Križarske vojne

Prve križarske vojne

Aleksij I. je bil vladar Bizantinskega cesarstva. Ko je Aleksij leta 1095 zaprosil za pomoč pri obrambi svojega cesarstva pred seldžuškimi Turki, je papež Urban II. pozval vse kristjane, naj se pridružijo vojni proti Turkom. Papež je kristjanom dejal, da bodo z bojem v vojni Bogu povrnili svoje grehe in da bodo, če bodo umrli na križarski vojni, šli naravnost v nebesa. Krščanski vojaki so se imenovali "križarji". Krščanska vojska je krenila proti Jeruzalemu in na poti napadla več mest. Leta 1099 so zmagali v bitki za Jeruzalem. Zaradi prve križarske vojne so nastale štiri križarske države. To so bile grofija Edesa, kneževina Antiohija, grofija Tripoli in Jeruzalemsko kraljestvo.

Prve križarske vojne

Aleksij I. je bil vladar Bizantinskega cesarstva. Ko je Aleksij leta 1095 zaprosil za pomoč pri obrambi svojega cesarstva pred seldžuškimi Turki, je papež Urban II. pozval vse kristjane, naj se pridružijo vojni proti Turkom. Papež je kristjanom dejal, da bodo z bojem v vojni Bogu povrnili svoje grehe in da bodo, če bodo umrli na križarski vojni, šli naravnost v nebesa. Krščanski vojaki so se imenovali "križarji". Krščanska vojska je krenila proti Jeruzalemu in na poti napadla več mest. Leta 1099 so zmagali v bitki za Jeruzalem. Zaradi prve križarske vojne so nastale štiri križarske države. To so bile grofija Edesa, kneževina Antiohija, grofija Tripoli in Jeruzalemsko kraljestvo.

Druga križarska vojna

Po nekaj letih miru je Bernard iz Clairvauxa pozval k novemu križarskemu pohodu, ko so Turki napadli mesto Edeso. Francoska in nemška vojska sta se leta 1147 odpravili v Sveto deželo, vendar sta bili poraženi. Na poti so križarji pomagali Portugalcem pri zavzetju Lizbone iz Al-Andalusa v okviru rekonkviste.

Druga križarska vojna

Po nekaj letih miru je Bernard iz Clairvauxa pozval k novemu križarskemu pohodu, ko so Turki napadli mesto Edeso. Francoska in nemška vojska sta se leta 1147 odpravili v Sveto deželo, vendar sta bili poraženi. Na poti so križarji pomagali Portugalcem pri zavzetju Lizbone iz Al-Andalusa v okviru rekonkviste.

Tretja križarska vojna

Leta 1187 je Saladin ponovno osvojil Jeruzalem. Papež Gregor VIII. je pozval k novemu križarskemu pohodu, ki ga je vodilo več evropskih kraljev: Filip II. francoski, Rihard I. angleški in Friderik I., cesar Svetega rimskega cesarstva. Friderik je leta 1190 utonil v Kilikiji. Križarji so ponovno vzpostavili Jeruzalemsko kraljestvo v Akri. Rihard je premagal Saladina pri Arsufu in Jaffi, vendar ni imel dovolj mož, da bi poskušal ponovno osvojiti Jeruzalem. Rihard in Saladin sta sklenila premirje, ki je kristjanom omogočilo varno potovanje skozi Jeruzalem. Nato je Rihard leta 1192 odšel. Na poti domov je njegova ladja razbila, zaradi česar se je vrnil v Avstrijo. V Avstriji ga je ujel njegov sovražnik vojvoda Leopold, Rihard pa je bil odkupljen.

Tretja križarska vojna

Leta 1187 je Saladin ponovno osvojil Jeruzalem. Papež Gregor VIII. je pozval k novemu križarskemu pohodu, ki ga je vodilo več evropskih kraljev: Filip II. francoski, Rihard I. angleški in Friderik I., cesar Svetega rimskega cesarstva. Friderik je leta 1190 utonil v Kilikiji. Križarji so ponovno vzpostavili Jeruzalemsko kraljestvo v Akri. Rihard je premagal Saladina pri Arsufu in Jaffi, vendar ni imel dovolj mož, da bi poskušal ponovno osvojiti Jeruzalem. Rihard in Saladin sta sklenila premirje, ki je kristjanom omogočilo varno potovanje skozi Jeruzalem. Nato je Rihard leta 1192 odšel. Na poti domov je njegova ladja razbila, zaradi česar se je vrnil v Avstrijo. V Avstriji ga je ujel njegov sovražnik vojvoda Leopold, Rihard pa je bil odkupljen.

