Fudžita Tojohači (kanji: 藤田豊八；Hiragana: ふじたとよはち) je bil japonski pisatelj in profesor vzhodnoazijske zgodovine. Rojen je bil 19. oktobra 1869 in umrl 15. julija 1929. Izviral je iz prefekture Tokushima. Njegov (kitajski) psevdonim je bil Jianfeng / Kenfou (劍峰), kar dobesedno pomeni »Meč‑vrh« in je bil pogosto uporabljen v njegovi kitajski pisni dejavnosti.

Življenjska pot in delo

Fudžita je deloval v času velikega zanimanja na Japonskem za orientalno (vzhodnoazijsko) zgodovino in izmenjave s Kitajsko. Ustanovil je šolo v provinci Jiangsu na Kitajskem, kjer je deloval kot učitelj in organizator izobraževalnih dejavnosti. Bil je predavatelj na Univerzi v Pekingu (Cesarska univerza, 京師大學堂), kjer je poučeval predmete, povezane z zgodovino in medkulturnimi stiki v vzhodni Aziji.

Avtorstvo in pomembnejše objave

Fudžita je napisal tako učbenike kot strokovne raziskave. Med njegovimi znanimi deli sta:

  • Secondary Education East Asian history《中等教育東洋史》 — učbenik oziroma gradivo za srednješolsko izobraževanje o zgodovini vzhodne Azije;
  • Research on the History of East-West Interactions《東西交涉史之研究（東西交渉史の研究）》 — raziskava, ki obravnava zgodovinske stike med vzhodom in zahodom v azijskem prostoru.

S svojimi deli je prispeval k širjenju znanja o zgodovinskih povezavah med državami vzhodne Azije in k razvoju strokovne literature za učne programe tistega časa.

Zbirka in zapuščina

Fudžita je zbral obsežno zbirko kitajskih knjig — več kot 1.700 naslovov — ki pričajo o njegovem širokem zanimanju za kitajsko literaturo, zgodovino in vire. Po njegovi smrti je ta zbirka bila poslana v Toyo Bunko (東洋文庫) in umeščena v poseben oddelek, znan kot Fujitova knjižnica「藤田文庫」. Ta zbirka je pomemben vir za raziskovalce japonske sinologije in za vse, ki se ukvarjajo z zgodovino kulturnih in intelektualnih izmenjav med Japonsko in Kitajsko.

Pomen: Fudžita Tojohači velja za eno od osebnosti, ki so delovale kot vezni člen med japonsko in kitajsko akademsko sfero v obdobju prehoda iz 19. v 20. stoletje. Njegova pedagoška in pisna zapuščina ter obsežna knjižna zbirka še danes služijo kot dokumenti za zgodovinske raziskave in študije vzhodnoazijske kulture.