Svetopisemske knjige: primerjava kanonov Stare in Nove zaveze

Svetopisemske knjige: jasna primerjava kanonov Stare in Nove zaveze med judovstvom, katoličani, pravoslavjem in drugimi cerkvami — pregled razlik in seznamov.

Knjige Svetega pisma so posamezni deli Svetega pisma. Vsaka knjiga ima svoje ime, pogosto po osebi, ki naj bi jo napisala, vendar to ni vedno pravilo. Različne religije in različne krščanske veroizpovedi priznavajo različen obseg in sestavo knjig, ki sestavljajo Sveto pismo: nekatere skupnosti sprejemajo določene knjige, druge jih ne. Tudi imena istih knjig so lahko različna glede na jezik in tradicijo. Vsebina večine svetopisemskih knjig je v osnovi podobna med različnimi tradicijami, vendar se razlikujejo izbor, razvrstitev in včasih prevodi ali dodatki. Nekateri verniki si za lažje pomnjenje seznamov knjig pomagajo z različnimi triki in mnemotehnikami.

Spodaj je seznam ali tabela, ki primerja svetopisemske knjige v judovstvu ter v katoliški, protestantski, grški pravoslavni, slovanski pravoslavni, gruzijski, armenski apostolski, sirski in etiopski cerkvi. Preglednica zajema Staro in Novo zavezo. Za podrobnejšo razpravo o razlikah glej "Svetopisemski kanon".

Vzhodne pravoslavne, vzhodne pravoslavne in vzhodne katoliške cerkve imajo lahko majhne razlike v seznamih knjig, ki jih sprejemajo. Če vsaj ena vzhodna cerkev sprejema določeno knjigo, je ta knjiga pogosto vključena tudi v preglednice, ki primerjajo kanone. Na splošno velja, da vzhodne cerkve vključujejo vse knjige, ki jih priznava Rimskokatoliška cerkev, a k temu pogosto dodajo še druge spise iz Septuaginte in kasnejše tradicije.

Glavne razlike med kanoni

Razlike se največkrat pojavljajo v delu, ki ga običajno imenujemo Stara zaveza. Judovski kanon (Tanakh) temelji na hebrejskih besedilih (Masoretski tekst) in vsebuje 24 (hebrejsko število) ali v evangelijskih tradicijah pogosto navedeno 39 knjig (če se ločijo iste enote kot v krščanskih izdajah). Katoliška cerkev poleg knjig, ki jih najdemo v hebrejskem kanonu, priznava tudi t. i. deuterokanončne knjige (v Protestantski tradiciji pogosto imenovane apokrifne), med katerimi so npr. Tobit, Judita, Modrost, Sirah (Sirah ali Jezus Sirah), Baruh, dopolnitve k Danielu (npr. Molitev Azarja, Susana, Bel in Zmaj) ter 1 in 2 Makkabejca in dodatki k Estersi. Katoliški kanon je bil formalno potrjen na Splošnem rimskem koncilu (Council of Trent) v 16. stoletju kot odgovor na reformacijo.

Protestantske cerkve so večinoma sprejele hebrejski seznam Stare zaveze (Masoretski tekst) kot svoj standard in so deuterokanončne knjige premaknile iz kanona ali jih navedle kot koristne, a ne dogmatično obvezne (apokrifne). Večina protestantskih Biblij zato vsebuje 39 knjig Stare zaveze in 27 knjig Nove zaveze.

Vzhodne pravoslavne cerkve se v podrobnostih razlikujejo med seboj: mnoge sprejemajo dodatna besedila, ki so del Septuaginte, npr. Psalm 151, Molitev Manasaija (Manasseh), 3. Makkabejci in v nekaterih redkih primerih 4. Makkabejci ali 1. Esdras. Razvrstitev in vključitev teh knjig je zgodovinsko odvisna od liturgične rabe in prevodov iz grščine in staroslovanščine.

