Republika Kitajska (tradicionalna kitajščina: 中華民國; poenostavljena kitajščina: 中华民国; pinyin: Zhonghua Minguo), znana tudi kot Republika Kitajska (Tajvan), je demokratična otoška država v vzhodni Aziji. Pogosto se imenuje Tajvan. Ljudska republika Kitajska (LRK) je na severozahodu, Japonska na severovzhodu in Filipini na jugu. Kitajski nacionalisti so leta 1949 izgubili kitajsko državljansko vojno proti komunistom in vlado Republike Kitajske preselili iz Nanjinga v Tajpej. Še vedno zahteva lastništvo celotne Kitajske, vključno s celinsko Kitajsko.
Zgodovina
Tajvan ima dolgo in zapleteno zgodovino. Pred prihodom evropskih kolonizatorjev in kitajskih naseljencev je otok naseljevalo več avtohtonih ljudstev. V 17. stoletju so si Tajvan izmenjavali Nizozemci, Španci in kitajski roparski klani. Po prvi kitajsko-japonski vojni (1894–1895) je Tajvan prešel pod japonsko oblast (1895–1945). Po drugi svetovni vojni je otok postal del Republike Kitajske, ki je takrat vladala tudi celinski Kitajski.
Leta 1949 so kitajski komunistični uporniki (KPS) zmagali v državljanski vojni in ustanovili Ljudsko republiko Kitajsko na celini. Vlada Republike Kitajske (KMT) se je umaknila na Tajvan in ohranila svoje institucije. V naslednjih desetletjih je bila na otoku uvedena izredna zakonodaja (martial law) in politična svoboda je bila močno omejena; ta obdobja so znana tudi kot 'White Terror'. V 1980-ih se je začel proces demokratizacije, ki je vodil v postopno liberalizacijo, razpuščanje deloma avtoritarnih praks ter prve neposredne predsedniške volitve leta 1996.
Politika in uprava
Republika Kitajska na Tajvanu ima ustavo, predsednika kot šefa države in enodomni parlament, Legislative Yuan. Predsednik in poslanci se izvolijo z neposrednimi volitvami. Politični sistem je pluralen; najpomembnejše politične stranke so Kuomintang (KMT), ki je zgodovinsko zagovarjal bližja stališča do Kitajske in bolj konservativno gospodarsko politiko, ter Demokratična napredna stranka (DPP), ki je bila osrednja sila demokratizacije in je pogosto bolj naklonjena tajvanski identiteti in samostojnosti.
Uveljavljena so svobodna medijska okolja, močno civilno družbo ter visoke ravni izobraževanja in participacije volivcev. V zadnjih letih so pomembne teme notranje politike socialna varnost, staranje prebivalstva, energetika in odnosi s celinsko Kitajsko.
Mednarodni status
Mednarodni status Tajvana je zapleten in spor. Ljudska republika Kitajska trdi, da je Tajvan del njenega ozemlja in nasprotuje kakršnikoli zunanji priznanju tajvanske suverenosti. Zaradi pritiska Ljudske republike Kitajske večina držav ne vzdržuje formalnih diplomatskih stikov s Tajvanom; število držav, ki uradno priznavajo Republiko Kitajsko, je omejeno.
Kljub temu ima Tajvan obsežne neformalne diplomatske, gospodarske in varnostne vezi s številnimi državami. V mnogih primerih države vzdržujejo gospodarske pisarne ali predstavništva, ki delujejo kot de facto veleposlaništva. Tajvan sodeluje tudi v nekaterih mednarodnih organizacijah in forumih, pogosto pod imenom 'Chinese Taipei' ali z omejenim statusom (npr. v WTO in APEC), medtem ko je njegovo sodelovanje v nekaterih drugih organizacijah, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, politično občutljivo in oteženo.
Zunanja politika Tajvana je pogosto usmerjena v ohranjanje statusa quo — de facto samostojnost brez formalne razglasitve neodvisnosti — in v iskanje varnostnih zavezništev, predvsem z ZDA, ki pa uradno priznavajo politiko enotne Kitajske v obliki 'one-China policy' medtem ko hkrati ohranjajo neslužbene vezi s Tajvanom ter mu prodajajo obrambo. Varnostna vprašanja in možnost vojaške sile s strani Ljudske republike Kitajske ostajajo osrednja skrb tirovanske politike in mednarodnih partnerjev.
Gospodarstvo in družba
Tajvan je visoko razvit, industrializiran in izvozno usmerjen gospodarski subjekt. Posebej pomemben je tehnološki sektor; podjetja kot je TSMC (Taiwan Semiconductor Manufacturing Company) so ključna v globalni dobavni verigi polprevodnikov. Gospodarstvo temelji na visoki dodani vrednosti, inovacijah, izvozu elektronskih komponent, strojne opreme in industrijskih izdelkov.
Prebivalstvo Tajvana je približno 23 milijonov. Uradni jezik je mandarinska kitajščina; široko so razširjeni tudi tajvanski hoklo (Taiwanese Hokkien) in različni avtohtoni jeziki. Družba je mešanica kitajskih, japonskih in avtohtonih vplivov, kar se odraža v kulturi, hrani in običajih.
Varnost in prihodnost
Tajvan vlaga v lastno obrambo in vzdržuje rezervo in oborožene sile. V zadnjih letih se je razprava v državi premaknila tudi k vprašanjem obveznega služenja vojaškega roka in prestrukturiranja obrambnih zmogljivosti. Sosednja Ljudska republika Kitajska je modernizirala svoje oborožene sile in občasno izvaja vojaške vaje v bližini otoka, kar povečuje regionalno napetost.
Javno mnenje na Tajvanu je razdeljeno: mnogi prebivalci zagovarjajo ohranjanje statusa quo, nekatere skupine si želijo formalne neodvisnosti, druge pa čutijo kulturno in gospodarsko povezanost s celinsko Kitajsko. Prihodnost bo verjetno odvisna od notranjega političnega razvoja, mednarodnih odnosov velikih sil ter ekonomskih in varnostnih dejavnikov.
Čeprav je mednarodni pravni položaj zapleten, je dejansko življenje na Tajvanu zaznamovano z visoko stopnjo demokracije, gospodarsko vitalnostjo in živahno civilno družbo — elementi, ki oblikujejo tudi njegovo vlogo v regiji in v svetu.
