomemben del cerkvene zgodovine in liturgične prakse ter so še vedno predmet intenzivnih raziskav v zgodovinski teologiji in tekstualni kritiki.

Moderne raziskave in izdaje

Raziskave Vetus Latina temeljijo na primerjavah rokopisnih fragmetov, citatov očetov in primerjavi z grškimi ter hebrejskimi izvirniki. Več akademskih in cerkvenih ustanov se ukvarja s kritičnimi izdajami in katalogizacijo teh fragmentov; ena izmed bolj poznanih institucij, ki je posvečena preučevanju starih latinskih biblijskih besedil, je Institutum Vetus Latina v Beuronu, kjer se pripravljajo kritične izdaje in študije.

Pomen: Vetus Latina ni le zanimiv »prehodni« korak pred Vulgato, temveč dragocen vir za razumevanje zgodnjega krščanstva, razvojnih poti prevajalskih tradicij, zgodnje liturgije in tekstualnih variant, ki pomagajo pri rekonstruiranju zgodnjih različic Svetega pisma ter pri interpretaciji besedil v zgodnjecerkvenem kontekstu.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Vetus Latina?

V: V katerem jeziku so bila napisana besedila Vetus Latina?

V: Kako se besede, uporabljene v Vetus Latina, razlikujejo od Vulgate?

V: Ali obstajajo popolni rokopisi Vetus Latina?

V: Kako vemo za številne odlomke besedila Vetus Latina?

V: Kdaj je Vulgata postala uradni prevod Svetega pisma za Rimskokatoliško cerkev?

V: Kakšna je razlika med besedno zvezo "vsakdanji kruh" v Vetus Latina in v Vulgati?

Išči po črki