Samarijanski Pentatevh (Samarijanska Tora) — zgodovina in razlike

Odkrijte zgodovino Samarijanskega Pentatevha (Samarijanske Tore), njegove edinstvene razlike od masoretskega besedila in pomen za raziskave Svetega pisma.

Samarijanski Pentatevh ali Samarijanska Tora je posebna različica Tore, ki so jo uporabljali Samarijani. Gre zgolj za pet Mojzesovih knjig (Pentatevh), saj Samaritani ne priznavajo celotnega hebrejskega kanona, temveč kot sveto besedilo upoštevajo samo prvih pet knjig. Po lastni tradiciji je ta različica nastala že v antiki; ena pripoved pravi, da so se Samarijani ločili od drugih skupin v templju, potem ko je bil jeruzalemski tempelj porušen, in da je do ločitve prišlo najpozneje 127 let pred našim štetjem. Sodobni zgodovinski in besedilni podatki pa kažejo, da se je samaritanska besedilna tradicija oblikovala v času in pred samim obdobjem drugega templja ter je do pozne antike delovala kot samostojna besedilna veja hebrejske Biblije.

Izvor, rokopisi in zvitki

Samarijanski rokopisi, ki so ohranjeni, so večinoma srednjeveški rokopisi, vendar Samaritani ohranjajo ustno in rokopisno tradicijo, ki jo povezujejo z zelo starimi izročili. Poseben predmet tradicije je zvitek Abisha, ki se še danes uporablja v samaritanski sinagogi v Nablusu. Samaritani trdijo, da ga je napisal Abiša, Aronov pravnuk (1 Kron 6,35), trinajst let po vstopu v izraelsko deželo pod vodstvom Jozue, Nunovega sina. Moderni paleografski in tekstološki pregledi pa kažejo, da je v zvitku očitno delo različnih pismoukov iz različnih obdobij; najstarejše besedilne plasti v ohranjenih rokopisih segajo v srednji vek, čeprav so posamezni bralni sloji in popravki lahko mlajši ali starejši. Nekateri fragmenti iz obdobja drugega templja, predvsem v primerjavi z nekaterimi najdbami med zvitki od Mrtvega morja so pokazali sorodnosti z nekaterimi samarijanskimi nizi, kar kaže na kompleksno zgodovino besedilnih tradicij v judovsko-samarianskem okolju.

Besedilne razlike in značilnosti

Samarijanska Tora se v mnogih krajih ujema z masoretskim besedilom (standardno hebrejsko besedilo) in tudi z grško Septuaginto, a vsebuje tudi številne samostojne bralne različice. Razlike so različnih vrst:

• Manjše jezikovne razlike: pravopisne oblike, drugačna razporeditev besed ali manjše slovnične spremembe.
• Harmonizacije in popravljanja: včasih so v besedilu usklajevali imena, genealogije ali dogodke, da bi bili bolj skladni z drugimi deli Pentatevha (na primer razlike pri starosti oseb v rodovnikih).
• Teološko-pomenljive razlike: znatnejše spremembe so tiste, ki vplivajo na religiozne zahteve ali lokacijo kultnega središča. Najznamenitejša takšna sprememba je vnos eksplicitne zapovedi ali poudarka, da je izbrano kultno mesto gora Gerizim (Mount Gerizim) kot pravo svetišče; to se odraža v številnih verzijah Deuteronomske besedila, kjer je v samarijanski različici odprto priznana prednost Gerizima pred Jeruzalemom.
• Etnični in socialni zakoni: samarijanski tekst vsebuje tudi nekatere edinstvene redakcije, na primer beremo lahko različne odlomke, ki jih Masoreti nimajo. V nekaterih primerih se pojavljajo tudi navodila, ki jih v masoretskem besedilu ni — na primer verzija, ki jo omenjajo nekateri raziskovalci, vsebuje branje, ki lahko implicira zahtevo po monogamiji; v članku je o tem omenjeno tudi preprosto sklicevanje (Glej Lv 18,18).

Pisava in jezik

Samarijanski tekst je hebrejskega izvora, vendar je v rokopisih pogosto zapisan v posebni samarijanski pisavi, ki je neposredna dediščina starejše paleo-hebrejske pisave in se razlikuje od kvadratne masoretske pisave, ki jo poznamo iz poznejših hebrejskih rokopisov. Jezikovno gre običajno za biblijski hebrejski z lokalnimi znamenji in dialectalnimi posebno¬stmi.

Vloga v samaritanski religiji in bogoslužju

Samarijanci še danes uporabljajo svojo Pentatevh kot osrednjo knjigo vere. Njihove verske prakse, prazniki in obredi temeljijo na točno tej verziji Tore. Pomembno mesto ima gora Gerizim, kjer stoji njihov svetišče — to je v samaritanski tradiciji izbrano Božje mesto, v nasprotju z judovsko tradicijo, ki poudarja Jeruzalem in tempelj na Sionu. Zvitki, stari rokopisi in cerkveni obredi potrjujejo, da se bogoslužje in interpretacija zakona pri Samaritancih od masoretske tradicije razlikujeta prav zaradi teh besedilnih razlik.

Pomen za proučevanje Svetega pisma

Študij Samarijanskega Pentatevha je za biblične znanstvenike izredno pomemben, ker ponuja neodvisno besedilno tradicijo. Z njegovo pomočjo lahko raziskovalci:

• rekonstruirajo starejše oblike hebrejskega besedila in preverjajo, katere različice so bile v rabi že v času drugega templja;
• razumejo, kako so se na različnih krajih razvijale urejene različice besedil (masoretske, septuagintne, samarijanske);
• osvetlijo zgodovinske in religijske razlike med skupinami (npr. Samarijani in judje), ki so vplivale na razvoj kanona in kultnih praks.

Danes

Danes Samaritanci predstavljajo majhno versko skupnost (nekaj sto do okoli 800 oseb, odvisno od virov), ki živi predvsem okoli mesta Nablusa (staro mestece Šekem) in v izraelskem mestu Holon. Njihovi rokopisi in rojstni zvitki so predmet muzealnega, akademskega in verskega interesa; hkrati pa sami ohranjajo svojo bogoslužno rabo Samarijanske Tore kot osrednjega vira vere.

Skupno gledano je Samarijanski Pentatevh ključni vir za razumevanje zgodovine hebrejskega biblijskega besedila, za primerjave z masoretskim in grškim besedilom ter za spoznavanje, kako so se različne skupine v antičnem Izraelu ločevale v pogledu na kraj čaščenja, zakonodajo in biblijsko interpretacijo.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Samarijanska peteroknjižnica?

V: Kdaj je bila ustvarjena?

V: Zakaj učenjaki uporabljajo to različico?

V: Ali obstajajo kakšne razlike med to različico in drugimi?

V: Kakšen pomen ima zvitek Abishe za Samarijane?

V: Kako star je Abišev zvitek po mnenju sodobnih učenjakov?

Išči po črki