Posebnosti nekaterih cerkvenih kanonov

- Rimskokatoliški kanon vključuje (poleg knjig, ki so v hebrejskem kanonu) deuterokanon: Tobit, Judita, dodatki k Estersi, Modrost, Sirah, Baruh (vključno s Pismom Jeremaije), dodatki k Danielu (Molitev Azarja, Pesem treh mladeničev, Susana, Bel in Zmaj) ter 1. in 2. Makkabejca.
- Protestantski kanon običajno sledi hebrejskemu besedilu Stare zaveze in vključuje 27 knjig Nove zaveze; deuterokanonika se pojavljajo ločeno kot »apokrifi«. Martin Luther je bil eden izmed tistih, ki so takšno ločitev uveljavili v protestantski tradiciji.
- Vzhodne pravoslavne cerkve imajo večjo toleranco do različnih različic Septuaginte in pogosto vključujejo dodatne spise, kot so Psalm 151, Molitev Manasseh in 3. Makkabejci; posamezne lokalne cerkve (grška, ruska/slovanska, gruzijska, armenska, sirska) se lahko razlikujejo v podrobnostih.
- Etiopska ortodoksna cerkev ima najbolj obsežen kanon; poleg knjig, običajnih za druge cerkve, vsebuje tudi spise, kot so Knjiga Henoka (Enaok), Jubileji in različne meqabyan knjige (1–3 Meqabyan), poleg drugih zgodovinskih in cerkvenih spisov. Etiopski kanon se zgodovinsko in kulturno razlikuje od zahodnih in vzhodnih tradicij.
- Sirke (sirski) in armeške tradicije imajo svoje posebnosti: npr. prvotna Peshitta (sirska prevodna zbirka) sprva ni vsebovala vseh knjig Nove zaveze (kasneje so bile dodane nekatere manjkajoče knjige), armenski kanon pa vključuje nekatere spise, ki niso povsod enako priznani drugod.

Nova zaveza

Glede Nove zaveze je med večino krščanskih tradicij precejšnje soglasje: 27 knjig Nove zaveze (Evangeliji, Apostolska dela, Pavlova pisma in splošna pisma ter Razodetje) je splošno sprejetih v katoliški, protestantski in večini pravoslavnih cerkva. Vendar se lahko v zgodovini pojavljajo lokalne razlike v sprejemanju posameznih knjig ali dodatnih apokrifnih pisem v različnih časovnih obdobjih.

Kako so se razlikovali kanoni razvili

Razlike v kanonih izvirajo iz več dejavnikov: zgodovinska raba knjig v liturgiji, jezik (hebrejski, grški, starosirski), geografske vezi s prevodi (npr. Septuaginta v grškem svetu), teološka merila (apostolsko poreklo, skladnost z vero), in zgodovinski odločitev cerkvenih svetih zborov. V zgodovini so različni cerkveni zbori in naučitelji (kot so bili npr. občestva v Kartagini ali Rim, cerkveni očetje in kasnejši koncili) pomagali določiti, katere knjige se štejejo za avtoritativne.

Terminologija in pojmi

- Kanonske knjige: knjige, priznane kot del Svetega pisma in kot merilo vere.
- Deuterokanon: del naslova za knjige, ki jih Katoliška cerkev šteje za kanonske, vendar jih judovski kanon ne vključuje; protestanti jih pogosto imenujejo apokrifni (apokrifi).
- Apokrifne knjige: običajno izraz, ki ga uporabljajo protestantske tradicije za spise, ki niso vključeni v njihov kanon, a so bili včasih priljubljeni ali uporabni v liturgiji in pouku.

Priporočila za nadaljnje branje

Za poglobljen pogled v zgodovino in filozofijo oblikovanja kanonov si oglejte stran "Svetopisemski kanon" ali strokovno literaturo o Septuaginti, Masoretskem tekstu, Council of Trent in zgodovini prevodov Svetega pisma. Če vas zanimajo konkretni seznami knjig po posameznih tradicijah, so koristni primerjalni seznami in tabele, ki prikažejo, katere knjige so vključevale določene cerkve skozi zgodovino.

Če želite, lahko pripravim tudi pregledno tabelo najpogosteje sprejetih knjig po posameznih tradicijah (judovski, katoliški, protestantski, vzhodne pravoslavne in etiopske), skupaj z imeni knjig v slovenskem jeziku in pogostimi alternativnimi imeni.

Vprašanja in odgovori

V: Katere so svetopisemske knjige?

V: Kako različne religije in veroizpovedi gledajo na svetopisemske knjige?

V: Ali obstajajo kakšni triki za pomnjenje Svetega pisma?

V: Kaj je svetopisemski kanon?

V: Kako se vzhodne pravoslavne cerkve razlikujejo od rimskokatoliških, ko gre za to, katere knjige so sprejete kot del njihovega svetopisemskega kanona?

V: Na kaj se nanaša "svetopisemski kanon"?

Išči po črki