Hiragana: vodnik po japonskem zlogovnem pismu — uporaba, izgovorjava, učenje

Hiragana: popoln vodnik po japonskem zlogovnem pismu — uporaba, izgovorjava in hitri nasveti za učenje; naučite se kana v dveh tednih s praktičnimi vajami.

Hiragana je del japonskega pisnega sistema. Japonska pisava običajno združuje kanjijev, ki se uporabljajo za glavne besede v stavku, običajno besede z vsebino, in hiragano, ki se uporablja za manjše slovnične enote, kot so delci (v angleščini primeri: "from", "his") ter za končnice glagolov in pridevnikov. Hiragana služi tudi za zapisavanje besed, kadar kanji ni znan ali je namenjena lažjemu branju (na primer v gradivih za otroke ali učbenikih).

Hiragana je zlogovna pisava (kana), kar pomeni, da vsak znak predstavlja en zlog. Zato se razlikuje od pisav, kot je latinica, ki so abecede, kjer večina črk označuje posamezen zvok (abecedo, torej fonem). Poleg hiragane obstaja še druga sistema kana: katakana, ki se večinoma uporablja za tuje besede, imena in poudarjanje, ter seveda kanji, ki izhajajo iz kitajskih znakov. Oba sistema kana — hiragana in katakana — se razmeroma hitro naučita, medtem ko je obvladovanje kanji dolgotrajnejše; mnogi se osnov kana naučijo v nekaj dneh ali tednih, medtem ko učenje kanjijev zahteva več let prakse.

V preteklosti je hiragana pogosto veljala za obliko pisave, ki so jo uporabljale ženske, medtem ko so moški večinoma pisali v kanji. Ker so kanji izhajali iz kitajščine, bili pogosto bolj primerni za zapise v kitajskem slogu, manj pa za vsakdanjo japonščino, so ženske pripisale velik del prvih japonskih romanov, pesnitev in zasebnih pisem, zapisanih v hiragani. Kasneje so budistični duhovniki, kot je Rennyo (umrl leta 1498), prav tako uporabljali hiragano, da bi verska sporočila postala bolj dostopna širšemu krogu ljudi.

Včasih je celotno besedilo zaradi lažjega razumevanja zapisano v hiragani. To je pogosto v knjigah za majhne otroke, v gradivih za začetnike japonščine ali pri besedilih pesmi in not, kjer je pomembno prikazati izgovorjavo. Pri literarnih ali strokovnih besedilih se pogosto uporablja kombinacija kanjijev in hiragane; redki ali nenavadni kanji imajo lahko nad seboj tudi furigana — majhne hiragane, ki kažejo izgovorjavo kanjija.

V hiragani je vsak znak (kana) lahko:

• samoglasnik (na primer "a": あ, "i": い, "u": う, "e": え, "o": お),
• soglasnik, ki mu sledi samoglasnik (na primer "ka": か, "ki": き, "ku": く itd.),
• ali končni nosni zlog "n": (ん), ki se v izgovorjavi v določenih položajih lahko sliši bolj kot "m" ali "ŋ" (npr. pred b/p ali g).

Kot primer uporabe slovničnih končnic lahko vzamemo glagol "jesti", ki je 食べる (taberu). Glavni del pomena "jesti" (temu ustreza kanji) je 食, ki se v tem primeru bere "ta". Preostali zlogi "be-ru" so zapisani v hiragani (べる). Če želite povedati "sem jedel" ali "ste jedli", rečete "tabemashita", zapisano 食べました — del "be-ma-shi-ta" je v hiragani.

Osnovna zgradba in tabela kana

Hiragana ustreza osnovnim zlogom japonščine: kombinaciji samoglasnik (a, i, u, e, o) s soglasniki po vrsti. Glavne vrste zlogov (vrstice) so:

• Vrstica samoglasnikov: あ (a), い (i), う (u), え (e), お (o)
• K vrstica: か (ka), き (ki), く (ku), け (ke), こ (ko)
• S vrstica: さ (sa), し (shi), す (su), せ (se), そ (so)
• T vrstica: た (ta), ち (chi), つ (tsu), て (te), と (to)
• N vrstica: な (na), に (ni), ぬ (nu), ね (ne), の (no)
• H vrstica: は (ha), ひ (hi), ふ (fu), へ (he), ほ (ho)
• M vrstica: ま (ma), み (mi), む (mu), め (me), も (mo)
• Y vrstica: や (ya), ゆ (yu), よ (yo) — brez samoglasnikov i/ e
• R vrstica: ら (ra), り (ri), る (ru), れ (re), ろ (ro)
• W vrstica: わ (wa), (ゐ in ゑ sta arhaični), お (kot del števila/okrajšave)

