Križarske vojne: vzroki, potek in posledice (11.–13. stoletje)
Križarske vojne so bile vrsta oboroženih spopadov, katerih izvor je v medverskih in političnih napetostih med krščanskimi evropskimi silami in različnimi muslimanskimi oblastmi v Zahodni Aziji. Glavni izgovor in cilj številnih pohodov je bil nadzor nad območji, ki so veljala za Sveto deželo — predvsem zaradi krajev, povezanih z Jezusovim življenjem in vstajenjem, Mohamedovim nočnim potovanjem (Isra in Mi'raj) ter svetišči judaizma. V Sveti deželi — območju, ki ga danes pogosto imenujemo Izrael — ležijo pomembna verska središča, kot so Jeruzalem, Nazaret, Betlehem in drugi. Ta ozemlja so v zgodnjem srednjem veku prišla pod nadzor muslimanskih oblasti, med njimi tudi v času Omarjevega kalifata.
Vzroki križarskih vojn
- Verski motivi: želja krščanskega zahoda po nadzoru nad svetimi kraji in varovanju romarjev.
- Politični in vojaški razlogi: notranje napetosti v Evropi (fevdalni konflikti, iskanje novih priložnosti za viteze) in ambicije papeštva po širjenju vpliva.
- Gospodarski in socialni dejavniki: privlačnost trgovskih poti, zemljišč in plena; možnost socialne mobilnosti za mlade viteze ter razbremenitev notranjih konfliktov.
- Kulturalni in ideološki vzvodi: močna vera na obeh straneh (kristjani, muslimani in judje) ter koncept svete vojne kot legitimnega dejanja.
Potek in glavne faze (11.–13. stoletje)
Obdobje največjih križarskih pohodov obsega 11. do 13. stoletje. Večina učbenikov izpostavlja devet velikih križarskih pohodov med letoma 1096 in 1272 (nekateri kot mejno leto navajajo padec Acreja leta 1291, ki je pomenil dokončen konec križarskih držav v Levantu). Poleg tega so obstajali številni manjši pohodi in oborožene akcije — tako v Sveti deželi kot znotraj Evrope.
- Prvi križarski pohod (1096–1099): sprožil ga je papež Urban II. na zboru v Clermontu (1095). Vitezi so osvojili Jeruzalem (1099) in ustanovili več križarskih držav (Kraljevina Jeruzalem, Kneževina Antiohija, Grofija Edessa, Grofija Tripoli).
- Drugi pohod (1147–1149): sprožen po padcu Edesse (1144); neuspešen pri obnovitvi krščanskega nadzora v Levantu.
- Tretji pohod (1189–1192): odgovor na osvojitev Jeruzalema s strani Saladinovega kit`a; vodili so ga evropski vladarji (med njimi Richard Levjesrčni, Filip II. Avgust, Frederik I. Barbarossa). Končal se je z dogovorom, ki je križarjem zagotovil varnost za romarje, ne pa ponovne popolne vrnitve Jeruzalema.
- Četrti pohod (1202–1204): znan po odklonu od prvotnega cilja — začel se je kot pohod proti Levantu, vendar je bil preusmerjen in je vrhunec doživel v plenjenju in ustanovitvi Latinske cesarstva v Konstantinoplu (1204), kar je močno oslabilo Bizant.
- Kasnejši pohodi (5.–9.): raznoliki poskusi obnovitve vpliva v Levantu — vključno z vojaškimi akcijami v Egiptu, pogostimi neuspelimi poskusi ponovne zasedbe Jeruzalema ter diplomatičnimi epizodami (npr. šestega pohoda, kjer je cesar Friderik II. dosegel začasne dogovore brez večjih bojev). V tem obdobju se pojavljajo tudi priljublne in pogosto tragične odprave, kot je Otroški križarski pohod (1212), katerega potek in pomen sta sicer predmet zgodovinskih razprav.
- Konec križarskih držav: postopno izgubljanje ozemelj kulminira s padcem trdnjave Acre (1291), kar običajno označujejo kot konec stoletja križarskih državljanskih poskusov v Sveti deželi.
