Tajvan

Območje

Ozemlje, ki je pod nadzorom Republike Kitajske, večina ljudi pozna kot otok Tajvan. Vlada Republike Kitajske večino krajev na otoku Tajvan v uradnih zadevah imenuje "pokrajina Tajvan", razen dveh največjih mest Taipei in Kaohsiung. Zahodno od otoka Tajvan so tri manjše skupine otokov, ki prav tako pripadajo ROC. To so:

• The Pescadores (Penghu, 澎湖列島): Tudi oni so del province Tajvan.
• Quemoy (Kinmen, 金門): (金門縣).
• Matsu (馬祖列島): najmanjše okrožje, imenovano okrožje Lienchiang (連江縣), prav tako del province Fujian
• Otoki Diaoyutai: Otoki Diaoyutai (釣魚臺列嶼|Diàoyútái Lièyû) so skupina otokov, na katerih nihče ne živi in za katere Republika Kitajska (ROC) trdi, da so njena last, vendar si jih lastita tudi Ljudska republika Kitajska (LRK) in Japonska. V japonščini so otoki znani kot otoki Senkaku (尖閣諸島, Senkaku Shotō?). Otoki so zdaj pod nadzorom Japonske.
• Otoki Dong-Sha: Otoki Pratas ali Dong-Sha (東沙羣島) sestavljajo trije otoki v severovzhodnem Južnokitajskem morju, 340 km jugovzhodno od Hongkonga.
• Taiping (tradicionalna kitajščina: 太平島|Tàipíng), znan tudi kot Itu Aba, je največji od otokov Nanša (Spratlyjevi otoki) v Južnokitajskem morju.

Včasih je celinsko Kitajsko upravljala tudi ROC. Zdaj celinski Kitajski vlada komunistična Ljudska republika Kitajska; glejte Zgodovina in politični problemi Kitajske. Vendar pa je celinska Kitajska še vedno uradno razglašena za svoje ozemlje. Republika Kitajska je upravljala tudi Mongolijo.

To je ozemlje Republike Kitajske med letoma 1912 in 1949.

Upravne enote

Obstajajo upravne enote na različnih ravneh in vrstah.

• Pokrajine (省 shěng)
  (1. stopnja):
• Provinca Tajvan
• Provinca Fujian

• Posebne občine (直轄市 zhíxiáshì)
  (1. in 2. stopnja):
• Mesto Kaohsiung
• Novo mesto Taipei
• Mesto Taipei
• Mesto Taichung
• Mesto Tainan
• Mesto Taoyuan

• Pokrajinska mesta (市 shì)
  (2. stopnja):
• Mesto Keelung
• Mesto Hsinchu
• Mesto Chiayi

• Grofije (縣 xiàn)
  (2. stopnja):
• Okrožje Changhua
• Okrožje Chiayi
• Okrožje Hsinchu
• Okrožje Hualien
• Okrožje Kinmen
• Okrožje Lienchiang
• Okrožje Miaoli
• Okrožje Nantou
• Okrožje Penghu
• Okrožje Pingtung
• Okrožje Taitung
• Okrožje Yilan
• Okrožje Yunlin

Na tretji stopnji je 157 okrožij (區 qū), 17 mest pod nadzorom države (縣轄市 xiànxiáshì), 41 mestnih krajev (鎮 zhèn) in 153 podeželskih krajev (鄉 xiāng). Okrožja stojijo pod posebnimi občinami ali pokrajinskimi mesti; mesta pod nadzorom države, mestna naselja in podeželska naselja stojijo pod okrožji.

Vasi (里 lǐ ali 村 cūn) imajo 4. stopnjo, soseske (鄰 lín) pa 5. stopnjo.

Zgodovina

Nacionalisti pod vodstvom Dr. Sun Yat-sena so se znebili dinastije Qing, ki so ji vladali Mandžujci, nato pa so ustanovili ROC in konec leta 1911 končali vladavino cesarske dinastije. Takrat je imela Kitajska celinsko Kitajsko in celotno ozemlje, ki se zdaj imenuje Mongolija.

Ko so zavezniki med drugo svetovno vojno premagali Japonce, je Tajvan prevzela ROC.

Leta 1949 so se kitajski komunisti spopadli z nacionalisti in zmagali. Ustanovili so Ljudsko republiko Kitajsko. Nacionalisti so zapustili celinsko Kitajsko in prišli na Tajvan.

Politika

Potem ko je ROC ustvarila bazo na Tajvanu, je upala, da bo nekega dne zavzela celino. Toda kitajski komunisti so postali močnejši, zato se nacionalisti niso nikoli vrnili. Komunisti pravijo, da so nadomestili ROC kot edino kitajsko vlado, Tajvan pa imenujejo tudi za svojo državo.

Na Tajvanu so ljudje, ki si želijo, da nikoli ne bi bili del Ljudske republike Kitajske. Verjamejo v popolno neodvisnost Tajvana in želijo preimenovati ROC (Tajvan) v "Republiko Tajvan", da Tajvan ne bi imel več nobene rodovne povezave s Kitajsko ali kitajsko kulturo. Nekateri drugi se želijo združiti z Ljudsko republiko Kitajsko; želijo ponovno združitev Kitajske. Nekateri še vedno želijo napasti Ljudsko republiko Kitajsko in ponovno združiti Kitajsko pod okriljem Republike Kitajske. Nekateri drugi želijo ohraniti status quo, kar pomeni, da bi vse ostalo tako, kot je zdaj.

Jezik

Večina Tajvancev govori standardni kitajski jezik, znan kot mandarinščina, drugi pa govorijo lokalna narečja, kot sta Min Nan (tajvanščina) ali Hakka. Na Tajvanu ne govorijo kantonskega jezika, ki ga govorijo v nekaterih delih južne Kitajske (na primer v provinci Guangdong, Hongkongu in Macau). Majhen odstotek domorodnih Tajvancev govori domorodne jezike, vendar so ostali Kitajci z njimi slabo ravnali, zato se številni od teh ljudi in njihovi jeziki borijo za preživetje. Nekateri starejši Tajvanci, ki so hodili v šolo, ko je bila država pod japonsko oblastjo, znajo govoriti japonsko.

Ko je nacionalistična vlada v letih 1948-49 pobegnila s celine, je s seboj prinesla svoj jezik, mandarinščino, in jo določila za edini uradni jezik. Nato so se morali vsi prebivalci Ljudske republike Kitajske naučiti mandarinščine. Vendar Tajvanci za razliko od prebivalcev celinske Kitajske niso nikoli prešli na poenostavljene kitajske znake, zato so vedno uporabljali tradicionalne kitajske znake. V preteklosti učenci v šoli niso smeli govoriti svojega maternega jezika in so morali govoriti samo mandarinščino. Tajvanščina, hakka in materni jeziki so veljali za slabe vse do začetka devetdesetih let 20. stoletja, ko se je v nekaterih šolskih sistemih začelo poučevanje v teh jezikih. Spodbujali so jih, vendar je do takrat veliko mladih znalo govoriti le mandarinščino.