Četrta križarska vojna

Četrto križarsko vojno je leta 1202 začel papež Inocenc III. z namenom, da bi Sveto deželo napadel prek Egipta. Benečani so to križarsko vojno spremenili in odšli v krščansko mesto Konstantinopel, kjer so poskušali na prestol postaviti bizantinskega izgnanca. Po številnih nesporazumih in izbruhih nasilja so mesto leta 1204 oplenili.

Albižanska križarska vojna

Leta 1209 se je začela albinska križarska vojna, katere namen je bil izkoreniniti katare v južni Franciji.

Otroška križarska vojna

Križarska vojna za otroke je križarska vojna iz leta 1212. Izbruh starega ljudskega navdušenja je vodil zbiranje otrok v Franciji in Nemčiji. Neki deček iz Francije ali Nemčije je povedal, da ga je obiskal Jezus in mu naročil, naj mirno spreobrne muslimane v krščanstvo. Po tem videnju so številni otroci ustanovili skupine in odšli v Italijo. Tam so jih naložili na ladje, ki so se prevrnile v nevihti ali pa so odplule v Maroko. Večina otrok je umrla od lakote ali pa so jih prodali v suženjstvo.

Novejše raziskave

V prvem delu je Nikolaj, pastir iz Nemčije, zgodaj spomladi leta 1212 vodil skupino čez Alpe v Italijo. Okoli 7000 jih je konec avgusta prispelo v Genovo. Vendar njihovi načrti niso obrodili sadov, ko se vode niso razkropile, kot je bilo obljubljeno, in skupina je razpadla. Nekateri so odšli domov, drugi so morda odšli v Rim, tretji pa so morda potovali po Roni do Marseilla, kjer so jih verjetno prodali v suženjstvo. Le redki so se vrnili domov in nihče ni prišel v Sveto deželo.

Drugi del je vodil "pastirček" Stephen de Cloyes iz vasi Châteaudun. Junija istega leta je deček dejal, da ima za francoskega kralja pismo od Jezusa. Uspelo mu je zbrati več kot 30.000-glavo množico, ki se je odpravila v Saint-Denis. Tam so ga videli delati čudeže. Na ukaz Filipa II. in po nasvetu pariške univerze so množico poslali domov, večina pa je odšla. Noben od sodobnih virov ne omenja načrtov množice, da bi šla v Jeruzalem.

Poznejši kronisti so te dogodke podrobneje opisali. Nedavne raziskave kažejo, da udeleženci niso bili otroci, vsaj ne najmlajši. V začetku leta 1200 so se po Evropi začele pojavljati skupine potujočih revnih. To so bili ljudje, ki so jih takratne gospodarske spremembe prisilile, da so morali številni revni kmetje v severni Franciji in Nemčiji prodati svojo zemljo. Te skupine so se imenovale pueri (latinsko "fantje"), podobno kot se ljudje s podeželja v Združenih državah Amerike imenujejo "country boys".

Leta 1212 sta mladi francoski puer po imenu Štefan in nemški puer po imenu Nikolaj ločeno začela trditi, da sta imela podobna videnja Jezusa. To je povzročilo, da so se te skupine potujočih revnih združile v versko protestno gibanje, ki je prisilno potepanje spremenilo v versko potovanje. Pueri so se podali na pohod za križem. Povezali so se z Jezusovim svetopisemskim potovanjem. Vendar to ni bil uvod v sveto vojno.

V tistem času je kronike večinoma vodila katoliška cerkev. Pisane so bile v latinščini.

Trideset let pozneje so kronisti brali poročila o teh procesijah in pueri prevajali kot "otroci", ne da bi razumeli rabo. Tako se je rodila križarska vojna za otroke. Zgodba, ki je nastala, prikazuje, kako močno je bil koncept križarskih vojn zakoreninjen med ljudmi tistega časa - kronisti so domnevali, da so bili pueri gotovo križarji. V svoji nedolžnosti so se vrnili k temeljem križarjenja, značilnim za Petra Puferja, in doživeli enako tragično usodo.

