Kitajska državljanska vojna (1927–1950) — vzroki, potek in posledice
Kitajska državljanska vojna je bila državljanska vojna, ki je potekala med letoma 1927 in 1950. V tem obdobju sta se komunistična Komunistična partija Kitajske (KPK) in nacionalistični Kuomintang (KMT) zaradi različnih političnih, ideoloških in socialno-ekonomskih pogledov borili za legitimnost kitajske vlade in nadzor nad ozemljem. Vojna se je začela z razkolom med KMT in komunističnimi silami aprila 1927 (po času severne ekspedicije (國民革命軍北伐)) in se je v različnih oblikah nadaljevala do konca 1940‑ih; večje spopade na celini je vsebinsko zaključila zmaga KPK proti koncu leta 1949, čeprav nekateri zgodovinarji menijo, da se spor formalno ni končal, ker sta Republika Kitajska (LRK) in Ljudska republika Kitajska (LRK) še naprej trdili, da sta legitimna država celotne Kitajske. Po obsegu žrtev in razsežnosti ga nekateri uvrščajo med največje konflikte 20. stoletja, za obema svetovnima vojnama.
Vzroki
Glavni vzroki in sprožilci konflikta so bili:
- Ideološke razlike: spor med nacionalističnim, centralistično usmerjenim KMT in marksistično-leninistično usmerjeno KPK glede oblike države, lastnine in vloge kmetov in delavcev.
- Razpad prvega enotnega fronte in čistke 1927: konflikt se je zaostril po razkolu med Chiang Kai-šekom in komunističnimi sodelavci ter po političnih preobratih v okviru severne ekspedicije.
- Družbene neenakosti: velika revščina in zemljiška neenakost na podeželju sta komunistom omogočila, da so pridobili podporo kmečkega prebivalstva s krajevnimi reformami in obljubami o zemljiških prerazporeditvah.
- Vojna med vojskovodji in šibka centralna oblast: razdrobljenost oblasti (warlordi) je oteževala stabilno vladanje in spodbudila tekmovanje za legitimnost.
- Zunanji dejavniki: vmesna vloga tujih sil (Sovjetska zveza, Združene države) je vplivala na potek vojne; Sovjetska zveza je po drugi svetovni vojni predala nekaj konfisciranega japonskega orožja komunistom, medtem ko so ZDA izkazovale podporo KMT, a ne enotno in omejeno.
- Vloga Maojevega vodstva: gibanje za popravo Yan'ana je okrepilo položaj Mao Zedonga v KPK in poenotilo partijske strukture ter vojaško strategijo (Maovu je pripisano krepitve centralnega nadzora).
Potek
Potek vojne je razdeljen v več ključnih faz:
- 1927–1937: začetna faza in uporništvo. Po razpadu zavezništva so sledili uporništva, ustanovitev nagnanih sovjetskih območij (npr. Jiangxi Soviet) in vstaji (Nanchang, Autumn Harvest). Posledica je bil tudi Long March (1934–35), osrednji dogodek, ko so komunistične sile v težkih razmerah premikale svoje jedro proti provinci Shaanxi in vzpostavile bazo v Yan'anu.
- 1937–1945: začasno premirje zaradi skupnega boja proti japonskemu cesarstvu v času druga kitajsko-japonska vojna (drugi sino-japonski vojni). Čeprav sta KMT in KPK uradno sodelovala v drugem narodnem združenju, so se spori in lokalni spopadi pogosto nadaljevali.
- 1946–1949: prenovljena državljanska vojna. Po koncu druge svetovne vojne sta nasprotnika znova izbruhnili v polno vojno. V tej fazi so potekale odločitvene kampanje, kot so Liaoshen, Huaihai in Pingjin, v katerih je KPK uspela zavzeti strateške province, železniške povezave in mestna središča. KPK je prešla iz gerilskega delovanja v večinoma klasično konvencionalno vojskovanje in postopoma prevzela nadzor nad večjim delom celinske Kitajske.
