Kitajski (Han) budizem: definicija, zgodovina in vpliv v vzhodni Aziji

Obstajajo legende, da je bil Laozi sam Buda ali da je Buda prišel iz tibetanskega kraljestva Zhangzhung. Druge legende pravijo, da je budizem na Kitajskem obstajal že od nekdaj (pred dinastijo Qin).

dinastija Qin (221-206 pr. n. št.)

V knjigi Shiji 《史記-秦始皇本紀》 je poglavje called「禁不得祠」(jin bo ci). V njem piše:

"徙謫，實之初縣。禁不得祠。明星出西方。"

V 20. stoletju je japonski učenjak Fudžita Tojohači (藤田丰八) dejal, da je budizem na Kitajsko vstopil v času dinastije Čin. Beseda 不得 (pinyin: "bo"; približna izgovorjava: boo-duh) se izgovarja skoraj povsem enako kot sanskrtska beseda "Buddha". V kitajskem jeziku se je uporabljala za zapis besede Buddha. Drugi (na primer 铃木券太郎) se s tem niso strinjali. Poleg tega je malo verjetno, da bi se 得 uporabljal za transliteracijo. In glede na razvoj kitajskih tonov bi 不得 zvenel podobno kot putug (郑张尚芳 pravi, da je "不得" [pɯtɯːɡ]).

Dinastija Han (206 pr. n. št.-220 n. št.)

Na splošno velja, da je bil budizem uveden v času dinastije Han (zahodne, pred letom 1 pr. n. št.). Prišel je iz zahodnih regij in svilene ceste.

Glede na Weilüe《魏略‧西戎傳》、《魏書‧釋老志》and druge zapise so možje cesarja Aja iz Hana ljudem dali Pagoda sutro《浮屠经》。

Leta 67 je cesar Ming iz Hana sanjal o "zlatem ljudstvu". Poslal je ljudi, da bi se srečali z menihi v zahodnih regijah. Ti menihi so prinesli več budističnih besedil. Zgradil je tempelj Belega konja (白马寺) in prevedel 42 poglavij svetega pisma 《四十二章經》。

Po nekaterih podatkih naj bi cesar Ming iz rodbine Han (28-75 n. št.) pomagal uvesti budizem na Kitajsko. Mouzi Lihuolun (3.-5. stoletje) pravi:

V starih časih je cesar Ming v sanjah videl boga, katerega telo je imelo sijaj sonca in ki je letel pred njegovo palačo; tega se je zelo razveselil. Naslednji dan je vprašal svoje uradnike: "Učenjak Fu Yi je rekel: "Kaj je to za boga? "Ta bog je bil v Indiji nekdo, ki je dosegel Dao in se imenuje Buda; leti v zraku, njegovo telo je imelo sijaj sonca; to mora biti ta bog.

Ming je nato poslal ljudi v Tianzhu (južna Indija), da bi izvedeli več. Budistični spisi so se na Kitajsko vrnili na hrbtih belih konjev, po katerih se je imenoval tempelj belih konj. Z njimi sta se vrnila tudi dva indijska meniha z imenoma Dharmaratna in Kaśyapa Mātaṅga.

O tem, ali je cesar Ming dejansko sanjal o zlatih ljudeh, se razpravlja. Vendar se učenjaki strinjajo, da je v njegovem času budizem prišel iz xiyu.

Partski princ An Šigao je potoval na Kitajsko in pomagal prevesti nekaj indijskih besedil v kitajščino.

V letu 167 so nekaj stvari pomagali prevesti tudi Yuezhi (plemena v Srednji Aziji).

V tem času je na Kitajskem postal priljubljen budizem mahajana. Hanci so ga nato "sinizirali" in spremenili v hanski budizem.

V mestu Chongqing so izkopali starodavni artefakt Yao Qian Shu (drevo denarja). Na njem je sedel Buda. Pisalo je, da je bil izdelan v četrtem letu vladavine Yan guanga (125 po Kr.). To je najstarejši znani bronasti Buda, najden na Kitajskem. V Sečuanu je nad grobom še ena zgodnja skulptura Bude.

Zgodnje budistične šole

Za hanski budizem so bile pomembne šole Sarvastivadinns, Dharmaguptakas in druge.

