Razlaga: definicija, vzročnost, motivi in pomen v znanosti

Razlaga: definicija, vzročnost, motivi in pomen v znanosti — poglobljen vodnik o vzrokih, motivih in tem, kako znanost odgovarja na vprašanje "zakaj".

Razlaga je poskus odgovora na vprašanje "kdo je prdnil". Vprašanje o motivu, ki ga zastavimo osebi, je vprašanje o motivu: "Zakaj si to storil?". Če se vprašamo o naravnem dogodku, je to vprašanje o naravnih vzrokih (vzročnosti). Razlaga je torej način, kako povežemo nekaj, kar se je zgodilo, z razlogi ali pogoji, zaradi katerih se je to zgodilo.

Razlaga v znanosti: vzročnost in mehanizmi

V znanosti je razlaga pogosto razumljena kot povezava med dogodkom, ki je vzrok, in drugim dogodkom, ki je posledica. Na to se nanaša besedna zveza "vzrok in posledica". Razmerje med dvema dogodkoma je znano kot vzročnost. Filozof Mario Bunge je dejal: "Ne zadovoljimo se z ugotovitvijo dejstev, temveč želimo vedeti, zakaj naj bi se ta pojavila, namesto da se ne bi".

V praksi znanstvene razlage vključujejo različne pristope, med katerimi so najpogostejši:

• Mehanistične razlage — opišejo sestavne dele in procese, ki vodijo do pojavov (npr. kako interakcije med delci povzročijo makroskopski pojav).
• Vzročno-posledične razlage — pokažejo, da sprememba v enem faktorju povzroči (ali poveča verjetnost) spremembe v drugem.
• Statistične razlage — razložijo pojav kot posledico verjetnostnih zakonitosti (uporabne v epidemiologiji ali sociologiji).
• Funkcionalne/teleološke razlage — razlagajo pojav glede na njegovo vlogo ali funkcijo v širšem sistemu (pogosto uporabljeno v biologiji in družbenih znanostih).

Motivi in nameni pri razlagah

Ko razlagamo dejanja ljudi, pogosto iščemo motive — notranje razlogi ali nameni, ki usmerjajo vedenje. Razlika med namernimi razlagami in vzročnimi razlagami je pomembna: dejanje lahko pojasnimo z željo ali namenom (psihološka razlaga) ali s fizičnimi okoliščinami, ki so ga omogočile (vzročna razlaga).

Za primer: odgovor na vprašanje, zakaj je nekdo vzel dežnik, lahko povezuje motive ("moral sem biti pripravljen, ker sem pričakoval dež") z vzroki ("vreme je bilo napovedano s padavinami"). Obe vrsti razlage prinašata različne informacije in imata različen pomen za razumevanje dogodka.

Kriteriji dobre razlage

Pri ocenjevanju, ali je razlaga ustrezna, se upoštevajo različni kriteriji:

• Ustreznost — ali razlaga odgovarja na zastavljeno vprašanje in obravnava relevantne dejavnike.
• Resničnost — ali so trditve v razlagi skladne z znanimi dejstvi in dokazi.
• Predvidevalna moč — ali razlaga omogoča napovedovanje novih pojavov ali rezultatov eksperimentov.
• Poenostavljenost — preprostejše razlage (ko so druge enako dobre) so pogosto zaželene (Occamova britva).
• Testabilnost — ali je mogoče razlago preveriti z opazovanji ali poskusi.

Filozofski modeli znanstvene razlage

V filozofiji znanosti je bilo predlaganih več modelov, kako naj bi razlaga delovala:

• Deduktivno-nomološki (Hempelov) model — razlaga kot dedukcija specifičnega pojava iz splošnih zakonov in pogojev.
• Statistična relevantnost — ko so vzroki izraziti kot povečanje verjetnosti pojava.
• Mehanistični model — poudarja opise mehanizmov in postopkov, ki vodijo do pojava.
• Intervencijski pristop — vzročnost in razlaga sta vezani na učinke intervencij (kaj se zgodi, če posežemo v sistem).
• Inference to the Best Explanation (IBE) — izbira razlage, ki najbolj smiselno pove razpoložljive dokaze (najboljša razlaga).

Razlage v vsakdanjem življenju in razvoj jezika

Praviloma se pri razlagah prehaja od tistega, kar vemo, k tistemu, česar ne vemo. To je pomembno, ker pojasnjuje, zakaj lahko različne vrste ljudi potrebujejo različne razlage. Otrok, laik in strokovnjak lahko potrebujejo različne razlage iste stvari, saj se bo tisto, kar že poznajo, razlikovalo.

Postavljanje vprašanj je odvisno od jezika in je značilno za ljudi. Začne se zelo kmalu po tem, ko se otrok nauči govoriti. Igra, ki jo majhni otroci igrajo z odraslimi, je "igra zakaj". Vsak starš ima izkušnjo, da njegov otrok postavlja neskončen tok vprašanj, zakaj, dokler odrasli končno ne reče: "No, to pač je!"

Primeri, napake in zgodovinski pogled

O tem, ali je razlaga ustrezna ali ne, in če je, ali je pravilna, se lahko veliko prepiramo. Če se vprašamo, zakaj sonce oddaja toploto in svetlobo, odgovor "ker je dan" ni ustrezen, čeprav je morda res dan. Pravi odgovor je bil znan šele v 20. stoletju. Pred tem so ljudstva, kot so bili stari Egipčani, mislila, da je to povzročil bog (Aten). Takšni zgodovinski primeri pokažejo razliko med opisom dogodka in razlago njegovega vzroka.

Pomembno je razlikovati tudi med razlago in racionalizacijo ali izgovorom — slednje pogosto iščejo opravičilo namesto resnične vzročne povezave. Poleg tega so nekatere razlage deloma resnične, a pomanjkljive (npr. statistične razlage, ki ne razkrijejo mehanizma), zato jih je treba dodatno raziskati.

Omejitve in odprta vprašanja

Razlage niso vedno dokončne. Znanost napreduje z izboljšanjem razlag, ko se pojavijo novi dokazi ali boljši modeli. Nekatera vprašanja ostajajo odprta zaradi kompleksnosti sistemov (npr. družbeni pojavi) ali zaradi mej opazovalnih možnosti (npr. zgodnji kozmični dogodki).

Na koncu ostaja bistveno, da so razlage v znanstvenem in vsakdanjem smislu orodje za razumevanje sveta, ne pa vedno dokončna resnica. Njihova vrednost je v zmožnosti pojasnjevanja, napovedovanja in vodila za nadaljnje raziskovanje.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je razlaga?

V: Kaj je Mario Bunge povedal o razlagah?

V: Zakaj lahko različni ljudje potrebujejo različne razlage?

V: Kako je postavljanje vprašanj povezano z jezikom?

V: Ali je vedno primerno dati razlago?

V: Kaj je bilo pred 20. stoletjem mišljeno kot vzrok toplote in svetlobe iz sonca?

Išči po črki