Liga narodov (1920–1946): predhodnica ZN — zgodovina, vloga in propad

Razkrivamo zgodbo Lige narodov (1920–1946): nastanek, uspehi, napake in propad ter vpliv na nastanek Združenih narodov. Zgodovina, vloga in pomembne lekcije.

Liga narodov (francosko: La Société des Nations) je bila predhodnica Združenih narodov. Ustanovljena je bila leta 1920 po prvi svetovni vojni kot del mirovnih ureditev, dogovorjenih ob koncu vojne. Njena glavna naloga je bila preprečevanje vojn in reševanje sporov med državami s pogovori, arbitražo in kolektivnimi ukrepi, vendar ji med drugo svetovno vojno ni uspelo ohraniti trajnega miru.

Ustanovitev in namen

Ligo narodov je zasnoval Woodrow Wilson, ameriški predsednik med prvo svetovno vojno, kot del njegovega programa za trajen mir (znanega tudi kot 14 točk). Namen Lige je bil vzpostaviti mednarodno platformo, kjer bi države sodelovale pri preprečevanju konfliktov, nadzoru oboroževanja, reševanju manjšinskih vprašanj in reševanju humanitarnih ter socialnih problemov po svetu.

Struktura in delovanje

Ključni organi Lige so bili skupščina vseh članic, Varnostni svet (Council) z manjšim številom stalnih članic in sekretariat, ki je pripravljal strokovne študije in nadziral vsakodnevno delo. Liga je sodelovala tudi s Permanentnim sodiščem za mednarodno pravo (Pozneje znanim kot PCIJ) in je podpirala mednarodne agencije in komisije za vprašanja, kot so javno zdravje, delo, izbeglice in prepoved suženjstva.

Uspehi

Čeprav je bila na koncu kritizirana zaradi neučinkovitosti, je Liga v dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih dosegla številne konkretne uspehe, zlasti na teh področjih:

• Mirno reševanje sporov in arbitraž: rešila je več teritorijalnih sporov (npr. zadeve o Alandski otočju, razmejitvenih vprašanjih in plebiscitih), kar je preprečilo vojaške spopade v posameznih primerih.
• Humanitarno delo: organizacija je koordinirala pomoč za begunce, boj proti trgovini z ljudmi in suženjstvu ter reševanje zdravstvenih problemov po svetu; zaradi teh prizadevanj je nastala tudi vrsta konvencij in mednarodnih standardov.
• Strokovne agencije: pod njenim okriljem so delovale institucije, ki so pozneje prešle v okvir Združenih narodov, na primer organizacije za zdravje, delo in mandatne sisteme za nekdanje nemške kolonije.

Glavne pomanjkljivosti in razlogi za propad

Kljub idealom je Liga imela več temeljnih slabosti, ki so pretehtale nad njenimi uspehi:

• Odsotnost ZDA: ključen udarec je bila odločitev ameriškega senata, da Združene države ne pristopijo k Ligi. To je zmanjšalo politični in vojaški vpliv organizacije ter oslabilo njeno sposobnost uveljavljanja kolektivne varnosti.
• Omejena izvršna moč: Liga ni imela lastnih vojaških sil in je bila odvisna od članic za uveljavitev sankcij ali vojačnih ukrepov. Pogosto so glavne sile (predvsem Velika Britanija in Francija) dajale prednost svojih nacionalnih interesom pred kolektivnimi odločitvami.
• Nepopolna zastopanost in izstopi: članstvo ni bilo stalno — pomembne države so vstopale in izstopale. Nemčija se je vključila leta 1926, a izstopila 1933; Japonsko cesarstvo je odstopilo leta 1933 po primeru Mandžurije; Sovjetska zveza je bila sprejeta šele pozneje (1934) in izključena 1939; Italija je izstopila po invaziji na Abesinijo.
• Neučinkovitost sankcij in politika pomirjanja: ko je Japonska leta 1931 napadla Mandžurijo, je Liga po dolgotrajnih preiskavah (Lyttonova komisija) obsojala agresijo, vendar niso sledili učinkoviti ukrepi — Japonska odločitev ni upoštevala. Podobno je bila obsodba Italije ob napadu na Abesinijo leta 1935 prešibka; sankcije so bile omejene in niso vključevale naftnega embarga, medtem ko so ključne sile ohranile svoje interese v regiji.
• Neuspehi v razorožitvenih prizadevanjih: poskusi kolektivnega razoroževanja na konferencah v Ženevi in drugod niso uspeli, kar je spodkopalo zaupanje v Ligo kot sredstvo za preprečevanje vojn.

Ključni primeri neuspeha

Pričakovano so bila najhujša potrjevanja nemoči Lige v primerih japonske agresije v Mandžuriji (1931–1932) in italijanske invazije na Abesinijo (1935–1936). V obeh primerih odločitev Lige ni preprečila vojaških dejanj, njeni ukrepi pa so bili omejeni in neučinkoviti. Posledično je Liga izgubila ugled in verodostojnost pri številnih državah.

Zaključek in dediščina

Liga narodov ni popolnoma propadla: v dvajsetih in tridesetih je preprečila nekaj spopadov v Evropi in veliko prispevala k reševanju zdravstvenih in socialnih težav po vsem svetu, kot je omenjeno znotraj njenih programov za zdravstvene in humanitarne naloge. Vendar so strateške pomanjkljivosti, odsotnost pomembnih sil in nespodbudno ravnanje ob nastopu agresij povzročili, da je njena sposobnost ohranjanja miru izginjala v času gospodarskih stisk in naraščajočega avtoritarizma.

Leta 1946 je Liga narodov uradno prenehala delovati; številni njeni organi, pogodbe in programi so bili preneseni na novo ustanovljene Združene narode, ki so poskušale ohraniti ideal kolektivne varnosti, a hkrati so vpeljale tudi drugačen varnostni mehanizem (vključno z močnejšo vlogo stalnih članic Varnostnega sveta in jasnejšimi postopki za mednarodno sodelovanje). Dediščina Lige je tako dvojna: prikazala je tako omejitve mednarodnih institucij brez podpore ključnih držav kot tudi pomen mednarodnega sodelovanja pri humanitarnih in strokovnih vprašanjih, ki so postali trdnejši del delovanja poznejših mednarodnih organizacij.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila Liga narodov?

V: Kdo si je zamislil Ligo narodov?

V: Zakaj se Združene države Amerike niso pridružile Ligi?

V: Katere so bile nekatere pomanjkljivosti v strukturi Lige?

V: Kako so se druge države odzvale, ko jih je Liga obsodila?

V: Zakaj se je delovanje lige leta 1939 ustavilo?

Išči po črki