Tajvan (Republika Kitajska): zgodovina, politika in mednarodni status
Tajvan (Republika Kitajska): poglobljen pregled zgodovine, politike in spornega mednarodnega statusa — analiza, konflikti in sodobni izzivi.
Republika Kitajska (tradicionalna kitajščina: 中華民國; poenostavljena kitajščina: 中华民国; pinyin: Zhonghua Minguo), znana tudi kot Republika Kitajska (Tajvan), je demokratična otoška država v vzhodni Aziji. Pogosto se imenuje Tajvan. Ljudska republika Kitajska (LRK) je na severozahodu, Japonska na severovzhodu in Filipini na jugu. Kitajski nacionalisti so leta 1949 izgubili kitajsko državljansko vojno proti komunistom in vlado Republike Kitajske preselili iz Nanjinga v Tajpej. Še vedno zahteva lastništvo celotne Kitajske, vključno s celinsko Kitajsko.
Zgodovina
Tajvan ima dolgo in zapleteno zgodovino. Pred prihodom evropskih kolonizatorjev in kitajskih naseljencev je otok naseljevalo več avtohtonih ljudstev. V 17. stoletju so si Tajvan izmenjavali Nizozemci, Španci in kitajski roparski klani. Po prvi kitajsko-japonski vojni (1894–1895) je Tajvan prešel pod japonsko oblast (1895–1945). Po drugi svetovni vojni je otok postal del Republike Kitajske, ki je takrat vladala tudi celinski Kitajski.
Leta 1949 so kitajski komunistični uporniki (KPS) zmagali v državljanski vojni in ustanovili Ljudsko republiko Kitajsko na celini. Vlada Republike Kitajske (KMT) se je umaknila na Tajvan in ohranila svoje institucije. V naslednjih desetletjih je bila na otoku uvedena izredna zakonodaja (martial law) in politična svoboda je bila močno omejena; ta obdobja so znana tudi kot 'White Terror'. V 1980-ih se je začel proces demokratizacije, ki je vodil v postopno liberalizacijo, razpuščanje deloma avtoritarnih praks ter prve neposredne predsedniške volitve leta 1996.
Politika in uprava
Republika Kitajska na Tajvanu ima ustavo, predsednika kot šefa države in enodomni parlament, Legislative Yuan. Predsednik in poslanci se izvolijo z neposrednimi volitvami. Politični sistem je pluralen; najpomembnejše politične stranke so Kuomintang (KMT), ki je zgodovinsko zagovarjal bližja stališča do Kitajske in bolj konservativno gospodarsko politiko, ter Demokratična napredna stranka (DPP), ki je bila osrednja sila demokratizacije in je pogosto bolj naklonjena tajvanski identiteti in samostojnosti.
Uveljavljena so svobodna medijska okolja, močno civilno družbo ter visoke ravni izobraževanja in participacije volivcev. V zadnjih letih so pomembne teme notranje politike socialna varnost, staranje prebivalstva, energetika in odnosi s celinsko Kitajsko.
Mednarodni status
Mednarodni status Tajvana je zapleten in spor. Ljudska republika Kitajska trdi, da je Tajvan del njenega ozemlja in nasprotuje kakršnikoli zunanji priznanju tajvanske suverenosti. Zaradi pritiska Ljudske republike Kitajske večina držav ne vzdržuje formalnih diplomatskih stikov s Tajvanom; število držav, ki uradno priznavajo Republiko Kitajsko, je omejeno.
Kljub temu ima Tajvan obsežne neformalne diplomatske, gospodarske in varnostne vezi s številnimi državami. V mnogih primerih države vzdržujejo gospodarske pisarne ali predstavništva, ki delujejo kot de facto veleposlaništva. Tajvan sodeluje tudi v nekaterih mednarodnih organizacijah in forumih, pogosto pod imenom 'Chinese Taipei' ali z omejenim statusom (npr. v WTO in APEC), medtem ko je njegovo sodelovanje v nekaterih drugih organizacijah, kot je Svetovna zdravstvena organizacija, politično občutljivo in oteženo.
Zunanja politika Tajvana je pogosto usmerjena v ohranjanje statusa quo — de facto samostojnost brez formalne razglasitve neodvisnosti — in v iskanje varnostnih zavezništev, predvsem z ZDA, ki pa uradno priznavajo politiko enotne Kitajske v obliki 'one-China policy' medtem ko hkrati ohranjajo neslužbene vezi s Tajvanom ter mu prodajajo obrambo. Varnostna vprašanja in možnost vojaške sile s strani Ljudske republike Kitajske ostajajo osrednja skrb tirovanske politike in mednarodnih partnerjev.
Gospodarstvo in družba
Tajvan je visoko razvit, industrializiran in izvozno usmerjen gospodarski subjekt. Posebej pomemben je tehnološki sektor; podjetja kot je TSMC (Taiwan Semiconductor Manufacturing Company) so ključna v globalni dobavni verigi polprevodnikov. Gospodarstvo temelji na visoki dodani vrednosti, inovacijah, izvozu elektronskih komponent, strojne opreme in industrijskih izdelkov.
