Judy Garland kot gejevska ikona

Kdo je bila Judy Garland?

Judy Garland se je rodila kot Francis Ethel Gumm leta 1922 v Grand Rapids v Minnesoti. Njena starša sta bila vaudevillista, ki sta vodila kinodvorano, v kateri so nastopali vaudevillisti. Judy je bila majhna, ko se je pridružila starejšima sestrama in z odra starševskega gledališča zapela pesem "Jingle Bells". Sestri sta naslednjih nekaj let nastopali kot The Gumm Sisters. Gummovi so se leta 1926 preselili v Lancaster v Kaliforniji, ko se je začelo govoriti, da Judyjin oče spolno občuduje mlade moške gledališke strežnike.

Skupina Gumm Sisters je še naprej uspešno nastopala. Leta 1929 so debitirale na filmu. Leta 1934 so se preimenovale v The Garland Sisters. Judy je leta 1935 podpisala pogodbo z MGM in posnela številne filme, med drugim serijo Andy Hardy z Mickeyjem Rooneyjem in Čarovnik iz Oza. Judy je dobivala amfetamine in barbiturate, da je lahko sledila hitremu tempu snemanja filmov. Postala je odvisna od drog.

Judy je bila negotova glede svojega videza. Njene občutke so še poslabšali kruti vodilni v studiu. Aprila 1947 je doživela živčni zlom in so jo namestili v sanatorij. Julija je poskušala narediti samomor. Leta 1950 so jo odpustili iz studia, vendar je našla novo življenjsko pot, ko je nastopala na koncertnih odrih. Njeno osebno življenje je bilo zaznamovano z drogami in alkoholom. Bila je petkrat poročena, štirje zakoni so se končali z ločitvijo. Umrla je leta 1969 v Londonu zaradi nenamernega prevelikega odmerka mamil. Njenega pogreba v New Yorku se je udeležilo na tisoče ljudi.

Sestri Gumm z Judy (v sredini)

Garland kot tragična figura

O gejevski identifikaciji z Garlandom kot tragičnim likom se je govorilo že leta 1967. Revija Time je leta 1967 pregledala nastop Garlandove v newyorškem gledališču Palace Theatre in zapisala, da se zdi, da je "nesorazmerno velik del njenega nočnega občinstva homoseksualen". V recenziji je še zapisano, da so "fantje v oprijetih hlačah" (izraz, ki ga je Time večkrat uporabil za opis gejev) med nastopi Garlandove "zavijali z očmi, si trgali lase in praktično levitirali s svojih sedežev".

Čas je poskušal pojasniti Garlandovo nagovarjanje homoseksualcev. Psihiatri so menili, da je "privlačnost [Garlandove] morda precej večja zaradi dejstva, da je preživela toliko težav; homoseksualci se identificirajo s tovrstno histerijo". Domnevali so, da je "Judy življenje premagalo, da je bila zbegana in da je na koncu morala postati bolj moška. Ima moč, ki bi jo radi imeli homoseksualci, in jo poskušajo doseči tako, da jo idolizirajo."

William Goldman je v reviji Esquire pisal o zaroki v isti palači. Tudi on omalovažuje prisotne geje. Odklanja jih kot "pedre", ki "lebdijo mimo" in neumestno klepetajo. Prav tako je zagovarjal koncept tragičnega lika. Predlaga, da "če imajo [homoseksualci] sovražnika, je to starost. In Garland je mladost, večno, čez mavrico." Zapisal je: "Homoseksualci se običajno identificirajo s trpljenjem. So preganjana skupina in razumejo trpljenje. Tako kot Garland. Šla je skozi ogenj in živela - vse pitje in ločitve, vse tablete in vse moške, vse kilograme, ki so prišli in odšli - bratje in sestre, to ve. "

Vidiki tabora

Raziskovalec gejevskih filmov Richard Dyer je camp opredelil kot "značilen gejevski način obravnavanja vrednot, podob in izdelkov dominantne kulture z ironijo, pretiravanjem, trivializacijo, teatralizacijo in ambivalentnim smešenjem resnega in uglednega ter iz njega." Trdi, da je Garlandova camp, ker je "posnemljiva, njen videz in geste pa je mogoče posnemati v drag akcijah". Njeno "običajnost" v zgodnjih filmih MGM označi za camp v njeni "spodleteli resnosti", njen poznejši slog pa za "čudovito pretiran".

