Labodje jezero je romantični balet v štirih dejanjih. Glasbo je napisal Pjotr Iljič Čajkovski. Čajkovski je glavno partituro za Labodje jezero sestavil v letih 1875–1876; že leta 1871 pa je za svoje nečakinje in nečake napisal manjšo glasbo o labodih, od katere je nekaj tem kasneje uporabil tudi pri večjem baletu. Zgodba baleta temelji na nemški pravljici, ki so jo Čajkovski in njegovi sodelavci v zgodnjih fazah nastajanja verjetno prilagodili in dopolnili za sceno.
Zgodba in osebe
Labodje jezero govori o princu Siegfriedu. Zaljubi se v labodjo princeso Odette. Ta je podnevi labod, ponoči pa mlada ženska. Je pod čarobnim urokom, ki ga lahko prekine le moški, ki ji obljubi, da jo bo ljubil za vse čase. Siegfried to obljubo izpolni. Vendar ga čarovnik, ki je čaral, prevara. Balet se konča s smrtjo Siegfrieda in Odette.
V različnih uprizoritvah se podrobnosti zgodbe in konec razlikujejo: v nekaterih različicah se par tragično žrtvuje in oba umreta, drugod princ premaga zlobnega von Rothbart (ali je premagan s pomočjo ljubezni) in Odette se spremeni nazaj v žensko za vedno — zato so predstave lahko bodisi tragične bodisi s srečnim zaključkom. V baletu nastopajo še pomembne stranske vloge, kot so Odetini labodi (korpus), Odile (črni labod, pogosto predstavljena kot Odettina zlonamerna dvojčica) in sam čarovnik, pogosto imenovan Rothbart. Vloge Odette/Odile in princa zahtevajo izrazno plesno in tehnično mojstrstvo; dvojna vloga Odette/Odile velja za eno najzahtevnejših v klasičnem baletu.
Glasba in znameniti trenutki
Čajkovskijeva partitura vsebuje več prepoznavnih motivov: znana je t. i. „tema laboda“, valček, Black Swan pas de deux in znani „Tanc malih labodov“ (pas de quatre), v katerem štiri plesalke izvajajo natančno sinhronizirane korake. Glasba je večkrat pohvaljena zaradi poetične melodičnosti, bogate orkestracije in kontrastov med nežnimi, lirskimi prizori ter energičnimi plesnimi pasovkami (npr. fouetté obratih v črnem labodu).
Zgodovina uprizoritev
Balet je bil prvič uprizorjen 4. marca 1877 v Velikem gledališču v Moskvi v Rusiji. Prva produkcija je imela koreografijo Julija Reisingerja in naletela na hladnejši sprejem: Kritiki so jo iz več razlogov označili za neuspeh — očitali so ji šibko koreografijo, nezadostno režijo, kritike so izpostavile tudi, da je Čajkovskijeva glasba (simfoničnega značaja) za takratne zahteve baleta delovala nenavadno. Po Čajkovskijevi smrti je balet predela in znatno obogati nova, dolgotrajno pomembna različica.
Leta 1895 sta Marius Petipa in Lev Ivanov pripravila prerojeno koreografijo za gledališče Mariinski v Sankt Peterburgu v Rusiji; pri tej uprizoritvi je nastal znani razpored prizorov, ki je postal temelj za večino sodobnih izvedb (Petipa je uredil prizore prvega in tretjega dejanja, Ivanov pa predvsem romantične prizore z labodi v drugem in četrtem dejanju). Ob tej priložnosti je score uredil tudi Riccardo Drigo, predstava pa je bila tokrat po mnenju kritikov in občinstva zelo uspešna. Večina današnjih predstav temelji na različici iz leta 1895, čeprav so skozi 20. in 21. stoletje nastajale številne rekonstrukcije in koreografske interpretacije (vključno z zgodovinskimi rekonstrukcijami, modernimi priredbami in različnimi režijskimi pristopi).
Pomen in vpliv
Labodje jezero je eden najbolj prepoznavnih in pogosto uprizarjanih baletov v klasičnem repertoarju. Njegove teme ljubezni, izdaje in preobrazbe ter Čajkovskijeva glasba so močno vplivale na razvoj baletne umetnosti in popularne kulture; motivi iz baleta se pojavljajo v filmih, literaturi, oglaševanju in drugih umetnostih. Značilne scene — krog labodov na jezeru, pas de quatre malih labodov in črni labodov pas de deux — so postale ikonične podobe klasičnega baleta.
Danes ga uprizarjajo vodilne baletne hiše po svetu in sering služi kot merilo tehnične in interpretativne odličnosti za soliste in korpus. Različne režijske interpretacije ponujajo tako zvestobo zgodovinskemu izvirniku kot tudi sodobne bralne plati, zaradi česar je Labodje jezero trajno umetniško delo, ki nagovarja najširše občinstvo.
