Čang Kai-šek: kitajski nacionalistični voditelj in predsednik (1887–1975)

Čang Kai-šek (1887–1975): kontroverzen kitajski nacionalistični voditelj in predsednik Republike Kitajske, vojaški poveljnik, izgnan na Tajvan — zgodba moči in padca

Čang Kai-šek je bil kitajski nacionalistični politik in vojaški voditelj, predsednik Republike Kitajske, rojen 31. oktobra 1887 v Xikouju. Njegov oče je bil trgovec, ki je umrl, ko je bil Čang star osem let. Chiang je postal častnik v vojski mandžurskega cesarstva, vendar je podprl kitajsko revolucijo Xinhai leta 1911, ki je Kitajsko spremenila v republiko.

Od leta 1930 do leta 1949 je vodil Republiko Kitajsko na celinski Kitajski, dokler ga v kitajski državljanski vojni ni strmoglavil Mao Zedong. Pobegnil je na Tajvan, kjer je vladal od leta 1950 do svoje smrti leta 1975, čeprav se je njegova vlada uradno še vedno imenovala Republika Kitajska.

Rojstvo, izobrazba in zgodnji vzpon

Čang Kai-šek (v nekaterih virih zapisan tudi kot Chiang Kai-shek; rojstno ime pogosto navajajo kot Čang Zhong-čeng) je izhajal iz premožnejše družine trgovcev v provinci Zhejiang. Po smrti očeta se je izobraževal na vojaških akademijah, najprej v domačem okolju in nato tudi na Japonskem, kjer je pridobil vojaško usposabljanje. Sprva je služil v silah mandžurske dinastije, a je kmalu podprl gibanje, ki je privedlo do Xinhai revolucije (1911) in konca cesarstva.

Vzpon v okviru Kuomintanga in utrjevanje oblasti

Po revoluciji se je Čang povezal z Nacionalistično stranko (Guomindang, KMT) pod vodstvom Sun Jat-sena. V 20. in 30. letih 20. stoletja je hitro napredoval kot vojaški poveljnik in organizator. Njegove ključne dejavnosti vključujejo:

• Northern Expedition (1926–1928): vojaška kampanja za združitev Kitajske in poraz lokalnih vojskovodij (warlords), ki je pripomogla k vzpostavitvi centralizirane oblasti KMT.
• Prekinitev zveze s komunistično stranko: po sprva začasnem sodelovanju s Kitajsko komunistično partijo (Prvi front) je Čang leta 1927 ukazal represijo nad komunisti (npr. pomorski pokol v Šanghaju), kar je sprožilo dolgotrajno državljansko vojno.
• Poskusi modernizacije in družbeno-usmerjene politike: uvedel je programe in gibanja, kot je New Life Movement, ki so skušali združiti konfucijanske vrednote, disciplino in zahodno modernizacijo, čeprav so bili ti programi pogosto avtoritarni in elitistični.

Drugi svetovni vojni in konflikt z Japonsko

V 1930-ih je Čang moral soočiti z naraščajočo japonsko agresijo. Po izbruhu polnokrvne vojne med Kitajsko in Japonsko leta 1937 (drugi kitajsko-japonski spor) so se KMT in komunistične sile začasno združile v drugi enotni fronti proti tujskemu napadalcu. Čang je kot vodja nacionalistične vlade vodil odpor in je prejel tudi mednarodno pomoč, zlasti od ZDA, med drugo svetovno vojno. Vzporedno pa je bila kitajska družba močno izčrpana zaradi vojne, korupcije in notranjih spopadov.

Državljanska vojna in umik na Tajvan

Po koncu druge svetovne vojne se je spopad med KMT in komunistično partijo znova zaostril. Komunisti pod vodstvom Mao Zedonga so do leta 1949 skoraj v celoti zavzeli celinsko Kitajsko. Čang in preostali nacionalistični voditelji so se umaknili na otok Tajvan, kjer so ohranili oblast in vzpostavili izgnansko vlado Republike Kitajske.

Vladavina na Tajvanu (1950–1975)

Na Tajvanu je Čang nadaljeval kot vodilna politična figura in ohranil avtoritarni nadzor. Njegova vladavina je imela več pomembnih značilnosti:

• Avtoritarna oblast in represija: uvedena je bila dolgotrajna vojna zakonodaja in obdobje znano kot "bela groza" (White Terror), v katerem so bili preganjani domnevni komunisti in politični nasprotniki. Mnogi so bili aretirani brez poštenega sojenja.
• Gospodarske in socialne reforme: kljub avtoritarnosti je njegova vlada izvedla pomembne reforme, vključno z zemljiškimi reformami, ki so zmanjšale moč zemljiških baronov in spodbudile kmetijsko produktivnost. V naslednjih desetletjih se je Tajvan razvil v hitro rastoče industrijsko gospodarstvo (t. i. "tajvanski ekonomski čudež").
• Zunanja politika in izguba sedeža v OZN: pod njegovim vodstvom je Republika Kitajska sprva ostala uradno priznana kot predstavnica Kitajske v številnih državah in imela sedež v Združenih narodih. Leta 1971 pa je Generalna skupščina ZN priznala Ljudsko republiko Kitajsko kot edino legitimno predstavnico Kitajske, s čimer je Republika Kitajska izgubila sedež v OZN.

Nadaljnji vpliv, smrt in nasledstvo

Čang je umrl 5. aprila 1975 na Tajvanu. Po njegovi smrti je kot začasni predsednik nastopil podpredsednik Yen Chia-kan, nato pa je čez nekaj let oblast prevzel njegov sin Čang Čing-kuo (Chiang Ching-kuo), ki je kasneje postopoma sproščal politične reforme in pripravil pogoj za prehod Tajvana k večstrankskemu sistemu. Čang Kai-šek je ostal kontroverzna osebnost: za nekatere simbol boja proti komunizmu in stabilizator, ki je dosegel gospodarsko rast na Tajvanu; za druge avtoritarni voditelj, odgovoren za represijo in pomanjkanje političnih svoboščin v obdobju njegove vladavine.

Čangova zapuščina je zato kompleksna in dvoumna — vključno z dosežki na področju nacionalne združitve, vojaške organizacije in gospodarskega razvoja ter z enakim deležem kritike zaradi zatiranja politične opozicije in omejevanja svoboščin.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Chiang Kai-shek?

V: Kje se je Chiang Kai-shek rodil?

V: Kdaj se je Chiang Kai-shek rodil?

V: Kaj je delal Chiang Kai-shekov oče?

V: V kateri vojski je Čang Kai-šek služil kot častnik?

V: Kdaj je Chiang Kai-shek postal vodja Republike Kitajske?

V: Kam je Chiang Kai-shek pobegnil, ko ga je Mao Zedong strmoglavil?

Išči po črki