Prebivalstvo Tajvana je približno 23 milijonov. Uradni jezik je mandarinska kitajščina; široko so razširjeni tudi tajvanski hoklo (Taiwanese Hokkien) in različni avtohtoni jeziki. Družba je mešanica kitajskih, japonskih in avtohtonih vplivov, kar se odraža v kulturi, hrani in običajih.
Varnost in prihodnost
Tajvan vlaga v lastno obrambo in vzdržuje rezervo in oborožene sile. V zadnjih letih se je razprava v državi premaknila tudi k vprašanjem obveznega služenja vojaškega roka in prestrukturiranja obrambnih zmogljivosti. Sosednja Ljudska republika Kitajska je modernizirala svoje oborožene sile in občasno izvaja vojaške vaje v bližini otoka, kar povečuje regionalno napetost.
Javno mnenje na Tajvanu je razdeljeno: mnogi prebivalci zagovarjajo ohranjanje statusa quo, nekatere skupine si želijo formalne neodvisnosti, druge pa čutijo kulturno in gospodarsko povezanost s celinsko Kitajsko. Prihodnost bo verjetno odvisna od notranjega političnega razvoja, mednarodnih odnosov velikih sil ter ekonomskih in varnostnih dejavnikov.
Čeprav je mednarodni pravni položaj zapleten, je dejansko življenje na Tajvanu zaznamovano z visoko stopnjo demokracije, gospodarsko vitalnostjo in živahno civilno družbo — elementi, ki oblikujejo tudi njegovo vlogo v regiji in v svetu.
Območje
Ozemlje, ki je pod nadzorom Republike Kitajske, večina ljudi pozna kot otok Tajvan. Vlada Republike Kitajske večino krajev na otoku Tajvan v uradnih zadevah imenuje "pokrajina Tajvan", razen dveh največjih mest Taipei in Kaohsiung. Zahodno od otoka Tajvan so tri manjše skupine otokov, ki prav tako pripadajo ROC. To so:
- The Pescadores (Penghu, 澎湖列島): Tudi oni so del province Tajvan.
- Quemoy (Kinmen, 金門): (金門縣).
- Matsu (馬祖列島): najmanjše okrožje, imenovano okrožje Lienchiang (連江縣), prav tako del province Fujian
- Otoki Diaoyutai: Otoki Diaoyutai (釣魚臺列嶼|Diàoyútái Lièyû) so skupina otokov, na katerih nihče ne živi in za katere Republika Kitajska (ROC) trdi, da so njena last, vendar si jih lastita tudi Ljudska republika Kitajska (LRK) in Japonska. V japonščini so otoki znani kot otoki Senkaku (尖閣諸島, Senkaku Shotō?). Otoki so zdaj pod nadzorom Japonske.
- Otoki Dong-Sha: Otoki Pratas ali Dong-Sha (東沙羣島) sestavljajo trije otoki v severovzhodnem Južnokitajskem morju, 340 km jugovzhodno od Hongkonga.
- Taiping (tradicionalna kitajščina: 太平島|Tàipíng), znan tudi kot Itu Aba, je največji od otokov Nanša (Spratlyjevi otoki) v Južnokitajskem morju.
Včasih je celinsko Kitajsko upravljala tudi ROC. Zdaj celinski Kitajski vlada komunistična Ljudska republika Kitajska; glejte Zgodovina in politični problemi Kitajske. Vendar pa je celinska Kitajska še vedno uradno razglašena za svoje ozemlje. Republika Kitajska je upravljala tudi Mongolijo.
To je ozemlje Republike Kitajske med letoma 1912 in 1949.
Upravne enote
Obstajajo upravne enote na različnih ravneh in vrstah.
- Pokrajine (省 shěng)
(1. stopnja): - Provinca Tajvan
- Provinca Fujian
- Posebne občine (直轄市 zhíxiáshì)
(1. in 2. stopnja): - Mesto Kaohsiung
- Novo mesto Taipei
- Mesto Taipei
- Mesto Taichung
- Mesto Tainan
- Mesto Taoyuan
- Pokrajinska mesta (市 shì)
(2. stopnja): - Mesto Keelung
- Mesto Hsinchu
- Mesto Chiayi
- Grofije (縣 xiàn)
(2. stopnja): - Okrožje Changhua
- Okrožje Chiayi
- Okrožje Hsinchu
- Okrožje Hualien
- Okrožje Kinmen
- Okrožje Lienchiang
- Okrožje Miaoli
- Okrožje Nantou
- Okrožje Penghu
- Okrožje Pingtung
- Okrožje Taitung
- Okrožje Yilan
- Okrožje Yunlin
Na tretji stopnji je 157 okrožij (區 qū), 17 mest pod nadzorom države (縣轄市 xiànxiáshì), 41 mestnih krajev (鎮 zhèn) in 153 podeželskih krajev (鄉 xiāng). Okrožja stojijo pod posebnimi občinami ali pokrajinskimi mesti; mesta pod nadzorom države, mestna naselja in podeželska naselja stojijo pod okrožji.
