Leonard "Chico" Marx (22. marec 1887 - 11. oktober 1961) je bil ameriški komik in filmski zvezdnik. Bil je eden od petih bratov Marx. V filmih je Chico govoril z navideznim italijanskim naglasom in igral klavir. Flirtal je z ženskami in nosil kodrasto lasuljo. V večini filmov se je Chico zapletel v težave, ko se je šalil z bratom Harpo.
Zgodnje življenje in začetek kariere
Leonard Marx se je rodil v New Yorku v družini priseljencev in odrasel skupaj z brati, ki so si pozneje ustvarili skupno odrsko kariero. Z brati je najprej nastopal v vaudevillu, kjer so razvili svoj tempo, improvizacijo in komične številke, ki so jih pozneje prenesli v gledališče in film. Chico je bil že od mladih let povezan z glasbo — klavir je igral v družinskih nastopih in v malih abonmajskih točkah.
Slog in pianistična tehnika
Chico je bil cenjen kot virtuozni pianist, čeprav je njegov odrski slog združeval resno tehniko z namernim komičnim učinkom. Kot otrok je začel igrati predvsem z desno roko, levo pa je uporabljal za poenostavljene akorde; kasneje se je naučil igrati obema rokama zelo spretno. S svojim igranjem je pogosto posnemal ragtime, dixieland in klasične motive ter jih začinil z improvizacijo. Da bi bil smešen in prepoznaven, je bil znan po tem, da je "streljal" po tipkah klavirja: note je igral s palcem navzgor in kazalcem naravnost — kot s pištolo. Poleg tega je vpeljal številne tehnične finese in prelaze, ki so dokazovali njegovo resno glasbeno znanje.
Filmska kariera
Chico je bil ključni član filmaške forme bratov Marx. Njegov lik — šarmanten, pogosto prevarantski "italijan" z lahkotnim pristopom do žensk in denarja — je bil odličen kontrast Grouchovemu sarkazmu in Harpovemu tihemu humorju. Med njegovimi najbolj znanimi filmi so:
- The Cocoanuts (1929)
- Animal Crackers (1930)
- Monkey Business (1931)
- Horse Feathers (1932)
- Duck Soup (1933)
- A Night at the Opera (1935)
- A Day at the Races (1937)
- Room Service (1938)
- At the Circus (1939)
- Go West (1940)
- The Big Store (1941)
- A Night in Casablanca (1946)
- Love Happy (1949)
V teh filmih je Chico pogosto izvajal glasbene vložke, v katerih je združeval virtuoznost s komičnim timingom — prav to ga je naredilo za enega izmed najbolj prepoznavnih filmskih pianistov svoje dobe.
Značilnosti lika in sodelovanje z brati
Chicov filmski lik je temeljil na kombinaciji zvitosti, šarma in glasbene spretnosti. Še posebej znana so njegova prijateljstva in rivalstva z brati na odru: dinamično sodelovanje s Harpom (pozitivne in pogosto tihe šale) ter kontrast s Grouchom so bili osrednji elementi številnih komičnih prizorov. Njegova lasulja, flirtanje z ženskami in premetenost v poslovanju so prispevali k bogati galeriji značajev bratov Marx.
Osebno življenje in zapuščina
Chico je bil tudi zunaj odra dolgo opažen kot strasten ljubitelj igre na srečo, kar je vplivalo na njegovo zasebno življenje in finance. Čeprav je bil na odru pogosto šaljiv, so ga glasbeniki in kritiki cenili kot pravega mojstra klavirja — mnogi pianistje in zabavljači so ga navdihovali. Umrl je 11. oktobra 1961 v Hollywoodu (Los Angeles), a njegovo delo živi naprej v filmih bratov Marx in v zapisu zgodovine komedije ter filmske glasbe.
Zaključek: Chico Marx ostaja pomembna figura ameriške komedije in popularne glasbe prve polovice 20. stoletja: spoj tehnične virtuoznosti in ostroumnega odrskega komičnega talenta je ustvaril nepozaben lik in velik vpliv na naslednje generacije zabavljačev.