Verske skupnosti na Kitajskem: budizem, taoizem, islam in konfucianizem

Odkrijte verske skupnosti na Kitajskem: budizem, taoizem, islam in konfucianizem — zgodovina, prakse, skupnosti in sodobni izzivi vere

Glavne religije na Kitajskem so med drugim budizem, kitajska folklora, taoizem in konfucianizem. Kitajska verska krajina je zelo raznolika: poleg teh tradicionalnih praks so prisotne tudi abrahamske religije, kristjanstvo in majhne skupnosti judov, kot je zgodovinska skupnost v Kaifengu. Religije so pogosto prepletene s krajevnimi običaji, etničnimi identitetami in filozofsko tradicijo.

Budaizem

Budizem je v Kitajsko prišel prek Svilne ceste in misionarjev iz Indije; v razvoju je postal predvsem mahajanski budizem z lokalnimi kitajskimi šolami, kot je šola Chan (znana tudi kot zen). Po obdobju omejitev med kulturno revolucijo (1966–1976) se je budizem od osemdesetih let naprej ponovno razširil, čeprav deluje pod regulacijo države. V praksi število vernikov ni enotno določeno — ocene se razlikujejo, od nekaj deset do več sto milijonov ljudi, odvisno od metodologije študij.

Taoizem in kitajska ljudska vera

Taoizem ima starodavne korenine na Kitajskem in je hkrati religija in filozofska šola z lastnimi rituali, templji in menihi. Sodeluje in se prepleta z kitajsko folkloro, ki vključuje čaščenje prednikov, lokalnih božanstev in ljudske šamanistične prakse. V mnogih krajih so ljudski templji in festivali del vsakdanjega verskega življenja.

Konfucianizem

Konfucianizem je pogosto opisan bolj kot etična, izobraževalna in družbena filozofija kot kot religija v zahodnem smislu. Vpliv Konfucija je globok v kitajskem upravljanju, izobraževanju in družinskih vrednotah; v zadnjih desetletjih se je doživel kulturni in akademski preporod.

Islam

Islam ima dolgo zgodovino na Kitajskem — prve skupine muslimanov so prišle že v času dinastije Tang, močni prehodi pa so bili ob trgovskih poteh in kasnejših selitvah. Danes živi na Kitajskem več muslimanskih skupnosti; pomembne etnične skupine so Ljudje Hui, Ujguri in druge manjšine. Ocene števila muslimanov se razlikujejo, vendar gre za več milijonov vernikov razpršenih po različnih regijah — v zahodnih provinci kot je Xinjiang je islamska prisotnost še posebno opazna.

Kristjanstvo in judovske skupnosti

Kristjanstvo (protestantizem in katolištvo) je prisotno že stoletja skozi različne valove misijonarstva in lokalnih gibanj; ocene vernikov se močno razlikujejo glede na metodologijo štetja. Zgodovinska židovska skupnost v Kaifengu je primer stare prisotnosti abrahamskih veroizpovedi na kitajskem ozemlju.

Vladna ureditev, zakonodaja in praksa

Ljudska republika Kitajska je uradno sekularna in ima v ustavi določbe o svobodi veroizpovedi, hkrati pa država nadzoruje versko dejavnost. Vlada priznava pet uradnih religij: budizem, taoizem, islam, katolištvo in protestantizem. Religijske organizacije morajo po zakonodaji delovati v okviru registriranih struktur in se držati predpisov, kar vključuje nadzor nad izobraževanjem verskih voditeljev, gradnjo verskih objektov in javnimi dejavnostmi.

Zadnje spremembe in pomisleki

V zadnjih desetletjih je prišlo do okrepljenih regulativnih ukrepov ter razmeroma strožjega nadzora nad versko prakso in verskimi organizacijami. To je vključevalo tako spodbude k regulaciji in registraciji kot tudi ukrepe zoper nekatere verske skupnosti. Mednarodne organizacije in mediji poročajo o omejitvah in prisilnih ukrepih v nekaterih regijah, zlasti v zvezi z Ujguri v Xinjiangu, vključno z omejevanjem verskih praks in turbolentnimi varnostnimi ukrepi; obstajajo tudi poročila o zadržanjih in nadzoru, kar je predmet široke mednarodne pozornosti in razprav.

Zaključek

Verske skupnosti na Kitajskem so izjemno različne in se med seboj prepletajo v zgodovini, etničnem izročilu in vsakdanjih praksah. Hkrati delujejo v okviru državnih zakonov in politik, ki usmerjajo javno manifestacijo vere. Razumevanje verske krajine zahteva pozornost do lokalnih razlik, zgodovinskih vplivov in sodobnih političnih okvirov.

Išči po črki