- 1949: razglasitev Ljudske republike Kitajske 1. oktobra 1949 in umik KMT. Po zaporednih porazih je vlada Republike Kitajske pod vodstvom Chiang Kai-sheka umaknila svoje glavne institucije in veliko število vojakov ter civilistov na Tajvan; okoli konec leta 1949 in v začetku 1950 so ocenili, da je bilo na otok evakuirano približno dva milijona ljudi.
- 1950: na celini se niso začele večje konvencionalne bitke med obema strankama, čeprav ostale lokalne napetosti niso bile popolnoma odpravljene. V tem letu pa je Ljudska republika Kitajska vstopila v Korejsko vojno (konflikt na Korejskem polotoku), kar je imelo pomembne posledice za regijsko in svetovno politiko.
Vzroki za poraz KMT na celini
Za izgubo KMT na celinskem ozemlju so zgodovinarji izpostavili več medsebojno povezanih razlogov:
- Notranje šibkosti KMT: korupcija, slaba uprava, hiperinflacija v 1940‑ih in slabe odnosi med oblastmi in prebivalstvom na območjih v KMT nadzoru so oslabele podporo.
- Moč in strategija KPK: mobilizacija kmečkega prebivalstva, obljube o zemljiški reformi ter prehod iz gerilskega v konvencionalno vojskovanje so bili uspešni strateški prijemi.
- Dobra organizacija KPK in konsolidacija oblasti po Yan'an (gibanje za popravo Yan'ana), ki je Maovu pomagalo k večji centralni kontroli nad partijo in vojsko.
- Vpliv zunanje pomoči: Sovjetska zveza je po kapitulaciji Japonske pomagala KPK z nekaterimi japonskimi zalogami in vojaško opremo, medtem ko je pomoč Združenih držav KMT ostajala omejena, nepravilna ali neučinkovita.
Posledice
Posledice kitajske državljanske vojne so bile globoke in dolgotrajne:
- Politične: na celini je bila ustanovljena Ljudska republika Kitajska (PRC), medtem ko je vlada Republike Kitajske (KMT) ostala na Tajvanu in še vedno trdi, da je legitimna vladarica celotne Kitajske — to je vzrok dolgoletne politične delitve in napetosti čez Tajvansko ožino. Obe strani sta si prizadevali za mednarodno priznanje kot edina legitimna kitajska vlada; prelomnica v svetovni diplomaciji je bila izključitev ROC iz OZN in sprejem PRC v OZN leta 1971.
- Družbene in gospodarske: KPK je uvedla obsežne družbene reforme, vključno z zemeljskimi reformami in nacionalizacijami; kasnejši procesi kolektivizacije in gospodarske politike so oblikovali kitajsko družbo v naslednjih desetletjih.
- Človeške žrtve: vojaški spopadi, povojni izgon, politični pregoni in spremljajoče razmere (lakota, prisila) so povzročili milijone žrtev in velike migracije prebivalstva. Ocene žrtev se razlikujejo; skupne številke mrtvih in ranjenih ter civilnih izgub so po različnih ocenah v milijonih.
- Mednarodni pomen: zmaga komunistov je bistveno vplivala na hladnovojno geopolitično razporeditev v Aziji; Kitajska je postala pomemben igralec v blokovski politiki, kar je vplivalo na konflikte, kot je Korejska vojna, ter na odnose s Sovjetsko zvezo in zahodnimi državami.
- Dolgotrajna status quo: kljub končanju večjih bojev leta 1949–1950 sta obe strani ohranili obsežno vojaško opremo in doktrine, namenjene morebitnemu ponovnemu spopadu; odnosi so bili (in so) pogosto napeti, z občasnimi incidenti in dolgotrajnimi diplomatičnimi spori.
Čeprav se na celini po letu 1950 niso odvijale velike konvencionalne bitke med KPK in KMT, so posledice konflikta oblikovale politično, družbeno in mednarodno podobo Kitajske za celotno drugo polovico 20. stoletja in naprej. V sodobnem času spori za legitimnost in status med Ljudsko republiko Kitajsko in Republiko Kitajsko ostajajo pomemben del regionalne politike.
