Finščina: ugrofinski jezik Finske in uradni manjšinski jezik na Švedskem

Finščina je ugrofinski jezik, ki spada v uralsko jezikovno družino. Je eden od dveh uradnih jezikov na Finskem. Je tudi uradni manjšinski jezik na Švedskem. Finščina je eden od štirih evropskih nacionalnih jezikov, ki ne spada med indoevropske jezike. Ostali trije so estonščina in madžarščina, ki sta prav tako uralska jezika, ter baskovščina.

Razširjenost in govorce

Finščino govori predvsem prebivalstvo Finske; število govorcev doma in po svetu ocenjujejo na približno 5–6 milijonov. Poleg Finske obstajajo finsko govoreče skupnosti v Švedskem, Norveškem (kvenščina) in tudi v manjših diasporah v drugih državah. Na Švedskem ima finščina status uradnega manjšinskega jezika in obstajajo programi izobraževanja in medijske vsebine v tem jeziku.

Zgodovina in sorodstva

Finščina je del širše skupine uralskih jezikov in je najtesneje povezana z estonščino ter drugimi ugrofinskimi jeziki. Razvoj jezika je bil pod vplivom stikov s severnogermanskimi jeziki (predvsem švedščino) in vzhodnimi sosedi (ruskimi jeziki), kar se odraža v leksiki in zgodovinskih zapisih.

Značilnosti jezika

• Tipologija: aglutinativen jezik — besedam se dodajajo pritikline in končnice, ki kažejo slovnične odnose.
• Skloni: zelo razvit sistem samostalniških sklonov; pogosto se navaja, da finščina ima okoli 15 sklonov (številke se glede poimenovanj in združevanj razlikujejo med viri).
• Vokalna harmonija: glasovni sistem vključuje vokalno harmonijo, ki vpliva na oblikovanje pripon.
• Konsontantna gradacija: pojav, pri katerem se soglasniki v korenu besede spreminjajo glede na obliko besede (npr. v sklanjatvi ali tvorbi glagolskih oblik).
• Brez slovničnega spola: v finščini ni ločevanja na moški in ženski spol v samostalnikih ali zaimkih.
• Besedni red: osnovni besedni red je SVO, vendar je red pogosto bolj prožen zaradi bogatega sklonovnega sistema — poudarki se lahko dosežejo s premiki vrstnega reda.

Dialekti in sorodni jeziki

Finščina se deli na več narečnih skupin, pogosto ločenih na zahodne in vzhodne dialekte. Nekatera narečja (na primer karelska narečja) so zelo blizu jeziku, ki ga nekateri lingvisti štejejo za ločen jezik. V Skandinaviji obstajajo tudi poimenovani različici, kot sta meänkieli na severu Švedske in kvenščina v Norveški, ki sta si deloma ohranili svoj jezikovni značaj in imata status manjšinskih jezikov v svojih državah.

Pisava, literatura in kultura

Finščina uporablja latinico z dodatnimi črkami ä in ö (ter redkeje å). Zgodovina pisane finščine sega v srednji vek, močan dvig pa je prineslo 19. stoletje z zbiranjem ljudske pesmi in narodnim preporodom. Pomembne osebnosti finščine so na primer Elias Lönnrot, sestavitelj finskega pripovednega epa Kalevala, in Aleksis Kivi, začetnik moderne finske književnosti. Danes ima finščina bogato sodobno literaturo, medije ter digitalne vsebine.

Uradni status in izobraževanje

Na Finskem je finščina eden od dveh uradnih jezikov, kar pomeni, da so javne storitve, izobraževalne ustanove in zakonodaja na voljo v tem jeziku. Na Švedskem je finščina priznana kot uradni manjšinski jezik, kar zagotavlja določene pravice do izobraževanja in kulturnih vsebin v finščini za finsko govoreče državljane.

Primeri besed

• suomi — Finščina / Finska
• hei — živjo
• kiitos — hvala
• kyllä — da
• ei — ne

Finščina je zaradi svoje strukture in zgodovinskih vezi zanimiva za lingviste in je pomemben del kulturne in jezikovne raznolikosti Evrope.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je finski jezik?

V: Koliko uradnih jezikov je na Finskem?

V: Ali se finščina govori tudi zunaj Finske?

V: Ali je finščina indoevropski jezik?

V: Kateri so drugi uralski jeziki poleg finščine?

V: Kaj je baskovščina?

V: Ali je finščina v kakšni povezavi z drugimi jeziki?

Išči po črki