Diakritika in kombinacije

Hiragana omogoča glasovno obogatitev z malimi znaki in diakritiko:

• Dakuten (゛) dodamo nad znake, da dobimo mehkejše ali zveneče različice: か → が, さ → ざ, た → だ, は → ば.
• Handakuten (゜) se uporablja pri vrstici H: は → ぱ (ha → pa).
• Majhni znaki — ぁ ぃ ぅ ぇ ぉ in predvsem っ — imajo posebno vlogo: っ (majhno "tsu") označuje podvojitev soglasnika naslednjega zloga (geminacija), na primer kita kontra kitta. Majhni ゃ ゅ ょ (npr. きゃ = kya, しゅ = shu) tvorijo t. i. yōon — kombinirane zloge kot "kya", "shu" itd.
• Dolgi samoglasniki se zapišejo na različne načine: v hiragani se pogosto podaljša zapis z dodatnim samoglasnikom (npr. おう ali こう), v katakani pa se uporablja daljša črta ー.

Izgovorjava in mora

Japonščina meri ritem v morah (kratkih zlogov), zato je natančna dolžina zvoka pomembna. Dolgi samoglasniki in dvojne soglasnične glasove je treba izgovoriti pravilno, saj lahko spreminjajo pomen besede. Črka ん je edini samostojen končni zvok in se izgovori malo drugače glede na sosednji zvok (kot "n", "m" ali "ng").

Uporaba hiragane v primerjavi s katakano in kanji

Pravila za uporabo so splošno naslednja:

• Hiragana: slovnični elementi (delci, končnice), besede brez kanjijev, otroška literatura, furigana.
• Katakana: tuje besede, sintetični izrazi, onomatopeja, imena živali/tehnični termini.
• Kanji: osnovne samostalniške in glagolske korenine ter besede z jasnim pomenom; skrajša besedilo in poenostavi branje pri znanih znanih znakovih.

Učenje hiragane — praktični nasveti

Za učenje hiragane priporočam:

• Začnite z učenjem tabel: ponovite po vrsticah (a, ka, sa, ta ...), dokler ne znate vse osnove.
• Vadite pisanje s pravilnim vrstnim redom potez; to pomaga pri pomnjenju in čitljivosti.
• Uporabljajte flashkarte (papirne ali aplikacije) za hitro prepoznavanje znakov in izgovorjave.
• Učite se diakritike in yōon kmalu po osnovni tabeli, ker so pogoste v vsakdanjem jeziku.
• Berite gradivo za otroke in preproste stavke z furigano — hitro boste začeli prepoznavati končnice in pogosto rabe.
• Poslušajte preproste posnetke in ponavljajte izgovorjavo; fokus na ritmu in längini zlogov je ključen.

Še nekaj opozoril in koristnih virov

Čeprav se pogosto reče, da se kana lahko naučite v dveh tednih, je to odvisno od vztrajnosti in metod učenja. Pomembno je tudi naučiti se uporabljati kana skupaj s kanjiji, saj se v naravni japonščini besedila pogosto mešajo. Viri, ki pomagajo: priročniki za začetnike, spletne aplikacije za učenje kana, delovni zvezki za vadbo potez, otroške knjige ter množica brezplačnih video lekcij in podcastov.

Za praktično vajo si vzemite nekaj primerov (kot je že omenjeno 食べる → taberu, zapis v kanjiju + hiragani べる) in jih zapišite ter izgovorite. Redna kratka vadba (10–20 minut na dan) bo pripeljala do hitrega napredka.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je hiragana?

V: Kako se razlikuje od abecede, kot je angleška?

V: Kdo je tradicionalno pisal v hiragani?

V: Ali se je tega jezika lahko naučiti?

V: Ali obstaja kakšna posebna uporaba hiragane?

V: Ali lahko navedete primer, kako se slovnične končnice uporabljajo s hirgano?

Išči po črki