Križarske vojne znotraj Evrope
Poleg pohodov v Levantu so potekali številni pohodi v Evropi: reconquista na Iberskem polotoku (dolgotrajen proces izrinjanja muslimanskih vladarjev), albigenski pohod proti katarskim verskim skupnostim v južni Franciji, ter baltski pohodi proti poganskim prebivalcem v severni Evropi. Nekateri pohodi so zato imeli tudi izrazito političen in notranje-usmerjen značaj.
Udeleženci in institucije
- Fevdalni vitezi in plemstvo, pogosto financirani ali podprti s strani mestnih bogatašev.
- Vojaške redovne ustanove: Viteški templjarji, Hospitalci (Jožefiti) in Tevtonski red, ki so imeli veliko vojačno, politično in finančno moč.
- Papeštvo kot glavna religiozna in politična avtoriteta, ki je razglasilo in usmerjalo pohode.
Motivi — verski in svetni
Beseda "križarski pohod" je povezana z besedo "križ" in pomeni krščansko sveto vojno. Obstaja tudi arabska beseda "džihad", ki pri muslimanih pomeni prizadevanje in boj. Poleg verskih motivov so bili pomembni tudi politični, gospodarski in osebni interesi: zemljišče, bogastvo, čast, odpuščanje grehov in priložnost za socialni napredek.
Posledice
- Politične: ustanovitev križarskih držav in spremembe v ravnotežju moči (npr. oslabitev Bizantinskega cesarstva po četrtem pohodu).
- Gospodarske in trgovske: povečanje trgovine med Evropo in Vzhodom, rast pomorskih in trgovskih mest (Benetke, Genova), prenos novih dobrin in tehnologij.
- Kulturni stiki: izmenjava znanja (prevodi antičnih in arabsko-perzijskih del), uvajanje novih poljščin, tehnik in medicinskega znanja v Evropo.
- Družbeni in verski učinki: krepitev papeške avtoritete v nekaterih fazah, a tudi nasilje zoper judovske skupnosti v Evropi ter zaostrovanje odnosov med krščanstvom in islamom.
- Vojaške in institucijske: nastanek vojaških redov, razvoj oblegovalne tehnike in logistike ter spremembe v vodenju vojaških kampanj.
- Dolgotrajna zapuščina: simbolični in politični vpliv križarskih vojn preživi v spominu in diplomaciji do današnjih dni ter vpliva na razumevanje medkulturnih odnosov.
Križarske vojne so bile zapleten pojav, v katerem so se prepletali verski zanos, politične ambicije in gospodarski interesi. Njihove posledice so oblikovale srednjeveško Evropo in Vzhod ter pustile dolgo in pogosto kontroverzno dediščino, ki jo zgodovinarji še vedno raziskujejo in interpretirajo.
Prve križarske vojne
Aleksij I. je bil vladar Bizantinskega cesarstva. Ko je Aleksij leta 1095 zaprosil za pomoč pri obrambi svojega cesarstva pred seldžuškimi Turki, je papež Urban II. pozval vse kristjane, naj se pridružijo vojni proti Turkom. Papež je kristjanom dejal, da bodo z bojem v vojni Bogu povrnili svoje grehe in da bodo, če bodo umrli na križarski vojni, šli naravnost v nebesa. Krščanski vojaki so se imenovali "križarji". Krščanska vojska je krenila proti Jeruzalemu in na poti napadla več mest. Leta 1099 so zmagali v bitki za Jeruzalem. Zaradi prve križarske vojne so nastale štiri križarske države. To so bile grofija Edesa, kneževina Antiohija, grofija Tripoli in Jeruzalemsko kraljestvo.
Prve križarske vojne
Aleksij I. je bil vladar Bizantinskega cesarstva. Ko je Aleksij leta 1095 zaprosil za pomoč pri obrambi svojega cesarstva pred seldžuškimi Turki, je papež Urban II. pozval vse kristjane, naj se pridružijo vojni proti Turkom. Papež je kristjanom dejal, da bodo z bojem v vojni Bogu povrnili svoje grehe in da bodo, če bodo umrli na križarski vojni, šli naravnost v nebesa. Krščanski vojaki so se imenovali "križarji". Krščanska vojska je krenila proti Jeruzalemu in na poti napadla več mest. Leta 1099 so zmagali v bitki za Jeruzalem. Zaradi prve križarske vojne so nastale štiri križarske države. To so bile grofija Edesa, kneževina Antiohija, grofija Tripoli in Jeruzalemsko kraljestvo.
