Ludvik XIV. — Kralj Sonca (1638–1715), francoski monarh in simbol absolutizma

Ludvikova starša sta bila Ludvik XIII. in Ana Avstrijska. Bil je nepričakovani otrok kralja Ludvika XIII. in Ane Avstrijske, ki v svojem 22-letnem zakonu nista imela otrok. Krstili so ga Louis Dieudonné (dobesedno "božji dar"). Leta 1643, pred njegovim petim letom starosti, je umrl njegov oče in Ludvik je podedoval francoski prestol. Ker je bil Ludvik XIV. premlad za vladanje, je njegova mati vladala Franciji skupaj s kardinalom Mazarinom, italijanskim finančnikom, ki je bil glavni minister Ludvika XIII. Mazarin je vodil državo skozi poznejše faze tridesetletne vojne (1618-1648). V tej vojni se je Francija borila proti habsburški dinastiji, ki je vladala Španiji, za vojaško prevlado v Evropi.

Po Mazarinovi smrti leta 1661 je Ludvik izjavil, da bo vladal Franciji brez glavnega ministra, česar ni storil še noben francoski kralj. Vladati je nameraval kot absolutni monarh, saj je verjel, da njegova kraljevska oblast izhaja od Boga in da je odgovoren samo njemu. Vladati je moral v korist svojega ljudstva. Čeprav je Ludvik prevzel odgovornost za sprejemanje odločitev, se je zavedal, da mora vladati v okviru zakonov in običajev svojega kraljestva. Ludvik se je pogosto posvetoval s svojimi plemiči in ministri ter se tedensko sestajal s člani svojega visokega sveta. Ustanovil je neformalni kabinet, ki ga je nazadnje vodil Jean-Baptiste Colbert, glavni finančni minister.

Kljub temu je sistem absolutne monarhije poudarjal vlogo kralja in noben monarh ni bil tako uspešen pri ustvarjanju podobe monarhije kot Ludvik XIV. Za svoj emblem je vzel sonce in se povezal z njegovo sijočo podobo.

Kralj Ludvik XIV. je leta 1661 skromno lovsko kočo spremenil v bleščečo palačo. Pri gradnji Versajske palače je sodelovalo več kot 30.000 mož, projekt pa je desetletja izčrpaval kraljevo blagajno. Stroški so poleg gradnje vključevali tudi preusmeritev rek, napeljavo sladke vode in zasaditev na tisoče pomarančnih dreves, da bi prikrili vonj po odplakah, ki jih ni bilo mogoče ustrezno odvajati. Maja 1682 je Ludvik prestolnico Francije preselil v Versailles, 12 milj stran od Pariza. Ludvik XIV. je želel sebe in svoje plemiče odstraniti iz pariških političnih intrig. To je postal simbol njegove absolutne monarhije.

Čeprav je Ludvik sanjal o španski dediščini za svoje dediče, njegova vojaška politika ni bila usmerjena v širjenje francoskega ozemlja. Svoje prve vojne je vodil v obrambne namene, da bi zavaroval severno mejo Francije in pregnal Špance iz strateških mest.

Ludvik se je udeležil vojne za dekolonizacijo (1667-1668), da bi po smrti očeta svoje žene Filipa IV. uveljavil svoje pravice do dela španskih posesti. Ludvik je zahteval špansko Nizozemsko namesto poročnega darila, ki ga Filip IV. ni nikoli plačal.

Zaradi francoske agresije na španski Nizozemski so se odnosi med Francijo in Nizozemsko poslabšali. Nizozemci so se že več generacij borili proti Špancem, da bi se zaščitili pred invazijo na njihovo državo. Niso nameravali dovoliti, da bi Francozi z zasedbo ozemelj na njihovi meji predstavljali enako grožnjo. Posledica tega je bila vojna na Nizozemskem med letoma 1672 in 1678, med katero je Ludvik ponovno dokazal učinkovitost francoske moči. V obsežni kampanji je Ludviku skoraj uspelo osvojiti Nizozemsko. Da bi se zaščitili, so Nizozemci odprli nasipe, poplavili podeželje in Amsterdam spremenili v pravi otok. Ludvikova vojska ni mogla napredovati dlje, zato so se začeli pogajati o premirju. Vendar se je vojna nadaljevala, ko sta se Španija in Avstrija povezali z Nizozemsko, Ludvik pa je leta 1670 podpisal pogodbo z Anglijo, da bi angleška mornarica ostala nevtralna. Nobena stran ni mogla doseči odločilne zmage, obe pa sta trpeli zaradi finančne izčrpanosti, kar je na koncu pripeljalo do pogodbe o končanju vojne.

Ludvik je preklical ali odpravil Nantsko pogodbo. Ta pogodba je določala, da bo v Franciji veljala verska svoboda. To pomeni, da je lahko vsakdo v Franciji veroval, kot je želel. Ko je Ludvik preklical Nantsko pogodbo, je dejal, da morajo biti vsi ljudje v Franciji katoličani. Zaradi tega je 50 tisoč protestantskih delavcev zapustilo Francijo in odšlo v Ameriko, Anglijo in Nemčijo.

