The Turn of the Screw je opera Benjamina Brittena. Gre za komorno opero (za omejeno število likov in majhen orkester), libreto pa je napisala Myfanwy Piper po istoimenski noveli Henryja Jamesa z. Britten je delo napisal na povabilo Beneškega bienala. Prva izvedba je bila 14. septembra 1954 v gledališču La Fenice v Benetkah, v Veliki Britaniji je bila opera premierno izvedena mesec dni pozneje, 6. oktobra 1954 v operi Sadler's Wells v Londonu.

Struktura in glasbena zasnova

Opera je razdeljena na dve dejanji, ki ju uokvirjata Prolog in epilog, nadalje pa je delo razčlenjeno na prolog in šestnajst prizorov. Pred začetkom vsakega prizora slišimo variacijo na osrednjo temo, imenovano "tema Vijaka" — motiv, ki se kot rdeča nit vrača skozi celotno delo in ustvarja občutek vedno večje napetosti oziroma "pritiskanja vijaka". Ta tema izhaja iz dvanajstih not, ki pokrivajo vseh 12 stopnic v oktavi, torej gre za dvanajsttonski niz, ki je pri Brittenu vendarle tonalno utemeljen (glasbeno je torej v nasprotju z nekaterimi pristopi k Schoenbergovo skladb, ki so strogo atonalne ali serijske; Britten tu združuje elemente serije z občutkom tonalnosti v obratih in harmoničnih povezavah v tonih).

Sinopsis in glavne teme

Dogajanje sledi zgodbi iz Jamesove novele in pripoveduje o mladi guvernanti, ki pride v oddaljeno podeželsko posestvo skrbeti za dvoje sirot, Flora in Milesa. Kmalu začne guvernanta čutiti prisotnost dveh duhova — Peterja Quinta in gospe Jessel — ter verjame, da duha grozita otrokom. Zgodba je polna napetosti in nejasnosti: ali so prikazni resnične ali le plod domišljije in travm? Ta dvoumnost je ena od ključnih tem, ki jo opera ohranja in poudarja tudi z glasbenimi sredstvi.

Vloge in zasedba

  • Prolog (narator),
  • guvernanta (glavni pevski lik),
  • Flora in Miles (otroški liki),
  • gospa Grose (hišna varuhinja),
  • Peter Quint in Miss Jessel (duhovi),
  • ter nerazkrito oseba, ki je pooblastila guvernanto (posestnik).

V izvedbah so otroške vloge pogosto zaupane deškim pevskim glasovom ali mladim sopranom, medtem ko so vloge odraslih različno razporejene po foničnih tipih glede na režijsko zasnovo.

Orkestracija in izraz

Britten je za to opero uporabil zelo majhen orkester — v izvedbi igra le 13 instrumentalistov — kar mu omogoči intimno, raparcično zvočno paleto. Takšna zasedba poudari psihološko napetost, ostri dialogi med glasovi in subtilne barvne spremembe. Poleg ponavljajočih se variacij na glavno temo v delu nastopajo različni motivi in glasbeni postopki, ki označujejo like, situacije ali stopnje napetosti.

Premiera, sprejem in pomen

Ob začetnih izvedbah je opera vzbudila mešan sprejem kritik, a je hitro postala eno izmed najpomembnejših del 20. stoletja v opernem repertoarju. Njena moč je v združitvi preprostih, a hudobno učinkovitih glasbenih elementov in dramaturške dodelanosti (Prolog kot pripovedovalec, delitev na prizore, ponavljajoča se tema). Od prvih predstav naprej so se pojavile številne režijske interpretacije, ki poudarjajo bodisi nadnaravno oziroma grozljivo plat, bodisi psihološko branje kot zgodbo o obsedenosti in družbenih pritiskih.

Izvedbe in posnetki

Opera je pogosto uprizarjana po vsem svetu in je predmet številnih strokovnih razprav ter študij o interpretaciji besedila in glasbe. Zaradi komorne zasedbe je primerna tudi za manjše gledališke produkcije, hkrati pa dopušča velike režijske koncepte in psihološke študije likov. Obstaja več avdio in video posnetkov, ki ponujajo različne poglede na delo — od bolj literarno zvestih do radikalnih sodobnih interpretacij.

Za poslušalca ali gledalca je The Turn of the Screw izziv: deluje kot glasbena in dramaturška uganka, ki skozi minimalistične, a prefinjene postopke gradi vzdušje strahu, dvoma in neizrečenega — prav zato ostaja Brittenovo delo tudi danes močno in aktualno.