Druga križarska vojna
Po nekaj letih miru je Bernard iz Clairvauxa pozval k novemu križarskemu pohodu, ko so Turki napadli mesto Edeso. Francoska in nemška vojska sta se leta 1147 odpravili v Sveto deželo, vendar sta bili poraženi. Na poti so križarji pomagali Portugalcem pri zavzetju Lizbone iz Al-Andalusa v okviru rekonkviste.
Druga križarska vojna
Po nekaj letih miru je Bernard iz Clairvauxa pozval k novemu križarskemu pohodu, ko so Turki napadli mesto Edeso. Francoska in nemška vojska sta se leta 1147 odpravili v Sveto deželo, vendar sta bili poraženi. Na poti so križarji pomagali Portugalcem pri zavzetju Lizbone iz Al-Andalusa v okviru rekonkviste.
Tretja križarska vojna
Leta 1187 je Saladin ponovno osvojil Jeruzalem. Papež Gregor VIII. je pozval k novemu križarskemu pohodu, ki ga je vodilo več evropskih kraljev: Filip II. francoski, Rihard I. angleški in Friderik I., cesar Svetega rimskega cesarstva. Friderik je leta 1190 utonil v Kilikiji. Križarji so ponovno vzpostavili Jeruzalemsko kraljestvo v Akri. Rihard je premagal Saladina pri Arsufu in Jaffi, vendar ni imel dovolj mož, da bi poskušal ponovno osvojiti Jeruzalem. Rihard in Saladin sta sklenila premirje, ki je kristjanom omogočilo varno potovanje skozi Jeruzalem. Nato je Rihard leta 1192 odšel. Na poti domov je njegova ladja razbila, zaradi česar se je vrnil v Avstrijo. V Avstriji ga je ujel njegov sovražnik vojvoda Leopold, Rihard pa je bil odkupljen.
Tretja križarska vojna
Leta 1187 je Saladin ponovno osvojil Jeruzalem. Papež Gregor VIII. je pozval k novemu križarskemu pohodu, ki ga je vodilo več evropskih kraljev: Filip II. francoski, Rihard I. angleški in Friderik I., cesar Svetega rimskega cesarstva. Friderik je leta 1190 utonil v Kilikiji. Križarji so ponovno vzpostavili Jeruzalemsko kraljestvo v Akri. Rihard je premagal Saladina pri Arsufu in Jaffi, vendar ni imel dovolj mož, da bi poskušal ponovno osvojiti Jeruzalem. Rihard in Saladin sta sklenila premirje, ki je kristjanom omogočilo varno potovanje skozi Jeruzalem. Nato je Rihard leta 1192 odšel. Na poti domov je njegova ladja razbila, zaradi česar se je vrnil v Avstrijo. V Avstriji ga je ujel njegov sovražnik vojvoda Leopold, Rihard pa je bil odkupljen.
Četrta križarska vojna
Četrto križarsko vojno je leta 1202 začel papež Inocenc III. z namenom, da bi Sveto deželo napadel prek Egipta. Benečani so to križarsko vojno spremenili in odšli v krščansko mesto Konstantinopel, kjer so poskušali na prestol postaviti bizantinskega izgnanca. Po številnih nesporazumih in izbruhih nasilja so mesto leta 1204 oplenili.
Albižanska križarska vojna
Leta 1209 se je začela albinska križarska vojna, katere namen je bil izkoreniniti katare v južni Franciji.
Otroška križarska vojna
Križarska vojna za otroke je križarska vojna iz leta 1212. Izbruh starega ljudskega navdušenja je vodil zbiranje otrok v Franciji in Nemčiji. Neki deček iz Francije ali Nemčije je povedal, da ga je obiskal Jezus in mu naročil, naj mirno spreobrne muslimane v krščanstvo. Po tem videnju so številni otroci ustanovili skupine in odšli v Italijo. Tam so jih naložili na ladje, ki so se prevrnile v nevihti ali pa so odplule v Maroko. Večina otrok je umrla od lakote ali pa so jih prodali v suženjstvo.
