Woodrow Wilson: predsednik ZDA (1913–1921), pobudnik Lige narodov

Woodrow Wilson: predsednik ZDA (1913–1921), vodil vstop ZDA v 1. svetovno vojno, pobudnik Lige narodov in prejemnik Nobelove nagrade za mir — zgodba političnega in pravnega vpliva.

Avtor: Leandro Alegsa

04-11-2025

Thomas Woodrow Wilson (28. december 1856 – 3. februar 1924) je bil predsednik Združenih držav Amerike med letoma 1913 in 1921. Rodil se je v Virginiji (v kraju Staunton) in je odraščal v Georgii. Pred predsedniškim mandatom je bil dolgoletni akademik: med letoma 1890 in 1902 je predaval pravo in javno upravo na univerzi Princeton, kasneje pa je bil njen rektor (predsednik univerze) 1902–1910. V politiko je prestopil kot guverner New Jerseyja (1911–1913), nato pa bil izvoljen za predsednika ZDA leta 1912 na programu »New Freedom«; ponovno je zmagal leta 1916.

Notranja politika in reforme

Wilsonova vlada je uvedla več pomembnih gospodarskih in regulatornih reform, pogosto povezovanih s progresivnim gibanjema tistega časa. Med najpomembnejšimi zakoni so bili:

Underwood Tariff Act (1913) – znižanje carin;
Ustanovitev sistema Federal Reserve (Federal Reserve Act, 1913) – modernizacija bančnega sistema;
Federal Trade Commission (1914) – nadzor nad nepoštenimi poslovnimi praksami;
Clayton Antitrust Act (1914) – krepitev protimonopolne zakonodaje;
Uvedba zvezne dohodninske obdavčitve po 16. amandmaju k ustavi.

Kljub naprednim ekonomskim reformam je bila Wilsonova notranja politika tudi sporna: njegova administracija je uvedla rasno segregacijo v več zveznih uradih in jo je kasneje močno kritizirala javnost ter zgodovinarji.

Zunanja politika, prva svetovna vojna in Liga narodov

Do leta 1917 so ostale ZDA uradno nevtralne v prvi svetovni vojni, vendar so se istega leta vključile v vojno zaradi kombinacije dejavnikov, zlasti nemškega neomejenega potapljanja potniških in tovornih ladij ter razkritja Zimmermannovega telegrama. Wilson je v obdobju po vojni predstavil program štirinajstih točk, ki je vseboval načela za trajni mir in novo ureditev mednarodnih odnosov. Bil je glavni pobudnik ustanovitve Lige narodov, mednarodne organizacije, namenjene preprečevanju prihodnjih spopadov, za kar je prejel Nobelovo nagrado za mir leta 1919.

Wilsonov prizadevanja za članstvo ZDA v Ligi narodov so naletela na močan odpor v ameriškem senatu; pogajanja o Pogodbi iz Versaja in pritrditvi Lige sta bila onemogočena, deloma zaradi notranjih političnih nesoglasij in zaradi Wilsonovega nezmožnega kompromisa. Po hudem kardiovaskularnem napadu (močan možganski infarkt) novembra 1919 je bil deloma nezmožen opravljati dolžnosti, kar je vplivalo na njegovo sposobnost nadaljnjega zagovorništva pogodbe.

Osebno življenje, zdravje in smrt

Wilson je bil dvakrat poročen: z Ellen Axson (poroka 1885–1914, umrla) in pozneje z Edith Bolling Galt (poroka 1915). Imel je tri hčere. Njegovo zdravje se je med zadnjim mandatom poslabšalo; po možganskem kapi novembra 1919 je bil delno prikrit pred javnostjo in je manj aktivno vodil administracijo. Umrl je 3. februarja 1924 v Washingtonu, D.C.

Zapuščina

Wilsonova zapuščina je kompleksna in mešana: z ene strani je pomembno prispeval k modernizaciji ameriške gospodarske in regulativne ureditve ter je močno vplival na zgodnjo obliko kolektivne varnosti in mednarodnega prava z idejo o Društvu narodov, katerega ustanovitev je močno podpiral. Z druge strani ga zgodovina kritično obravnava zaradi rasnih politik in neuspeha pri zagotovljanju, da bi ZDA vstopile v Ligo narodov, kar je omejilo dolgoročni vpliv njegovega mednarodnega projekta.

