Različice Svetega pisma: prevodi, Septuaginta, Vulgata in zgodovina

Sveto pismo je zbirka besedil, napisanih v različnih časih in jezikih. Izvirniki so nastajali predvsem v hebrejščini, aramejščini in starogrščini, danes pa je za vsak narod prostor le en jezik zaznaven kot običajen jezik Svetega pisma — zato so prevodi nujni. Različice Svetega pisma se razlikujejo tako po jeziku prevoda kot tudi po seznamu vključenih knjig: nekatere različice vsebujejo dodatna besedila, druga jih izpuščajo. Eden od zgodnejših in najvplivnejših prevodov je Septuaginta, ki je starogrški prevod hebrejskih oziroma judovskih spisov. Druga ključna različica je Vulgata, ki je latinski prevod iz 4. stoletja. Približno od 14. stoletja dalje in še posebej po izumu tiska so Sveto pismo množično prevajali v različne moderne jezike, kar je omogočilo širši dostop in razširjanje verskih ter kulturnih idej.

Jeziki in zgodnji prevodi

Pred prevodi v moderne jezike so nastali številni zgodnji prevodi in različice:

• Targumi — aramejski razlagalni prevodi in parafrazne razlage hebrejskih besedil, uporabljeni v judovski skupnosti.
• Peshitta — stirsijski/sirijski prevod, ki je postal standardni kanon v vzhodnih krščanskih skupnostih.
• Koptski, gotski, armenski in etiopski prevodi — pomembni za zgodnji širjeni krščanski nauk v različnih regijah.

Septuaginta (LXX)

Septuaginta je nastala v Aleksandriji v 3.–2. stoletju pr. n. št., ko je judovska skupnost potrebovala grški prevod hebrejskih spisov. Njena pomembnost je večplastna:

• je vir za razumevanje, kako so se določeni hebrejski stavki brali v antični dobi;
• je bila temeljna različica, ki so jo uporabili številni zgodnji kristjani in avtorji Nove zaveze;
• vsebuje tudi knjige, ki jih judovski kanon običajno ne vključuje (t. i. deuterokanoni oziroma apokrifni spisi), zato je njen kanon širši kot kasnejši hebrejski kanon.

Vulgata

Vulgata je latinski prevod, ki ga je v 4. stoletju pripravil sv. Hieronim. Hieronim je deloma uporabljal hebrejski izvirnik, deloma pa tudi grške različice. Vulgata je dolgo časa predstavljala uradni latinski tekst zahodne krščanske cerkve; na primer, Cerkveni svet v Trentu (16. stoletje) je potrdil pomembno vlogo Vulgate v katoliški tradiciji. Vulgata je močno vplivala na zahodno teologijo, literaturo in liturgijo.

Različice in kanoni

Različne verske tradicije imajo nekoliko različne sezname knjig (kanone). Glavne razlike so:

• Judovski kanon (Tanakh) — temelji na hebrejskem besedilu, red knjig se razlikuje od krščanskega razporeda.
• Protestantski kanon — običajno sledi hebrejskemu seznamu za Staro zavezo in ne vključuje deuterokanonskih knjig v kanon; te knjige so tvoje v posebnem odseku ali popolnoma izpuščene.
• Katoliški kanon — vključuje deuterokanonske knjige (npr. Tobias, Judita, Mdr.) kot del Stare zaveze.
• Pravoslavni kanoni — imajo pogosto še širši nabor knjig, v nekaterih tradicijah tudi dodatne spise.

Prevodne metode in vprašanja prevajanja

Prevodi Svetega pisma se razlikujejo glede na prevajalni pristop:

• doslovni prevod (formal equivalence) — skuša čim tesneje slediti izvirni besedi in strukturi;
• dinamična ekvivalenca — prevaja pomen in idiom v način, ki je razumljiv sodobnemu bralcu;
• parafraze — še bolj svobodne različice, ki poudarjajo razumljivost in sporočilo, ne nujno besedno natančnost.

Izbira pristopa vpliva na dojemanje teoloških izrazov, imen in ključnih pojmov (npr. prevajanje bližnjeje izraza za "sin", "duh", "sprava" itd.). Prevajalci se pogosto posvetujejo z izvirnimi jeziki in z besedilno kritiko, da bi čim natančneje prenesli pomen.

Razvoj v poznejših stoletjih — tisk, reformacija in sodobni prevodi

Izum tiskarskega stroja v 15. stoletju je omogočil množično razširjanje Svetega pisma. V času reformacije so prevodi v narodne jezike postali politično in versko pomembni — npr. Martin Lutherova nemška Biblija (1522–1534) in angleški prevodi, med katerimi izstopa William Tyndale in pozneje King James Version (1611). Od 19. in 20. stoletja dalje se pojavljajo številne modernizirane in zgodovinsko-filološko utemeljene izdaje ter prevodi, ki temeljijo na sodobni besedilni kritiki.

Besedilna kritika in novi viri

Raziskave rokopisov, zlasti od odkritij Rokopisov iz Mrtvega morja (Dead Sea Scrolls) v 20. stoletju, so močno obogatile razumevanje starodavnih besedil in včasih osvetlile variante, ki se razlikujejo od srednjeveških izdaj. Glavni tekstovni izviri za današnje prevode so:

• Masoretski tekst (MT) — standardizirana hebrejska različica za Staro zavezo iz 7.–10. stoletja;
• Septuaginta (LXX) — pomembna za primerjavo, še posebej pri branju zgodnjih grških izvodov;
• Vulgata in drugi cerkveni prijepi ter starodavni rokopisi Nove zaveze (grški kodeksi).

Pomen prevodov danes

Sodobni prevodi omogočajo dostop do Svetega pisma širši javnosti, omogočajo liturgično rabo in osebno branje v maternem jeziku ter omogočajo primerjave in raziskave. Hkrati morajo biti prevodi pozorni na zgodovinski kontekst, jezikovne posebnosti in verske implikacije, zato pogosto delujejo interdisciplinarne ekipe prevajalcev, teologov in jezikoslovcev.

Na kratko: raznolikost različic Svetega pisma izhaja iz različnih izvirnih jezikov, zgodovinskih prevodov (kot sta Septuaginta in Vulgata), ter iz različnih kanonov in prevodnih pristopov, ki so se razvijali skozi stoletja. To bogastvo tradicij omogoča globlje razumevanje, a hkrati zahteva skrbno besedilno in teološko obravnavo pri pripravi novih izdaj.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Sveto pismo?

V: Ali so bila izvirna besedila Svetega pisma napisana v istem jeziku?

V: Zakaj je treba nekatera svetopisemska besedila prevesti?

V: Ali so vsa besedila vključena v vse različice Svetega pisma?

V: Kaj je Septuaginta?

V: Kaj je Vulgata?

V: Kdaj so bili narejeni prvi prevodi Svetega pisma v druge jezike?

Išči po črki