Japonščina: izvor, pisava (hiragana, katakana, kanji) in slovnica

Japonščina (日本語 "Nihon‑go" v japonščini) je uradni jezik Japonske v vzhodni Aziji. Govori jo približno 125 milijonov ljudi, večinoma na japonskih otokih, poleg tega pa ji sorodna skupina družina japonskih jezikov, vključuje tudi ogrožene rjukjuanski jeziki iz otočja Rjukju (Okinawa). O izvoru japonščine obstaja več teorij: po eni sta japonščina in korejščina sorodni, a tovrstna povezava danes večinoma ni splošno sprejeta. Druge hipoteze povezujejo japonščino z avstronezijskimi jeziki, dravidskimi jeziki ali s sporno altajsko jezikovno družino. Zanimiv slovnični in kulturni vidik je, da se japonščina kot šolski predmet v Japonski imenuje kokugo (国語), kar pomeni nacionalni jezik, medtem ko jo govoreči pogosto imenujejo 日本語.

Pisava: tri sistemi

V japonščini se uporablja kombinacija treh ločenih sistemov pisanja: hiragana, katakana in kanji. Prva dva sta fonetična sistema (kana) in prikazujeta izgovorjavo japonskih zlogov, medtem ko so kanji japonska različica kitajskih znakov, ki pogosto prenašajo pomen in koren besede. V praksi se ti sistemi izmenjujejo v istem besedilu: kanji nosijo pomenne korene, hiragana zapisuje slovnične končnice, veznike in domače besede, katakana pa označuje tujke, onomatopojo ter poudarek.

Hiragana

Hiragana obsega osnovno mrežo približno 46 znakov, ki predstavljajo zloge (npr. か ka, し shi). Z uporabo dakuten (゛) in handakuten (゜) ter kombinacij z y‑zlogi nastanejo dodatni zvoki (npr. か → が; し → じ; き + ゃ = きゃ). V japonščini hiragano pogosto uporabljamo za:

glavne slovnične delce in končnice (okurigana),
besede japonskega izvora, kadar avtor ne želi ali ne zna uporabiti kanji,
učbenike in gradivo za otroke, kjer so kanji nadomeščeni s hiragano.

Katakana

Katakana ima enako fonetično bazo kot hiragana (prav tako približno 46 osnovnih znakov), a se uporablja predvsem za:

tuje besede oziroma gairaigo (npr. アイスクリーム, aisukurīmu — "sladoled"),
imena tujih oseb in krajev,
tehnične in znanstvene izraze, ter za poudarjanje (podobno kot poševno ali krepko v latinici),
onomatopoje in zvoke.

Kanji

Kanji so logografski znaki, ki so jih Japonci prevzeli iz kitajščine in jih prilagodili svojemu jeziku. En kanji pogosto nosi pomen (npr. 山 pomeni "gora"), lahko pa ima različne izgovore:

on'yomi (čajna izgovorjava, pogosto kitajskega izvora) in
kun'yomi (japonska izgovorjava, povezana z domačim pojmom).

V sodobni rabi obstaja seznam približno 2136 standardnih znakov, imenovanih jōyō kanji, ki jih učijo v šolah. Učenje kanji poteka pogosto po radikalih (manjših sestavnih delih znaka), kar olajša zapomnitev in razumevanje pomenov.

Kako se sistemi uporabljajo skupaj

V enem stavku se običajno kombinujejo vsi trije sistemi: kanji zapisujejo glavni pomen, hiragana prikazuje slovnične delce in končnice, katakana pa pride v poštev, kadar gre za tujko. Primer: 私はコーヒーを飲みます。(わたしはコーヒーをのみます。Watashi wa kōhī o nomimasu. — "Jaz pijem kavo.") V tem stavku je 私 zapisan s kanji, は in を sta delca v hiragani, コーヒー je katakana (tujka "kava"), 飲みます pa kombinacija kanjija + hiragane za glagolsko končnico.

Slovnica (osnovne značilnosti)

Japonščina je tipično jezik z vrstnim redom besed SOV (ložnik‑dopoved‑glagol): predmet običajno stoji pred glagolom. V jeziku je zelo pomembna raba delcev, ki označujejo vlogo besed v stavku (npr. は, が, を, に, で). Posebne točke slovnice:

Tematski znak は (wa) označuje temo ali okvir stavka, medtem ko が (ga) pogosto označuje subjekt v situacijah, kjer je poudarek na njem.
Glagoli se sklanjajo po oblikah, ne po osebah: obstaja osnovna delitev na neformalno (složno) in vljudno obliko (-ru, -masu). Glavna nasprotja so negacija, preteklik in te‑oblika (te‑form), ki služi povezovanju stavkov in tvorbi prošenj/ukazov.
Priimek pride pred imenom, za naslavljanje se pogosto uporabljajo spoštljivi nazivi (-san, -sama, -kun, -chan).
Pri pridevnikih ločimo i-pridevnike (nadomestijo končnico: 高い takai — "visok") in na-pridevnike (delujejo bolj kot samostalniki z veznikom na: 静かな shizuka‑na — "miren").
Številčniki in števni razdelki uporabljajo posebne števnike (counters) glede na vrsto predmeta (人, 本, 枚 ipd.).
Obstaja zapleten sistem vljudnostnih ravni (keigo) — sonkeigo (povzdigovanje sogovornika), kenjōgo (poniževanje lastnih dejanj) in teineigo (splošna vljudnost).

Fonologija in naglas

Japonščina ima relativno preprosto zvočno strukturo z zlogi, ki običajno končajo na samoglasnik ali nosnik n (ん). Značilnost je tudi pitch accent (višina tona), ki v standardni japanščini lahko razlikuje pomen besede (npr. はし hashi — "palčke" vs. はし hashi — "most", odvisno od naglasa).