Garlandova je sama priznala, da je bila za časa svojega življenja privlačna za tabor. Nekoč je dejala: "Ko bom umrla, se mi bo zdelo, da bodo pedri peli 'Over the Rainbow' in da bo zastava na Fire Islandu izobešena na pol droga." Otok Fire Island je letovišče, ki leži ob Long Islandu. Na otoku je veliko LGBT. Otok je omenjen tudi v Garlandovem zadnjem filmu I Could Go On Singing. Film je opisan kot "njen najbolj gejevski film" in kot film, ki se najbolj zaveda svojega gejevskega občinstva.

Prijatelj Dorothy

Druga povezava med Garlandom in osebami LGBT je slengovski izraz "Friend of Dorothy". Ta izraz verjetno izhaja iz Garlandove vloge Dorothy Gale v Čarovniku iz Oza. Postal je kodni izraz, ki so ga homoseksualci uporabljali za medsebojno prepoznavanje. Dorotino potovanje iz Kansasa v Oz je "odražalo želje mnogih gejev, da bi pobegnili iz črno-belih omejitev življenja v majhnem mestu ... v velika, barvita mesta, polna nenavadnih, spolno drugačnih likov, ki bi jih sprejeli".

V filmu Dorothy takoj sprejme tiste, ki so drugačni. Lev se s pesmijo opredeli kot "sissy" in kaže stereotipne "gejevske" (ali vsaj ženstvene) manire. Lev je videti kot kodiran primer, kako Garlandova sreča in brez vprašanj sprejme geja.

Judy Garland iz napovednika za film Čarovnik iz Oza iz leta 1939

Stonewallski nemiri

Pravijo, da sta Garlandova smrt in pogreb v New Yorku junija 1969 spodbudila Stonewallske nemire. Vendar nekateri opazovalci nemirov trdijo, da večina vpletenih "ni bila tiste vrste, ki bi se navduševala nad ploščami Judy Garland ali obiskovala njene koncerte v Carnegie Hallu. Bolj so se ukvarjali s tem, kje bodo spali in od kod jim bo prišel naslednji obrok." Zgodovinar gejev David Carter je v intervjuju leta 2009 izjavil, da ta povezava temelji na posmehljivi omembi nemirov, ki jo je naslednji dan v časopisu Village Voice objavil protigejevski pisec. Med obiskovalci gostilne Stonewall Inn sta zagotovo obstajala zavedanje in spoštovanje do Garlanda. Ker bar ni imel dovoljenja za prodajo alkoholnih pijač, so ga izdajali za bottle club, obiskovalci pa so se morali vpisati. Mnogi so uporabljali psevdonime in "Judy Garland" je bil med najbolj priljubljenimi.

Revija Time je desetletja pozneje zapisala: Garland) in droge: "Vstajo je spodbudil močan koktajl nakopičenega besa (napadi na gejevske bare so bili brutalni in rutinski), pretiranih čustev (nekaj ur prej je na tisoče ljudi jokalo na pogrebu Judy Garland) in drog. Ko so 17-letno prestopnico, ki so jo peljali v vagon, policist potisnil, se je uprla. Udarila je policista in bila tako omamljena, da ni vedela, kaj počne - ali pa ji je bilo vseeno. Garlandova hči Lorna Luft s ponosom opozarja na to povezavo in pravi, da je bila njena mati "velika, velika zagovornica človekovih pravic" in da bi se Garlandu izgredi zdeli primerni.

Mavrična zastava ter družina in prijatelji

Mavrično zastavo, simbol skupnosti LGBT, je morda delno navdihnila Garlandova pesem "Over the Rainbow". Garlandovo izvajanje te pesmi so opisali kot "zvok omare", ki je govoril homoseksualcem, katerih podoba, "ki so jo predstavljali v svojem javnem življenju, je bila pogosto v nasprotju z resničnim občutkom sebe, ki ga večinska družba ni odobravala".

Oče Judy Garland in druge pomembne osebe v njenem življenju so bili homoseksualci. Garlandin oče Frank Gumm je očitno zapeljeval ali se vsaj družil z zelo mladimi moškimi ali starejšimi najstniki. Ko so mu rekli, naj odide, ali preden so odkrili njegove dejavnosti, se je umaknil. Garlandin mož Vincente Minnelli je bil na splošno znan kot prikrit biseksualec. Garlandova je rada obiskovala gejevske bare s prijateljema Rogerjem Edensom in Georgeem Cukorjem, ki sta bila odkrito homoseksualna, kar je vznemirjalo njene vodje pri MGM.