Novejše raziskave
V prvem delu je Nikolaj, pastir iz Nemčije, zgodaj spomladi leta 1212 vodil skupino čez Alpe v Italijo. Okoli 7000 jih je konec avgusta prispelo v Genovo. Vendar njihovi načrti niso obrodili sadov, ko se vode niso razkropile, kot je bilo obljubljeno, in skupina je razpadla. Nekateri so odšli domov, drugi so morda odšli v Rim, tretji pa so morda potovali po Roni do Marseilla, kjer so jih verjetno prodali v suženjstvo. Le redki so se vrnili domov in nihče ni prišel v Sveto deželo.
Drugi del je vodil "pastirček" Stephen de Cloyes iz vasi Châteaudun. Junija istega leta je deček dejal, da ima za francoskega kralja pismo od Jezusa. Uspelo mu je zbrati več kot 30.000-glavo množico, ki se je odpravila v Saint-Denis. Tam so ga videli delati čudeže. Na ukaz Filipa II. in po nasvetu pariške univerze so množico poslali domov, večina pa je odšla. Noben od sodobnih virov ne omenja načrtov množice, da bi šla v Jeruzalem.
Poznejši kronisti so te dogodke podrobneje opisali. Nedavne raziskave kažejo, da udeleženci niso bili otroci, vsaj ne najmlajši. V začetku leta 1200 so se po Evropi začele pojavljati skupine potujočih revnih. To so bili ljudje, ki so jih takratne gospodarske spremembe prisilile, da so morali številni revni kmetje v severni Franciji in Nemčiji prodati svojo zemljo. Te skupine so se imenovale pueri (latinsko "fantje"), podobno kot se ljudje s podeželja v Združenih državah Amerike imenujejo "country boys".
Leta 1212 sta mladi francoski puer po imenu Štefan in nemški puer po imenu Nikolaj ločeno začela trditi, da sta imela podobna videnja Jezusa. To je povzročilo, da so se te skupine potujočih revnih združile v versko protestno gibanje, ki je prisilno potepanje spremenilo v versko potovanje. Pueri so se podali na pohod za križem. Povezali so se z Jezusovim svetopisemskim potovanjem. Vendar to ni bil uvod v sveto vojno.
V tistem času je kronike večinoma vodila katoliška cerkev. Pisane so bile v latinščini.
Trideset let pozneje so kronisti brali poročila o teh procesijah in pueri prevajali kot "otroci", ne da bi razumeli rabo. Tako se je rodila križarska vojna za otroke. Zgodba, ki je nastala, prikazuje, kako močno je bil koncept križarskih vojn zakoreninjen med ljudmi tistega časa - kronisti so domnevali, da so bili pueri gotovo križarji. V svoji nedolžnosti so se vrnili k temeljem križarjenja, značilnim za Petra Puferja, in doživeli enako tragično usodo.
Po besedah Matthewa Parisa je eden od voditeljev otroškega križarskega pohoda postal "Le Maître de Hongrie", vodja pastirskega križarskega pohoda leta 1251.
Otroški križarski pohod, Gustave Doré
Četrta križarska vojna
Četrto križarsko vojno je leta 1202 začel papež Inocenc III. z namenom, da bi Sveto deželo napadel prek Egipta. Benečani so to križarsko vojno spremenili in odšli v krščansko mesto Konstantinopel, kjer so poskušali na prestol postaviti bizantinskega izgnanca. Po številnih nesporazumih in izbruhih nasilja so mesto leta 1204 oplenili.
Albižanska križarska vojna
Leta 1209 se je začela albinska križarska vojna, katere namen je bil izkoreniniti katare v južni Franciji.
Otroška križarska vojna
Križarska vojna za otroke je križarska vojna iz leta 1212. Izbruh starega ljudskega navdušenja je vodil zbiranje otrok v Franciji in Nemčiji. Neki deček iz Francije ali Nemčije je povedal, da ga je obiskal Jezus in mu naročil, naj mirno spreobrne muslimane v krščanstvo. Po tem videnju so številni otroci ustanovili skupine in odšli v Italijo. Tam so jih naložili na ladje, ki so se prevrnile v nevihti ali pa so odplule v Maroko. Večina otrok je umrla od lakote ali pa so jih prodali v suženjstvo.
Novejše raziskave
V prvem delu je Nikolaj, pastir iz Nemčije, zgodaj spomladi leta 1212 vodil skupino čez Alpe v Italijo. Okoli 7000 jih je konec avgusta prispelo v Genovo. Vendar njihovi načrti niso obrodili sadov, ko se vode niso razkropile, kot je bilo obljubljeno, in skupina je razpadla. Nekateri so odšli domov, drugi so morda odšli v Rim, tretji pa so morda potovali po Roni do Marseilla, kjer so jih verjetno prodali v suženjstvo. Le redki so se vrnili domov in nihče ni prišel v Sveto deželo.
