Krščanska teologija
Krščanska teologija je študij krščanskega verovanja. Krščanski teologi uporabljajo analizo in argumente za razumevanje, razlago, preverjanje, kritiko, obrambo ali spodbujanje krščanstva.
Krščanska teologija se začne z Novo zavezo. Sveti Pavel v svojih pismih in govorih (Apostolska dela) izhaja iz svoje rabinske izobrazbe in izkušnje s Kristusom. Začel je pred Damaskom, da bi Judom in poganom razložil pomen Jezusovega križanja in vstajenja. V Zgodovini krščanstva so poznejši pisci, kot sta Luther in John Calvin, poudarjali Sveto pismo kot osnovo teologije. Sveto pismo kot vir ni brez sporov. Tudi katoliški in pravoslavni teologi so poudarjali pomen cerkvenega izročila za vero. Tomaž Akvinski in sveti Avguštin sta med najpomembnejšimi pisci v Rimskokatoliški cerkvi.
Razlike v teologiji so pripeljale do številnih denominacij znotraj krščanstva. To se je začelo z ločitvijo Jezusovih privržencev od judovstva. Kasneje sta se pojavili velika razkolna skupina in reformacija. Po Lutrovem sporu s papežem so nastale reformirane cerkve, kot so luterani in baptisti. Kalvinizem je v protestantizmu zelo pomemben, čeprav ga privrženci Jakoba Arminija ne sprejemajo. Poskusi kompromisa v Angliji med katoličani in puritanci privedejo do ustanovitve Anglikanske cerkve.
Poznejša gibanja so metodizem, liberalno krščanstvo, binkoštništvo in teologija osvoboditve.
Vprašanje dokazov
Večina antičnih znanstvenikov se strinja, da je Jezus obstajal. Nič ne kaže na to, da bi antični pisci, ki so nasprotovali krščanstvu, dvomili o Jezusovem obstoju.
Vendar pa za Jezusa ni nobenih fizičnih ali arheoloških dokazov in vsi viri, ki jih imamo, so dokumentarni. Viri za zgodovinskega Jezusa so predvsem krščanski spisi, kot so evangeliji in pisma apostolov. Vsi viri, ki omenjajo Jezusa, so bili napisani po njegovi smrti. Nova zaveza predstavlja vire iz najrazličnejših spisov iz prvih stoletij našega štetja, ki so povezani z Jezusom. O pristnosti in zanesljivosti teh virov so dvomili številni znanstveniki in le malo dogodkov, omenjenih v evangelijih, je splošno sprejetih.
Straussovo Življenje Jezusa je bila knjiga, ki je vsa ta vprašanja postavila na površje. Na 451 straneh je Strauss trdil, da:
- Stara zaveza je bila judovska mitologija, za katero sploh ni bilo ustreznih dokazov.
- Čudeži v Novi zavezi so bili mitski dodatki, ne dejanski.
- Noben del Nove zaveze ni bil napisan v času dogodkov.
- Cerkev, kakršna je bila v 19. stoletju, je bila le malo povezana z Jezusom.
Sorodne strani
- Avguštin iz Hipona
- Janez Kalvin
- Martin Luther
- Dietrich Bonhoeffer
- Vzhodno pravoslavje