Šest dinastij (220-589)

Nekateri Kitajci so menili, da budizem škodi avtoriteti vlade, da budisti pomagajo izboljšati gospodarstvo, da je budizem barbarski in si ne zasluži biti del kitajske kulture. Drugi pa so budizem mešali s taoizmom. Oba sta se dobro ujemala. Oba spodbujata meditacijo. Tako so se budistične ideje uporabljale v taoizmu in obratno.

Približno v tem času se je budizem Han začel širiti v Koreji, na Japonskem in v Vietnamu. Na južnem Kitajskem je bil že priljubljen.

Kumārajīva (334-413)

Kitajska je nadzorovala Kucha, budistično kraljestvo v Sinkiangu. Kumaradživo so zaprli, vendar so ga leta 401 izpustili, ker je bil dober v budizmu.

Postal je vpliven v hanskem budizmu.

Cesar Yao Xing iz države Later Qin ga je imel rad.

Naredil je več dobrih prevodov (v letih 402-413 n. št.).

Sem spadajo Diamantna sutra, Amitabha sutra, Lotosova sutra, Vimalakīrti Nirdeśa Sūtra, Mūlamadhyamakakārikā in Aṣṭasāhasrikā Prajñāpāramitā Sūtra.

Budizem Chán

V 5. stoletju se je na Kitajskem začelo učenje chán (zen). Začel ga je legendarni Bodhidharma.

Šola sledi Laṅkāvatāra Sūtra in Diamond Sūtra (Vajracchedikā Prajñāpāramitā Sūtra). Imenovali so jo tudi "šola enega vozila".

Znana sta bila po svojih zgodbah o srečanjih, koanih in učnih metodah. Nan Huai-Chin pravi:

Učenje zena je bilo ločeno posredovanje zunaj pisnih naukov, ki ni postavljalo nobenega pisnega besedila za sveto. Zen je neposredno opozarjal na človeški um, da bi ljudem omogočil videti njihovo pravo naravo in postati buda.

Dinastija Tang (618-907)

Xuanzangovo potovanje na zahod

V času dinastije Tang med letoma 629 in 645 je menih Xuanzang odšel v Indijo in obiskal več kot sto kraljestev. O svojem potovanju na zahod je pisal. Njegovo pisanje je pomembno za preučevanje Indije v tem obdobju.

Obiskal je veliko duhovnih krajev in duhovnih ljudi ter se naučil veliko duhovnih stvari. Spoznal je budistične osebnosti.

Na Kitajsko se je vrnil s 657 sanskrtskimi besedili, darili, kipi in budističnimi spominki, vse na dvaindvajsetih konjih.

Xuanzang je ustanovil prevajalski center v mestu Chang'an (zdaj Xi'an). Ta je privabljal ljudi iz vse vzhodne Azije. Xuanzang je v kitajščino prevedel 1330 knjig. Njegov najljubši del budizma je bil jogācāra ali "samo zavest".

V tem času je na Japonskem postal priljubljen budizem han čan.

Dinastija Song (960-1279)

V času dinastije Song je vlada uporabljala Chán (禪), da bi okrepila svoj nadzor nad državo. Chán je postal najbolj priljubljena vrsta kitajskega budizma.

Dinastija Yuan (1279-1368)

V času dinastije Yuan je bil mongolskim cesarjem všeč tibetanski budizem, zato so tibetanske menihe zaposlili kot državne uradnike. To je povzročilo korupcijo. Kasneje je dinastija Ming strmoglavila Yuan in tibetanske lame niso več vplivale na dvor.

dinastija Ming (1368-1644)

Šola čan je bila tako priljubljena, da so ji pripadali vsi menihi. Kitajski budisti in budistke so v tem času pisali lepo poezijo.

dinastija Čing (1644-1911)

Čingovi so podpirali tibetanski budizem.

Okoli leta 1900 so se budisti iz drugih azijskih držav začeli zanimati za kitajski budizem. Anagarika Dharmapala je leta 1893 obiskal Šanghaj. Skupaj z drugimi Indijci je poskušal pridobiti Kitajce, da bi pomagali oživiti budizem v Indiji. Kitajsko so obiskali tudi japonski budisti. Do takrat (in morda že prej) je bilo na Kitajskem največ budistov na svetu.

• Neokonfucijanstvo
• Religija na Kitajskem