Življenje

Woodrow Wilson, sin Josepha Rugglesa Wilsona in Janet "Jessie" Woodrow Wilson, se je rodil v Stauntonu v Virginiji, ZDA. Wilsonov oče je bil prezbiterijanski duhovnik. Wilson je imel enega brata in dve sestri. Med letoma 1875 in 1879 je študiral na univerzi Princeton v New Jerseyju. Med letoma 1879 in 1883 je Wilson študiral pravo na Univerzi v Virginiji. Leta 1885 je doktoriral na Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru. Njegova disertacija je bila o "kongresni vladi". Istega leta se je Wilson poročil z Ellen Louise Axson.

Wilson je leta 1886 začel poučevati politične vede na univerzi Princeton. Leta 1902 je postal direktor Univerze Princeton. Na tem položaju je ostal do leta 1910. Wilsonov cilj je bil spremeniti pedagoški sistem, socialni sistem in slog kampusa.

Politična kariera

Leta 1911 je bil izvoljen za guvernerja New Jerseyja za Demokratsko stranko. 4. novembra 1912 je Wilson postal 28. predsednik Združenih držav Amerike. Zmagal je z 42 % proti sedanjemu predsedniku Williamu Howardu Taftu. Njegovo predsedovanje se je začelo marca 1913.

V prvem mandatu se je Wilson ukvarjal predvsem z domačimi zadevami. Sprejel je zakone za preprečevanje nastajanja monopolov, uvedel nekaj poslovnih predpisov, sprejel zakone za zaščito delavcev in ustanovil Zvezno rezervo. V drugem mandatu je pomagal tudi ženskam, da so dobile volilno pravico.

Leta 1914 je njegova žena Ellen umrla za Brightovo boleznijo. Njegov zdravnik Cary Grayson mu je predstavil dekle po imenu Edith Galt, katere mož je bil prav tako mrtev. Po dveh mesecih sta se zaljubila in poročila. Dolgo časa se je posvečal njej in ne svojemu predsedniškemu delu. Vendar se je kmalu vrnil k delu.

Leta 1917 je Wilson vključil državo v prvo svetovno vojno. Amerika je bila prej nevtralna, vendar so nemške podmornice potapljale ameriške ladje, ki so plule v britanskih vodah, in celo poskušale spodbuditi Mehiko k napadu na ZDA, kar je bila za Wilsona zadnja kapljica. Prva svetovna vojna je bila vojna proti centralnim silam (Nemčiji, Avstro-Ogrski in Otomanskemu cesarstvu) in zavezniškim silam (Angliji, Franciji in Italiji). Amerika je bila na strani zaveznikov. Zavezniki so v vojni zmagali leto pozneje.

Wilson se je z ladjo odpravil v Evropo, da bi se z voditelji drugih zaveznikov pogovoril o tem, kaj storiti z Nemčijo. Sklenili so Versajsko pogodbo. Del Versajske pogodbe je določal, da bo ustanovljena skupina držav, imenovana Liga narodov. Mnogim v Ameriki Liga narodov ni bila všeč, saj so menili, da se Amerika ne sme vmešavati v težave drugih držav.

Wilsonov politični nasprotnik, senator Henry Lodge iz Massachusettsa, je pripravil drugačno različico Versajske pogodbe. Čeprav je bil Wilson zelo bolan, je potoval po državi in prosil ljudi, naj imajo radi pogodbo in Ligo. Na koncu je Wilsona zadela kap. To je bilo prvič, da ga je zadela. Bila je zelo huda in Wilson ni mogel voditi države po svojih najboljših močeh. Tudi njegovo razmišljanje zaradi kapi ni bilo dobro. Kljub temu je ostal predsednik in kongresu naročil, naj ne glasuje za novo pogodbo Henryja Lodgea. Kongres je prisluhnil, vendar je zavrnil tudi Wilsonovo pogodbo.

Wilson je bil zaradi številnih svojih odločitev deležen kritik. Theodore Roosevelt mu je očital, da je prepozno vstopil v vojno.

Wilson je nacionaliziral zasebne industrije, kot so telegraf, telefon, železnica, in cene so eksponentno narasle. Ko so cene začele naraščati, je nastopila recesija in rasni nemiri, ki so terjali 150 smrtnih žrtev. Zaradi nezmožnosti, da bi umiril rasne spopade, in zaradi ustanovitve zvezne rezerve je bil eden od najbolj vplivnih predsednikov vseh časov.