Drugi del je vodil "pastirček" Stephen de Cloyes iz vasi Châteaudun. Junija istega leta je deček dejal, da ima za francoskega kralja pismo od Jezusa. Uspelo mu je zbrati več kot 30.000-glavo množico, ki se je odpravila v Saint-Denis. Tam so ga videli delati čudeže. Na ukaz Filipa II. in po nasvetu pariške univerze so množico poslali domov, večina pa je odšla. Noben od sodobnih virov ne omenja načrtov množice, da bi šla v Jeruzalem.
Poznejši kronisti so te dogodke podrobneje opisali. Nedavne raziskave kažejo, da udeleženci niso bili otroci, vsaj ne najmlajši. V začetku leta 1200 so se po Evropi začele pojavljati skupine potujočih revnih. To so bili ljudje, ki so jih takratne gospodarske spremembe prisilile, da so morali številni revni kmetje v severni Franciji in Nemčiji prodati svojo zemljo. Te skupine so se imenovale pueri (latinsko "fantje"), podobno kot se ljudje s podeželja v Združenih državah Amerike imenujejo "country boys".
Leta 1212 sta mladi francoski puer po imenu Štefan in nemški puer po imenu Nikolaj ločeno začela trditi, da sta imela podobna videnja Jezusa. To je povzročilo, da so se te skupine potujočih revnih združile v versko protestno gibanje, ki je prisilno potepanje spremenilo v versko potovanje. Pueri so se podali na pohod za križem. Povezali so se z Jezusovim svetopisemskim potovanjem. Vendar to ni bil uvod v sveto vojno.
V tistem času je kronike večinoma vodila katoliška cerkev. Pisane so bile v latinščini.
Trideset let pozneje so kronisti brali poročila o teh procesijah in pueri prevajali kot "otroci", ne da bi razumeli rabo. Tako se je rodila križarska vojna za otroke. Zgodba, ki je nastala, prikazuje, kako močno je bil koncept križarskih vojn zakoreninjen med ljudmi tistega časa - kronisti so domnevali, da so bili pueri gotovo križarji. V svoji nedolžnosti so se vrnili k temeljem križarjenja, značilnim za Petra Puferja, in doživeli enako tragično usodo.
Po besedah Matthewa Parisa je eden od voditeljev otroškega križarskega pohoda postal "Le Maître de Hongrie", vodja pastirskega križarskega pohoda leta 1251.
Otroški križarski pohod, Gustave Doré
Peta križarska vojna
Leta 1213 je papež Gregor IX. prisilil Friderika II., da je vodil peto križarsko vojno. Cerkev je skušala z novo križarsko vojno napasti Sveto deželo. Križarska vojska iz Madžarske, Avstrije in Bavarske je leta 1219 zavzela Damieto, mesto v Egiptu. Križarji so se morali predati, ker so izgubili bitko za Kairo.
Peta križarska vojna
Leta 1213 je papež Gregor IX. prisilil Friderika II., da je vodil peto križarsko vojno. Cerkev je skušala z novo križarsko vojno napasti Sveto deželo. Križarska vojska iz Madžarske, Avstrije in Bavarske je leta 1219 zavzela Damieto, mesto v Egiptu. Križarji so se morali predati, ker so izgubili bitko za Kairo.
Šesta križarska vojna
Leta 1228 je cesar Friderik II. iz Brindisija odplul v Sirijo. To je storil, potem ko ga je papež izobčil. S pogovorom s Turki je dosegel uspeh in Jeruzalem, Nazaret in Betlehem so križarji dobili za deset let brez bojev. To je bila prva velika križarska vojna, ki je ni sprožil papež, kar se je nadaljevalo do konca stoletja. Ta križarska vojna je trajala le eno leto, od leta 1228 do 1229.
Šesta križarska vojna
Leta 1228 je cesar Friderik II. iz Brindisija odplul v Sirijo. To je storil, potem ko ga je papež izobčil. S pogovorom s Turki je dosegel uspeh in Jeruzalem, Nazaret in Betlehem so križarji dobili za deset let brez bojev. To je bila prva velika križarska vojna, ki je ni sprožil papež, kar se je nadaljevalo do konca stoletja. Ta križarska vojna je trajala le eno leto, od leta 1228 do 1229.