Po besedah Matthewa Parisa je eden od voditeljev otroškega križarskega pohoda postal "Le Maître de Hongrie", vodja pastirskega križarskega pohoda leta 1251.

Otroški križarski pohod, Gustave Doré

Četrta križarska vojna

Četrto križarsko vojno je leta 1202 začel papež Inocenc III. z namenom, da bi Sveto deželo napadel prek Egipta. Benečani so to križarsko vojno spremenili in odšli v krščansko mesto Konstantinopel, kjer so poskušali na prestol postaviti bizantinskega izgnanca. Po številnih nesporazumih in izbruhih nasilja so mesto leta 1204 oplenili.

Albižanska križarska vojna

Leta 1209 se je začela albinska križarska vojna, katere namen je bil izkoreniniti katare v južni Franciji.

Otroška križarska vojna

Križarska vojna za otroke je križarska vojna iz leta 1212. Izbruh starega ljudskega navdušenja je vodil zbiranje otrok v Franciji in Nemčiji. Neki deček iz Francije ali Nemčije je povedal, da ga je obiskal Jezus in mu naročil, naj mirno spreobrne muslimane v krščanstvo. Po tem videnju so številni otroci ustanovili skupine in odšli v Italijo. Tam so jih naložili na ladje, ki so se prevrnile v nevihti ali pa so odplule v Maroko. Večina otrok je umrla od lakote ali pa so jih prodali v suženjstvo.

Novejše raziskave

V prvem delu je Nikolaj, pastir iz Nemčije, zgodaj spomladi leta 1212 vodil skupino čez Alpe v Italijo. Okoli 7000 jih je konec avgusta prispelo v Genovo. Vendar njihovi načrti niso obrodili sadov, ko se vode niso razkropile, kot je bilo obljubljeno, in skupina je razpadla. Nekateri so odšli domov, drugi so morda odšli v Rim, tretji pa so morda potovali po Roni do Marseilla, kjer so jih verjetno prodali v suženjstvo. Le redki so se vrnili domov in nihče ni prišel v Sveto deželo.

Drugi del je vodil "pastirček" Stephen de Cloyes iz vasi Châteaudun. Junija istega leta je deček dejal, da ima za francoskega kralja pismo od Jezusa. Uspelo mu je zbrati več kot 30.000-glavo množico, ki se je odpravila v Saint-Denis. Tam so ga videli delati čudeže. Na ukaz Filipa II. in po nasvetu pariške univerze so množico poslali domov, večina pa je odšla. Noben od sodobnih virov ne omenja načrtov množice, da bi šla v Jeruzalem.

Poznejši kronisti so te dogodke podrobneje opisali. Nedavne raziskave kažejo, da udeleženci niso bili otroci, vsaj ne najmlajši. V začetku leta 1200 so se po Evropi začele pojavljati skupine potujočih revnih. To so bili ljudje, ki so jih takratne gospodarske spremembe prisilile, da so morali številni revni kmetje v severni Franciji in Nemčiji prodati svojo zemljo. Te skupine so se imenovale pueri (latinsko "fantje"), podobno kot se ljudje s podeželja v Združenih državah Amerike imenujejo "country boys".

Leta 1212 sta mladi francoski puer po imenu Štefan in nemški puer po imenu Nikolaj ločeno začela trditi, da sta imela podobna videnja Jezusa. To je povzročilo, da so se te skupine potujočih revnih združile v versko protestno gibanje, ki je prisilno potepanje spremenilo v versko potovanje. Pueri so se podali na pohod za križem. Povezali so se z Jezusovim svetopisemskim potovanjem. Vendar to ni bil uvod v sveto vojno.

V tistem času je kronike večinoma vodila katoliška cerkev. Pisane so bile v latinščini.

Trideset let pozneje so kronisti brali poročila o teh procesijah in pueri prevajali kot "otroci", ne da bi razumeli rabo. Tako se je rodila križarska vojna za otroke. Zgodba, ki je nastala, prikazuje, kako močno je bil koncept križarskih vojn zakoreninjen med ljudmi tistega časa - kronisti so domnevali, da so bili pueri gotovo križarji. V svoji nedolžnosti so se vrnili k temeljem križarjenja, značilnim za Petra Puferja, in doživeli enako tragično usodo.

Po besedah Matthewa Parisa je eden od voditeljev otroškega križarskega pohoda postal "Le Maître de Hongrie", vodja pastirskega križarskega pohoda leta 1251.