Vasi (里 lǐ ali 村 cūn) imajo 4. stopnjo, soseske (鄰 lín) pa 5. stopnjo.
Zgodovina
Nacionalisti pod vodstvom Dr. Sun Yat-sena so se znebili dinastije Qing, ki so ji vladali Mandžujci, nato pa so ustanovili ROC in konec leta 1911 končali vladavino cesarske dinastije. Takrat je imela Kitajska celinsko Kitajsko in celotno ozemlje, ki se zdaj imenuje Mongolija.
Ko so zavezniki med drugo svetovno vojno premagali Japonce, je Tajvan prevzela ROC.
Leta 1949 so se kitajski komunisti spopadli z nacionalisti in zmagali. Ustanovili so Ljudsko republiko Kitajsko. Nacionalisti so zapustili celinsko Kitajsko in prišli na Tajvan.
Politika
Potem ko je ROC ustvarila bazo na Tajvanu, je upala, da bo nekega dne zavzela celino. Toda kitajski komunisti so postali močnejši, zato se nacionalisti niso nikoli vrnili. Komunisti pravijo, da so nadomestili ROC kot edino kitajsko vlado, Tajvan pa imenujejo tudi za svojo državo.
Na Tajvanu so ljudje, ki si želijo, da nikoli ne bi bili del Ljudske republike Kitajske. Verjamejo v popolno neodvisnost Tajvana in želijo preimenovati ROC (Tajvan) v "Republiko Tajvan", da Tajvan ne bi imel več nobene rodovne povezave s Kitajsko ali kitajsko kulturo. Nekateri drugi se želijo združiti z Ljudsko republiko Kitajsko; želijo ponovno združitev Kitajske. Nekateri še vedno želijo napasti Ljudsko republiko Kitajsko in ponovno združiti Kitajsko pod okriljem Republike Kitajske. Nekateri drugi želijo ohraniti status quo, kar pomeni, da bi vse ostalo tako, kot je zdaj.
Jezik
Večina Tajvancev govori standardni kitajski jezik, znan kot mandarinščina, drugi pa govorijo lokalna narečja, kot sta Min Nan (tajvanščina) ali Hakka. Na Tajvanu ne govorijo kantonskega jezika, ki ga govorijo v nekaterih delih južne Kitajske (na primer v provinci Guangdong, Hongkongu in Macau). Majhen odstotek domorodnih Tajvancev govori domorodne jezike, vendar so ostali Kitajci z njimi slabo ravnali, zato se številni od teh ljudi in njihovi jeziki borijo za preživetje. Nekateri starejši Tajvanci, ki so hodili v šolo, ko je bila država pod japonsko oblastjo, znajo govoriti japonsko.
Ko je nacionalistična vlada v letih 1948-49 pobegnila s celine, je s seboj prinesla svoj jezik, mandarinščino, in jo določila za edini uradni jezik. Nato so se morali vsi prebivalci Ljudske republike Kitajske naučiti mandarinščine. Vendar Tajvanci za razliko od prebivalcev celinske Kitajske niso nikoli prešli na poenostavljene kitajske znake, zato so vedno uporabljali tradicionalne kitajske znake. V preteklosti učenci v šoli niso smeli govoriti svojega maternega jezika in so morali govoriti samo mandarinščino. Tajvanščina, hakka in materni jeziki so veljali za slabe vse do začetka devetdesetih let 20. stoletja, ko se je v nekaterih šolskih sistemih začelo poučevanje v teh jezikih. Spodbujali so jih, vendar je do takrat veliko mladih znalo govoriti le mandarinščino.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Republika Kitajska?
O: Republika Kitajska (RK) je bila država v vzhodni Aziji, ki je pred Ljudsko republiko Kitajsko (LRK) upravljala celotno Kitajsko.
V: Kje se nahaja LRK?
O: Ljudska republika Kitajska leži severozahodno od Ljudske republike Kitajske.
V: Kam so kitajski nacionalisti preselili svojo vlado, ko so izgubili kitajsko državljansko vojno?
O: Ko so leta 1949 izgubili kitajsko državljansko vojno proti komunistom, so svojo vlado iz Nanjinga preselili v Tajpej.
V: Ali po ustavi še vedno zahteva lastništvo nad celotno Kitajsko?
O: Da, po ustavi še vedno zahteva lastništvo nad celotno Kitajsko, vključno s celinsko Kitajsko, Hainanom in več obmorskimi otoki, Tajvanom, Mongolijo, severnim Mjanmarom (Burmo) in Tuvo (zdaj rusko ozemlje).
V: Ali je ta zahteva v zadnjih letih redko opažena?
O: Da, v zadnjih letih se ta zahteva redko pojavlja.
V: Katere države ležijo severovzhodno in južno od LRK?
O: Japonska je severovzhodno, Filipini pa južno od ROC.
Iskati