Zemljevid dolgega pohoda
Pred vojno
Po padcu dinastije Qing v revoluciji Xinhai leta 1911 je v državi zavladal nemir. V nastali praznini na oblasti so številni vojskovodje prevzeli nadzor nad različnimi deli države. Da bi jih premagali in združili državo, sta Sun Yat-sen in KMT poiskala pomoč pri tujih vladah.
Čeprav se je obrnil na več zahodnih demokratičnih držav, mu nobena ni ponudila pomoči. Pomoč je Sun našel šele, ko se je leta 1921 obrnil na Sovjetsko zvezo. Komunistična Sovjetska zveza je privolila v pomoč KMT pod pogojem, da se ji lahko pridruži manjša Komunistična partija Kitajske. Leta 1923 so Sovjetska zveza, KMT in KPK sklenile sporazum, Sun-Joffejev manifest, v katerem je pisalo, da bo Sovjetska zveza pomagala Kitajski imeti eno vlado in ne več vlad. Mihail Borodin je leta 1923 odpotoval na Kitajsko, da bi pomagal spremeniti KMT in jo približati Komunistični partiji Sovjetske zveze. KPK in KMT sta se povezali v Prvo združeno fronto.
Leta 1923 je Chiang Kai-shek odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je v okviru Komunistične partije Sovjetske zveze študiral vojsko in politiko. Leta 1924 je postal vodja vojaške akademije Whampoa na Kitajskem. Največ pomoči iz Sovjetske zveze je bilo namenjene tej šoli. Šola je KMT in KPK poučevala o političnih in vojaških idejah Sovjetske zveze. Sovjetska zveza je dala v uporabo knjige in orožje za poučevanje o vojni in vojaških zadevah. Sun Yat-sen je s pomočjo Sovjetske zveze ustvaril "partijsko vojsko". V šoli so bili tudi člani KPK, nekateri so bili učitelji. ZhouEnlai je bil učitelj v šoli.
V tem času je KMT privolila, da se nekateri komunisti včasih pridružijo KMT. V tem času je bila KPK v primerjavi s KMT majhna. Leta 1922 je imela KPK 300 članov, do leta 1925 pa le 1 500 članov. KMT je imela leta 1923 50 000 članov.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je kitajska državljanska vojna?
O: Kitajska državljanska vojna je bila državljanska vojna, ki je potekala med letoma 1927 in 1949 med Komunistično partijo Kitajske (KPK) in Kuomintangom (KMT ali Kitajsko nacionalistično stranko). To je bil boj za legitimnost kitajske vlade.
V: Kdaj se je vojna začela?
O: Vojna se je začela aprila 1927 zaradi Severne ekspedicije.
V: Kako dolgo je trajala?
O: Vojna je trajala do leta 1950, čeprav nekateri pravijo, da se uradno še ni končala.
V: Kaj je povzročilo izgubo KMT na celinski Kitajski?
O: Izgubo KMT na celinski Kitajski je povzročilo več dejavnikov, med drugim gibanje za izboljšanje razmer v Yan'anu, ki je Maovu pomagalo, da je imel večji nadzor nad KPK, premirje, ki ga je leta 1946 sklenil častnik Združenih držav in ki je začasno ustavilo KMT, težave med ljudmi in KMT v krajih pod njenim nadzorom, Sovjetska zveza je dala japonsko orožje KPK in negotova pomoč Združenih držav KMT.
V: Ali danes še vedno obstajajo napetosti med Ljudsko republiko Korejo in Ljudsko republiko Kitajsko?
O: Da, odnosi med Republiko Kitajsko in Ljudsko republiko Kitajsko so še vedno slabi, saj obe trdita, da sta legitimni suvereni vladi celotne Kitajske.
V: Ali je bil to del 1. ali 2. svetovne vojne?
O: Ne, to je bil del medvojnega obdobja po 1. svetovni vojni v letih 1918-1939 in tudi del hladne vojne po 2. svetovni vojni v letih 1945-1949.