Med vladanjem Ludvika je Francija postala najmočnejša država v vsej Evropi, številne druge države pa so posnemale način oblačenja in razmišljanja Francozov. Spodbujal je tudi raziskovanje Kanade in si zelo prizadeval, da bi Francija postala večja. Ludvik je veliko denarja porabil za vojne in Francija se je zaradi njega močno zadolžila.

Sredi osemdesetih let 16. stoletja je kralj sonca izgubil večino svojega sijaja. Mazarin ga je naučil trdo delati, Ludvik pa je vse življenje delal naporen urnik, se izogibal številnim manjšim boleznim in ni poslušal nasvetov svojih zdravnikov. Zlomljena roka je sčasoma prekinila njegovo živahno jahanje, protin pa je končal njegove dolge sprehode po Versaillesu. V prestolno sobo so ga pripeljali na vozičkih ali ga odnesli do kočije. Leta 1683 je umrla njegova prva žena in Ludvik se je skrivaj poročil s svojo dolgoletno ljubico Françoise d'Aubigné, markizo de Maintenon. Leta 1711 je doživel tragedijo smrti najstarejšega sina, naslednje leto pa smrti najstarejšega vnuka. Zato je bil kraljevi naslednik njegov mali petletni pravnuk Ludvik vojvoda Anžujski, ki je po smrti svojega pradedka leta 1715 postal francoski kralj Ludvik XV.

Francoski kralji po Ludviku XIV. so revnim ljudem naložili veliko davkov, da bi odplačali dolg. To je deloma pripeljalo do francoske revolucije.

V svetu, ki je ozemlje, moč in bogastvo obravnaval kot najpomembnejše, je bil Ludvik XIV. priznan kot velik kralj. Francijo je spremenil v prevladujočo državo v Evropi, razširil njene meje in svojim dedičem zapustil varno posest. V 70. letih 16. stoletja je Ludvik dosegel vrhunec svoje moči in v naslednjih štirih desetletjih varoval doseženo, čeprav se je Evropa združila proti njemu. Poleg tega je sčasoma uresničil svoje sanje, da bi na španskem prestolu sedel Burbon. Med Ludvikovo vladavino je Francija utrdila tudi upravljanje svojih kolonialnih posesti in trgovino ter postala svetovna velesila. Na notranjem področju je Ludvik okrepil nadzor centralne vlade nad različnimi francoskimi regijami in svoje ozemeljske pridobitve vključil v enotno državo. Po drugi strani pa je izzval polemike, ko je s preklicem Nantskega edikta in zatiranjem protestantizma ponovno vzpostavil katoliško versko enotnost. Na žalost so številne Ludvikove politike, tako notranje kot zunanje, povzročile veliko trpljenja preprostim ljudem, ki so trpeli lakoto, bežali iz domovine ali živeli v strahu pred preganjanjem. Ludvik XIV. je želel Franciji in svoji dinastiji prinesti slavo in je umrl v prepričanju, da mu je to tudi uspelo.

1. Ludvik Francoski, dafin Francije (1. november 1661 - 14. april 1711) Dafin Francije se je poročil z Marijo Ano Viktorijo Bavarsko in imel otroke. Kasneje se je na skrivaj poročil z Marie Émilie de Joly.
2. Ana Elizabeta Francoska (18. november 1662 - 30. december 1662) je umrla v otroštvu.
3. Marija Ana Francoska (16. november 1664 - 26. december 1664) je umrla v otroštvu ali črna nuna iz Moreta
4. Marie Thérèse Francoska (2. januar 1667 - 1. marec 1672), znana kot "Madame Royale", vendar je umrla v otroštvu.
5. Filip Karel Francoski (5. avgust 1668 - 10. julij 1671), vojvoda Anjoujski, umrl v otroštvu.
6. Louis François Francoski (14. junij 1672 - 4. november 1672), vojvoda Anjoujski, umrl v otroštvu.

1. Louise Françoise de Bourbon (1669-1672) je umrla mlada.
2. Louis Auguste de Bourbon, vojvoda de Maine (31. marec 1670 - 14. maj 173) se je poročil z Louise Bénédicte de Bourbon in imel otroke.
3. Louis César de Bourbon, grof Vexin (20. junij 1672 - 10. januar 1683) je umrl v otroštvu.
4. Louise Françoise de Bourbon, Mademoiselle de Nantes (1. junij 1673 - 16. junij 1743) se je poročila z Louisom de Bourbon, vojvodo Bourbonskim, princem Condé, in imela otroke.
5. Louise Marie Anne de Bourbon, Mademoiselle de Tours 18. november 1674 - 15. september 1681) je umrla mlada.
6. Françoise Marie de Bourbon, Mademoiselle de Blois (4. maj 1677 - 1. februar 1749) se je poročila s Philippom d'Orléans, vojvodo Orleanskim, francoskim regentom, in imela otroke.
7. Louis Alexandre de Bourbon, grof Toulouse (6. junij 1678 - 1. december 1737) se je poročil z Marie Victoire de Noailles in imel otroke.

• Seznam francoskih monarhov
• Moški z železno masko