Yamato kotoba

Kako napisati yamato kotoba

Običajno so besede s samo enim kandžijem yamato kotoba, kot so katana (kandži: 刀, hiragana: かたな, pomen: meč), sakana (kandži: 魚, hiragana: さかな, pomen: riba), kami (kandži: 紙, hiragana: (kanji: 山, hiragana: やま, pomen: gora), te (kanji: 手, hiragana: て, pomen: roka) in oyogu (kanji in hiragana: 泳ぐ, samo hiragana: およぐ, pomen: plavati). Večina kanjijev (japonska različica kitajskih znakov) ima dve različni vrsti izgovarjave: on'yomi (izgovor kanjijev, izposojenih iz kitajščine) in kun'yomi (izvorna izgovorjava japonskih besed, ki uporabljajo kanjije). Besede Yamato kotoba uporabljajo kanji's kun'yomi.

Ker je on'yomi nastal iz kitajskih enozložnic (besed z enim zlogom), so tudi sami le enozložni in imajo tako kot v kitajščini lahko CV ali CVC strukturo. Na primer, on'yomi za naslednje kanjije 刀, 魚, 紙, 山, 手 in 泳 so tō, shi, san, shu in ei. Vendar ima kun'yomi lahko en ali več zlogov, ti zlogi pa so običajno CV-struktura, kot so zgornji primeri.

Ker se v japonščini izmenično uporabljajo trije različni sistemi pisanja, se lahko tudi yamato kotoba zapiše na več različnih načinov. Na primer, beseda suši je lahko v celoti zapisana v hiragani kot すし, v celoti v katakani kot スシ, v kanji kot 鮨 ali 鮓 ali v ateji (kanji, ki se uporabljajo samo za prikaz izgovarjave besede in ne njenega pomena) kot 寿司 ali 壽司.

Kanji običajno prikazuje osnovni pomen besede. Čeprav se samostalniki običajno pišejo samo s kanji, se lahko zapišejo tudi s kanami, če so zelo pogoste besede, kot je suši, ali če njihov kanji ni dobro znan, ni del jōyō kanji (standardni seznam 1945 kanjijev, ki naj bi jih poznali vsi odrasli Japonci) ali je pretežko zapomniti, kako se piše, kot je bara, katere kanji je 薔薇, vendar se običajno zapiše samo kot ばら v hiragani ali kot バラ v katakani.

Japonci so izumili tudi veliko lastnih kanjijev za poimenovanje stvari, ki jih lahko najdemo na Japonskem, ne pa na Kitajskem (običajno rastline in živali). Ti se imenujejo kokuji (kanji: 国字, hiragana: こくじ), kar pomeni "nacionalni znaki", ali wasei-kanji (kanji: 和製漢字, hiragana: わせいかんじ), kar pomeni "japonski kitajski znaki". Kokuji vključujejo imena rib, kot so iwashi (kanji: 鰯, hiragana: いわし, pomen: sardine), tara (kanji: 鱈, hiragana: たら, pomen: trska) in kisu (kanji: 鱚, hiragana: きす, pomen: (kanji: 樫, hiragana: かし, pomen: zimzeleni hrast), sugi (kanji: 椙, hiragana: (kanji: 椛, hiragana: かば/もみじ, pomen: breza/javor) in kaba ali momiji (kanji: 椛, hiragana: かば/もみじ, pomen: breza/javor). Večina kokuji ima samo kun'yomi, ker so yamato kotoba, nekateri kanji pa imajo tudi on'yomi, na primer 働 (on'yomi: dō どう, kun'yomi: hatara(ku) はたら(く), kar pomeni: delo), nekateri pa imajo samo on'yomi, na primer 腺 (on'yomi: sen せん, kar pomeni: žleza).

Yamato kotoba deli govora

Druge besede, kot so glagoli, pridevniki in prislovi, so običajno zapisane v kombinaciji kanji in hiragana, pri čemer je koren besede zapisan v kanji, pregibni morfemi (deli besede, ki ne spreminjajo osrednjega pomena korena besede) pa so zapisani v hiragani. Na primer, domači japonski glagol, ki pomeni "plavati", je oyogu v preprosti obliki, kjer je zapisan kot 泳ぐ v kanji in hiragani. Kanji 泳 kaže pomen glagola, medtem ko ぐ (gu) kot v oyo-gu kaže, da je beseda v preprosti obliki. Vljudnostna oblika "plavati" je oyogimasu, ki je v kanji in hiragani zapisana kot 泳ぎます. Ponovno ima isti kanji, vendar se konča z različnimi zlogi ぎます (gi-ma-su) kot v oyo-gimasu, kar kaže, da je beseda v vljudnostni obliki. Domači japonski pridevniki se navadno končajo z zlogom い (-i), kot so besede hayai (kanji in hiragana: 速い, samo hiragana: はやい, pomen: hiter), takai (kanji in hiragana: 高い, samo hiragana: たかい, pomen: visok, visok) in ookii (kanji in hiragana: 大きい, samo v hiragani: おおきい, kar pomeni: velik ali velika), medtem ko so domači japonski prislovi preprosto pridevniki, ki se končajo na く (-ku) in ne na い, na primer hayaku (kanji in hiragana: 速く, samo v hiragani: はやく, kar pomeni: hitro).

Samostalniki, ki temeljijo na pridevnikih, se končajo na zlog さ (-sa), kot so hayasa (kanji in hiragana: 速さ, samo hiragana: はやさ, pomen: hitrost), takasa (kanji in hiragana: (kanji in hiragana: 高さ, samo hiragana: たかさ, pomen: višina) in ookisa (kanji in hiragana: 大きさ, samo hiragana: おおきさ, pomen: velikost/velikost).

Včasih so samostalniki v japonščini lahko zapisani z več kanji. To so običajno lastni samostalniki, kot so družinska imena ali imena krajev. Japonska družinska imena so običajno yamato kotoba, na primer Tanaka (kanji: 田中, hiragana: たなか), Yamamoto (kanji: 山本, hiragana: やまもと) in Kobayashi (kanji: 小林, hiragana: こばやし). Večina japonskih krajevnih imen je tudi yamoto kotoba, na primer Ōsaka (kanji: 大阪, hiragana: おおさか), Ehime (kanji: 愛媛, hiragana: えひめ) in Hirošima (kanji: (kanji: 広島, hiragana: ひろしま), čeprav je tudi veliko japonskih krajev s kitajskimi imeni, kot so Tōkyō (kanji: 東京, hiragana: とうきょう), Mt. Fuji ali Fuji-san (kanji: 富士山, hiragana:ふじさん) in Honshū (kanji: 本州, hiragana: ほんしゅう).

Medtem ko kardinalna števila (števila za merjenje stvari) v japonščini običajno temeljijo na kitajskih besedah, večina ordinalnih števil (števil za razvrščanje stvari) in celo nekatere besede za merjenje uporabljajo domače japonske besede. V naslednji tabeli so na levi strani kitajsko-japonske številke (japonske številke, ki temeljijo na kitajščini), na desni pa domače japonske številke.