Templjarji – viteški red: zgodovina, vloga in razpad (1096–1312)

Templjarji (1096–1312): zgodba viteškega reda — od varstva romarjev, utrdb in zgodnjega bančništva do zarot, pregona Filipa IV. in razpustitve pod papežem Klementom V.

Ubogi Kristusovi soborci in soborci Salomonovega templja (latinsko: Pauperes commilitones Christi Templique Salomonici), splošno znani kot templjarski vitezi ali tempeljski red (francosko: Ordre du Temple ali Templiers), so bili med najbolj znanimi vojaškimi redovi zahodnega krščanstva. Organizacija je v srednjem veku delovala dve stoletji. Ustanovljen je bil po prvi križarski vojni leta 1096, njegov prvotni namen pa je bil zagotoviti varnost številnih kristjanov, ki so romali v Jeruzalem, potem ko je bil ta odvzet muslimanom.

Rimskokatoliška cerkev jo je uradno potrdila okoli leta 1129, postala je priljubljena dobrodelna organizacija številnih kristjanov in se hitro širila po številu članov in moči. Templjarski vitezi so nosili bele plašče z rdečim križem in so bili med najbolj izurjenimi bojnimi enotami križarskih vojn. Člani reda, ki se niso borili, so upravljali veliko gospodarsko infrastrukturo po vsem krščanstvu, uvajali finančne tehnike, ki so bile zgodnja oblika bančništva, in gradili številne utrdbe po Sredozemlju in Sveti deželi.

Uspeh templjarjev je bil tesno povezan s križarskimi vojnami; ko je bila Sveta dežela izgubljena, je podpora redu upadla. Govorice o tajnem obredu uvajanja templjarjev so povzročile nezaupanje in francoski kralj Filip IV., ki je bil redu močno zadolžen, je začel pritiskati na papeža Klementa V., naj ukrepa proti redu. Leta 1307 so v Franciji aretirali številne člane reda, jih mučili, da so podali lažna priznanja, nato pa so jih sežgali na grmadi. Leta 1312 je papež Klement pod stalnim pritiskom kralja Filipa red razpustil.

Ustanovitev in ime

Red so v začetku 12. stoletja ustanovili majhna skupina vitejev — po tradiciji jih je bilo devet — med njimi Hugues de Payens in Godfrey de Saint-Omer. Njihov izvorni cilj je bil varovati romarje in svete kraje v Jeruzalemu. Ime izhaja iz njihovega prvotnega stanovišča v bližini Salomonovega templja v Jeruzalemu, od tod tudi določen del oficijskega imena reda.

Pravila, organizacija in življenje v redu

Templjarji so bili red vojakov-munihov: člani so morali sprejeti zaobljube revščine, čistosti in pokorščine. Njihovo ravnanje in duhovno življenje je temeljilo na posebnem pravilniku, ki je bil oblikovan po vzoru cistercijanskega reda; pomembno vlogo pri uveljavitvi reda je imel tudi Bernard Clairvaux. Red je imel strogo hierarhijo: veliki mojster (grand master) je vodil red, pod njim so bili komandorji, vitezi, kaplani, bratje-seržanti in gospodarski upravitelji. Ne-bojni člani so skrbeli za upravljanje posestev, logistiko, zdravstvo in izobraževanje.

Gospodarstvo, posesti in bančništvo

Templjarski vitezi so upravljali obsežen sistem komendarij (gospodarskih in vojaških enot) po Evropi in Bližnjem vzhodu. Te posesti so zagotavljale prihodke za vzdrževanje vojske in ustanov. Templjarji so razvili tudi finančne instrumente, ki so romarjem omogočali varno prenašanje prebivalnih sredstev — predhodniki sodobnih pisemnih menic in depozitnih storitev. S tem so se pojavili elementi zgodnjega bančništva: hranjenje varščin, prenos sredstev med komandorijami in izdajanje kreditov.

Vojaška vloga in utrditve

Templjarji so bili znani po disciplini in vojaških sposobnostih ter so sodelovali v številnih bitkah križarskih vojn. Poleg bojev v Srednji pokrajini so gradili in upravljali številne utrdbe, ki so služile kot kontrolne točke in varovali poti romarjev. Ko so se izgube v Sveti deželi kopičile, zlasti po padcu Acre leta 1291, je bila njihova neposredna vojaška vloga vse manj pomembna, kar je oslabilo politično in finančno podporo iz Evrope.

Obtožbe, aretacije in razpad

V poznem 13. in zgodnjem 14. stoletju so se razmere za templjarje poslabšale. Filip IV. Francoski je bil močno zadolžen pri templjarjih in je iskal način za izbris dolgov in pridobitev njihovega premoženja. Pod tlakoma francoskega kralja je papež Klement V. dovolil preiskave. 13. oktobra 1307 je francoska Krona dala aretirati veliko članov reda, številni so bili mučeni in prisiljeni k priznanjam, ki so vključevala obtožbe o heretičnih praksah (žalitev križa, spolne neprimernosti in obsedenosti z idoli). Čeprav so bile mnoge obtožbe pridobljene pod prisilo in pozneje precej sporne, so sodni postopki in politični pritiski pripeljali do katastrofalnih posledic za red.

Papež je pod pritiskom Francije 22. marca 1312 izdal bulo Vox in excelso, s katero je ukinil red. Nekatera premoženja so bila formalno prenesena na Hospitalce (Malteški vitezi) ali druge institucije, vendar so jo večinoma obvladovali kraljevi upravniki, ki so zaplenili posesti. Veliki mojster Jacques de Molay je bil obsojen in leta 1314 v Parizu obsojen na smrt na grmadi — dogodek, ki je še dodatno osvetlil krutost postopkov.

Posledice in dediščina

Razpustitev templjarjev je imela daljnosežne politične in gospodarske posledice: kraljestva so pridobila nova zemljišča in premoženje, ponovna razdelitev moči pa je vplivala na ravnotežje med cerkvijo in sekularnimi oblastmi. Nekateri preživeli člani so se pridružili drugim vojaškim redom ali našli zavetje v državah, kot sta Portugalska (kjer je nastal Red Kristusa, 1319) in Škotska. V ljudskem spominu in kulturi so templjarji ostali predmet legend, teorij zarote in literarnih upodobitev — od pripovedi o skrivanju zaklada do povezav s prostozidarstvom ter sodobne popularne kulture.

Zaključek

Templjarski red je bil hkrati vojaška sila, gospodarski agent in verska institucija, katere vzpon in padec odražata kompleksno razmerje med religijo, politiko in ekonomijo v srednjem veku. Njihova zapuščina je mešana: spomin na vojaško predanost in skrb za romarje, pa tudi opomin na ranljivost vojaških redov pred političnimi interesi in zlorabami oblasti.

Vprašanja in odgovori

V: Kako se je imenoval vojaški red?

V: Kdaj je bil ustanovljen?

V: Kakšen je bil njegov prvotni namen?

V: Kako so postali tako močni?

V: Zakaj je njihov uspeh upadel?

V: Kaj se je zgodilo leta 1307?

V: Kdaj jih je papež Klement razpustil?

Išči po črki