Prva in Druga kronika: zgodovina in pomen v Stari zavezi

Prva in Druga kronika sta zgodovinski knjigi v Stari zavezi. Zgodovino Izraela pripovedujeta drugače kot Kraljevi knjigi. S pomočjo svetopisemskih knjig (kot sta Samuel in Kralje) in drugih virov "kronist" spodbuja Jude, ki so se vrnili iz babilonskega izgnanstva. Vrača se nazaj v zgodovino Izraela in pojasnjuje, zakaj so imeli vse težave in kako lahko živijo pravilno, da bodo v prihodnosti postali boljši.

Prvotno sta bili Prva in Druga kronika ena knjiga. Kasneje sta bili razdeljeni v dve različni knjigi.

Avtor in čas nastanka

Tradicionalno se je za avtorja kronik imenovalo Ezra, vendar sodobna biblijska kritika govori o neznanem uredniku ali "kronistu" (angl. Chronicler), ki je deloval v poznoexilski ali postexilski dobi, večinoma v 5. stoletju pr. n. št. Kronist je uporabil starejše materiale — predvsem knjige Samuel in Kralje, državne zapise, genealogije in liturgične vire — in jih priredil v nov teološki in pastoralni okvir za skupnost, ki se je vračala v Jeruzalem.

Vsebina in struktura

Kronike obsegajo veliko obdobje: od genealoških seznamov prvih poglavij (ki segajo nazaj do Adama) do dogodkov v času judovskega kraljestva in končajo s prerokovanjem ali dovoljenjem vrnitve iz izgnanstva (konec 2. kronike vsebuje odmevno omembo omogočitve obnove templja). Glavno delitev lahko povzamemo takole:

Genealogije in začetek narodove zgodovine (1. kronika 1–9),
Davidova vladavina in priprave na tempeljsko bogoslužje (1. kronika 10–29),
Solomon in nasledniki v Judi, z osrednjim poudarkom na templju, duhovščini in verskih reformah (2. kronika 1–36).

Glavne teme in poudarki

Temeljni pomen templja in bogoslužja: kronist postavlja tempelj in urejeno bogoslužje v središče gledanja na narodovo usodo — čista, pravilna služba Bogu prinaša blagoslov, zanemarjanje pa kazen.
Davidova in Salomonova dediščina: poudarek je na Davidovi vladavini kot božjem planu za ustanovitev kraja čaščenja (Jeruzalema) in na Salomonovi gradnji templja kot vrhuncu Božjega blagoslova.
Teološka interpretacija zgodovine: zgodovinski dogodki so brani skozi prizmo zavezništva, pokore, reform in poklicanosti; izgnanstvo razumljeno kot posledica neuspeha v zvestobi Bogu.
Zanimanje za Levite, duhovščino in liturgijo: kronike vsebujejo obsežne sezname duhovnikov, levitov, pevcev in drugih uradnikov, kar kaže na skrb za bogoslužne institucije in rituale.
Izpuščanja in prilagoditve: kronist pogosto izpušča ali preoblikuje dogodke iz knjig Samuel in Kraljev — na primer skoraj popolnoma izpušča zgodovino severnega izraelskega kraljestva — ter prikazuje nekatera obdobja v bolj pozitivni luči.

Razlike od knjig Kraljev

Čeprav kronike uporabljajo Kralje in Samuel kot vire, jih preoblikujejo:

Kronike se osredotočajo predvsem na Juda in Jeruzalem ter Davidovo družino, medtem ko Kralji ponujajo širši politični in prorokovni pregled tudi severnega kraljestva.
Kronist tudi daje manj pozornosti političnim podrobnostim in mednarodnim dogodkom, bolj pa poudarja vzroke in posledice verske zvestobe ali nezvestobe.
V kronikah se pogosto pojavljajo bogoslužni in liturgični elementi, ki v Kraljih niso v ospredju.

Namen in pomen za skupnost

Kronike so bile namenjene poučevanju in opogumljanju skupnosti, ki je živela po vrnitvi iz izgnanstva. Njihovo sporočilo je praktično in pastoralno: če se narod vrne k Bogu, obnavlja pravilno bogoslužje in ohranja zavezo, bo prejel Božji blagoslov in obnovo. Zato so bile knjige uporabljene kot nastava, vzgojni material in verski vodnik za urejanje življenja v obnovljenem Jeruzalemu.

Vpliv in uporaba

Prva in Druga kronika imata pomembno mesto v judovski in krščanski tradiciji. V judovskem kanonu sestavljajo del zgodovinskih knjig, v krščanskem pa služijo kot vir o zgodovini templja, Davidovi dinastiji in teoloških razlagah narodove usode. Zaradi poudarka na liturgiji in predpisih so kronike tudi dragocen vir za proučevanje staroveške bogoslužne prakse.

Priporočilo za nadaljnje branje: pri razumevanju kronik je koristno primerjati navedbe z vsebinami iz knjig Samuel in Kralje, ter upoštevati zgodovinski kontekst povratniških skupnosti v 5. stoletju pr. n. št.

Naslov

Hebrejski naslov (dibre hayyamim) pomeni "kar se je zgodilo v dneh (ali letih)". Prevajalci Septuaginte (ki so Staro zavezo prevedli v grščino) so knjigo imenovali "stvari, ki so bile izpuščene". To je pokazalo, da so jo imeli za dodatek k Samuelu in kraljem. Hieronim (347-420 n. št.), ki je prevedel latinsko Vulgato, je dejal, da bi bil boljši naslov "kronika celotne svete zgodovine". Luther je to zamisel uporabil v svoji nemški različici, drugi pa so mu sledili. Kroniko so prevajalci Septuaginte najprej razdelili na dve knjigi.

Avtor

Staro judovsko izročilo pravi, da je Ezra napisal Kronike, Ezro in Nehemija. Vendar pa ljudje še vedno niso prepričani. Mnogi pravijo, da so bile Kronike napisane v drugi polovici 5. stoletja pred našim štetjem.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj sta prva in druga kronika?

O: To sta zgodovinski knjigi v Stari zavezi, ki pripovedujeta o zgodovini Izraela drugače kot knjige kraljev.

V: Kakšen je namen Kronike?

O: "Kronist" spodbuja Jude, ki so se vrnili iz babilonskega izgnanstva, tako da se vrne k zgodovini Izraela in razloži, zakaj so imeli vse težave in kako lahko živijo pravilno, da bodo v prihodnosti postali boljši.

V: Kateri viri so bili uporabljeni za pisanje Kronike?

O: Pisec je uporabil svetopisemske knjige, kot sta Samuel in Kralji, pa tudi druge vire.

V: Po čem se kronike razlikujejo od Kraljevih knjig?

O: Glavna razlika je v tem, da je David v nasprotju z 2. Samuelovo knjigo v Kronikah predstavljen kot dober človek.

V: Ali sta bili prva in druga kronika prvotno ena knjiga?

O: Da, prvotno sta bili ena knjiga.

V: Kdaj sta bili Prva in Druga kronika razdeljeni v dve različni knjigi?

O: Kdaj točno so bile kronike razdeljene, ni jasno, vendar je bilo to nekje po njihovem nastanku.

V: Kakšno je splošno sporočilo Kronike?

O: Sporočilo je, da se judovsko ljudstvo lahko uči iz svojih preteklih napak in živi pravično, da bi v prihodnosti postalo boljše.