Vpliv angleščine in drugih jezikov

Po drugi svetovni vojni je v japonski jezik prišlo veliko angleških in drugih tujih besed. Te se zapisujejo v katakani in pogosto so prilagojene fonetiki japonščine (primer: アイスクリーム, aisukurīmu — "sladoled"; パン pan — "kruh" iz portugalščine; コンピュータ konpyūta — "računalnik"). Takšne besede imenujemo gairaigo.

Praktični nasveti za učenje

Najprej se naučite obeh kana (hiragana in katakana) — hitro odklepate sposobnost branja in izgovarjave.
Učite kanji po radikalih in pogostosti; sprva ciljajte na jōyō kanji.
Osredotočite se na delce in osnovne glagolske oblike (neformalno/polite, preteklik, negacija, te‑oblika).
Poslušajte govorjeno japonščino (podcaste, glasbo, novice) za spoznavanje ritma in naglasa.
Uporabljajte SRS (spaced repetition systems) za besedišče in kanji.

Japonščina je jezik z bogato zgodovino, izjemno fleksibilnim pisanjem in sofisticiranimi oblikami vljudnosti — vse to naredi učenje zahtevno, a hkrati zelo nagrajujoče. Če želite nadaljnje informacije o posameznih temah (npr. podrobnosti o kanji, seznam jōyō kanji, ali pregled partiklov), vam lahko pripravim ločene poglobljene razlage.

Replika iz zbirke Man'yōshū, najstarejše ohranjene zbirke japonske poezije iz obdobja Nara. Napisana je v kitajskih pismenkah in v japonskem jeziku.

Zvoki

Japonščina ima pet samoglasnikov, ki so lahko različno dolgi. To so a, i, u, e, o. V jeziku IPA se transliterirajo kot /a/, /i/, /ɯ/, /e/, /o/, v angleščini pa se izgovarjajo kot ah, ee, oo, eh, oh. Podaljšanje samoglasnika lahko spremeni pomen besede: ojisan (おじさん, stric) in ojiisan (おじいさん, dedek). Japonščina ima zvok, ki je podoben angleškemu l, vendar je podoben tudi angleškemu r. (Zato je za mnoge Japonce težko naučiti se obeh zvokov, ko govorijo angleško.) Japonščina ima zvok, ki v angleščini ni redek in se običajno piše Tsu (つ). Ta zvok se pojavi v besedi "cunami" (つなみ), japonski besedi za velike oceanske valove, ki jih povzročijo potresi ali ekstremne vremenske razmere.

Gramatika

Ko tujci govorijo japonsko, je pomembno, da vedo, kako formalni morajo biti, ko govorijo z ljudmi, ki jih morda poznate ali ne. Če na Japonskem niste dovolj formalni, se to lahko šteje za precej nevljudno.

V japonščini se v stavkih uporablja besedni red subjekt-objekt-verbal (SOV), tako da je glagol na koncu stavka, subjekt pa na začetku. Veliko stavkov nima predmeta, zato lahko poslušalec na podlagi konteksta in oblike glagola sklepa o predmetu.

V japonščini se Japonska imenuje Nihon (日本), jezik pa Nihongo (日本語) (-go pomeni jezik). Včasih se uporabljata tudi besedi Nippon in Nippongo, vendar se obe besedi zdaj obravnavata bolj nacionalistično, Nihon pa je bolj nevtralna beseda. Beseda kanji pomeni "sončni izvor". Ker je Japonska na vzhodnem robu Azije, je za opazovalce na Kitajskem sonce vzšlo iz smeri Japonske. Zato se Japonska imenuje "dežela vzhajajočega sonca".

Japonščina je aglutinacijski jezik, zlasti v glagolskih oblikah. Njegove besede imajo kratko "telo", predponi ali pripone pa se zlahka dodajo, da spremenijo ali na novo opredelijo pomen.

Japonske besede izvirajo iz treh glavnih virov. Prvi je wago (和語), ki je domača japonska beseda in jo lahko imenujemo tudi yamato kotoba (大和言葉). Druga je kango (漢語), ki sta kitajski izposojenki. Tretja je gairaigo (外来語), ki so izposojenke, izposojene iz jezikov, ki niso kitajski (po drugi svetovni vojni običajno iz angleščine).

Vprašanja in odgovori

V: Kateri je uradni jezik na Japonskem?

O: Uradni jezik Japonske je japonščina.

V: V katero jezikovno družino spada japonščina?

O: Japonščina spada v japonsko jezikovno družino, ki vključuje tudi ogrožene rjukjuanske jezike.

V: Ali sta si japonščina in korejščina sorodni?

O: Ena od teorij pravi, da sta si japonščina in korejščina sorodni, vendar večina jezikoslovcev ne misli več tako.

V: Koliko pisnih sistemov uporablja japonščina?

O:Japonščina uporablja tri ločene pisalne sisteme - hiragano, katakano in kanji.

V: V čem se ti pisalni sistemi razlikujejo med seboj?

O: Hiragana in katakana sta fonetična sistema in prikazujeta izgovorjavo japonskih besed, medtem ko je kanji različica kitajskih znakov, ki prikazuje pomen besed.

V: Kako se angleški stavki razlikujejo od japonskih?

O: V angleščini se stavki pogosto razlikujejo s spreminjanjem besednega reda, v japonščini pa lahko to storimo z dodajanjem ali spreminjanjem končnic na koncu besed.

V: Ali so po drugi svetovni vojni v japonski jezik prišle kakšne angleške besede?

O: Da, veliko angleških besed je po drugi svetovni vojni prešlo v japonski jezik kot izposojenke. Primer je "アイスクリーム" (aisukurīmu), ki pomeni "sladoled".