Sedma križarska vojna
Templarji so se leta 1243 sprli z Egiptom. Leta 1244 je Egipt napadel Jeruzalem. Francoski kralj Ludvik IX. je med letoma 1248 in 1254 začel križarsko vojno proti Egiptu. Bila je neuspešna, zato je Ludvik večino križarske vojne preživel v Akri. Sredi te križarske vojne je bila leta 1251 prva križarska vojna pastirjev.
Sedma križarska vojna
Templarji so se leta 1243 sprli z Egiptom. Leta 1244 je Egipt napadel Jeruzalem. Francoski kralj Ludvik IX. je med letoma 1248 in 1254 začel križarsko vojno proti Egiptu. Bila je neuspešna, zato je Ludvik večino križarske vojne preživel v Akri. Sredi te križarske vojne je bila leta 1251 prva križarska vojna pastirjev.
Osma križarska vojna
Osmo križarsko vojno je leta 1270 organiziral francoski kralj Ludvik IX., da bi pomagal križarskim državam v Siriji. Vendar je križarska vojna prišla le do Tunisa, kjer je Ludvik mesec dni pozneje umrl.
Osma križarska vojna
Osmo križarsko vojno je leta 1270 organiziral francoski kralj Ludvik IX., da bi pomagal križarskim državam v Siriji. Vendar je križarska vojna prišla le do Tunisa, kjer je Ludvik mesec dni pozneje umrl.
Deveta križarska vojna
Angleški kralj Edvard I. je leta 1271, še preden je postal kralj, začel križarsko vojno. Naslednje leto se je po sklenitvi premirja umaknil.
Deveta križarska vojna
Angleški kralj Edvard I. je leta 1271, še preden je postal kralj, začel križarsko vojno. Naslednje leto se je po sklenitvi premirja umaknil.
Konec križarskih vojn
Sčasoma so se ljudje odpravili na križarske pohode z drugimi nameni. Križarske vojne so se končale dve stoletji po začetku in dosegle različne rezultate. Križarske vojne so se končale z mamilarskim padcem Akre leta 1291. (povezava se še ni začela).
Konec križarskih vojn
Sčasoma so se ljudje odpravili na križarske pohode z drugimi nameni. Križarske vojne so se končale dve stoletji po začetku in dosegle različne rezultate. Križarske vojne so se končale z mamilarskim padcem Akre leta 1291. (povezava se še ni začela).
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so bile križarske vojne?
O: Križarske vojne so bile verske vojne med kristjani in muslimani, ki so potekale med letoma 1096 in 1291, večinoma na Bližnjem vzhodu.
V: Kakšen je bil namen križarskih vojn?
O: Glavni cilj križarskih vojn je bil pridobiti nadzor nad Sveto deželo, ki je zdaj znana kot Izrael. Ta dežela je pomembna za tri glavne monoteistične religije - islam, judovstvo in krščanstvo.
V: Koliko velikih križarskih vojn je bilo v tem obdobju?
O: Med 11. in 13. stoletjem je bilo devet velikih križarskih vojn.
V: Ali so bile kakšne manjše križarske vojne?
O: Da, bilo je tudi veliko manjših križarskih vojn, ki so se nadaljevale v 16. stoletju do renesanse in reformacije. Nekatere so potekale celo znotraj Evrope (na primer v Nemčiji, Avstriji, Skandinaviji in Franciji).
V: Kaj pomeni "križarski pohod"?
O: Beseda "križarski pohod" je povezana z besedo "križ" in pomeni krščansko sveto vojno. Muslimani za opis teh vojn včasih uporabljajo arabsko besedo "džihad".
V: Kdaj so muslimanske sile prevzele nadzor nad Jeruzalemom?
O: Muslimanske sile so prevzele nadzor nad Jeruzalemom med Umarjevim kalifatom v 7. stoletju.
V: Katera pomembna verska mesta se nahajajo v Sveti deželi?
O:Nekateri pomembni verski kraji v Sveti deželi so Skalna kupola, Zahodni zid, Tempeljska gora, Oljska gora in številni drugi.