Otroški križarski pohod, Gustave Doré

Peta križarska vojna

Leta 1213 je papež Gregor IX. prisilil Friderika II., da je vodil peto križarsko vojno. Cerkev je skušala z novo križarsko vojno napasti Sveto deželo. Križarska vojska iz Madžarske, Avstrije in Bavarske je leta 1219 zavzela Damieto, mesto v Egiptu. Križarji so se morali predati, ker so izgubili bitko za Kairo.

Peta križarska vojna

Leta 1213 je papež Gregor IX. prisilil Friderika II., da je vodil peto križarsko vojno. Cerkev je skušala z novo križarsko vojno napasti Sveto deželo. Križarska vojska iz Madžarske, Avstrije in Bavarske je leta 1219 zavzela Damieto, mesto v Egiptu. Križarji so se morali predati, ker so izgubili bitko za Kairo.

Šesta križarska vojna

Leta 1228 je cesar Friderik II. iz Brindisija odplul v Sirijo. To je storil, potem ko ga je papež izobčil. S pogovorom s Turki je dosegel uspeh in Jeruzalem, Nazaret in Betlehem so križarji dobili za deset let brez bojev. To je bila prva velika križarska vojna, ki je ni sprožil papež, kar se je nadaljevalo do konca stoletja. Ta križarska vojna je trajala le eno leto, od leta 1228 do 1229.

Šesta križarska vojna

Leta 1228 je cesar Friderik II. iz Brindisija odplul v Sirijo. To je storil, potem ko ga je papež izobčil. S pogovorom s Turki je dosegel uspeh in Jeruzalem, Nazaret in Betlehem so križarji dobili za deset let brez bojev. To je bila prva velika križarska vojna, ki je ni sprožil papež, kar se je nadaljevalo do konca stoletja. Ta križarska vojna je trajala le eno leto, od leta 1228 do 1229.

Sedma križarska vojna

Templarji so se leta 1243 sprli z Egiptom. Leta 1244 je Egipt napadel Jeruzalem. Francoski kralj Ludvik IX. je med letoma 1248 in 1254 začel križarsko vojno proti Egiptu. Bila je neuspešna, zato je Ludvik večino križarske vojne preživel v Akri. Sredi te križarske vojne je bila leta 1251 prva križarska vojna pastirjev.

Sedma križarska vojna

Templarji so se leta 1243 sprli z Egiptom. Leta 1244 je Egipt napadel Jeruzalem. Francoski kralj Ludvik IX. je med letoma 1248 in 1254 začel križarsko vojno proti Egiptu. Bila je neuspešna, zato je Ludvik večino križarske vojne preživel v Akri. Sredi te križarske vojne je bila leta 1251 prva križarska vojna pastirjev.

Osma križarska vojna

Osmo križarsko vojno je leta 1270 organiziral francoski kralj Ludvik IX., da bi pomagal križarskim državam v Siriji. Vendar je križarska vojna prišla le do Tunisa, kjer je Ludvik mesec dni pozneje umrl.

Osma križarska vojna

Osmo križarsko vojno je leta 1270 organiziral francoski kralj Ludvik IX., da bi pomagal križarskim državam v Siriji. Vendar je križarska vojna prišla le do Tunisa, kjer je Ludvik mesec dni pozneje umrl.

Deveta križarska vojna

Angleški kralj Edvard I. je leta 1271, še preden je postal kralj, začel križarsko vojno. Naslednje leto se je po sklenitvi premirja umaknil.

Deveta križarska vojna

Angleški kralj Edvard I. je leta 1271, še preden je postal kralj, začel križarsko vojno. Naslednje leto se je po sklenitvi premirja umaknil.

Konec križarskih vojn

Sčasoma so se ljudje odpravili na križarske pohode z drugimi nameni. Križarske vojne so se končale dve stoletji po začetku in dosegle različne rezultate. Križarske vojne so se končale z mamilarskim padcem Akre leta 1291. (povezava se še ni začela).

Konec križarskih vojn

Sčasoma so se ljudje odpravili na križarske pohode z drugimi nameni. Križarske vojne so se končale dve stoletji po začetku in dosegle različne rezultate. Križarske vojne so se končale z mamilarskim padcem Akre leta 1291. (povezava se še ni začela).