Moški z železno masko

Zgodovina

Prvič je ta mož omenjen v pismu, ki ga je Elizabeta Šarlota, palatinska princesa, leta 1711 napisala Zofiji Hannovrski. Povedala je, da je moral ves čas nositi masko, vendar o njegovi identiteti ne ve ničesar. V pismu iz leta 1698 eden od varuhov Bastilje omenja, da so v Bastiljo pripeljali starejšega zapornika, ki je moral nositi masko. Skrbnik zapornika je Bénigne Dauvergne de Saint-Mars. Ta oseba je napisala številna pisma Françoisu Michelu Le Tellierju de Louvoisu, takratnemu vojnemu ministru. V tistem času je veljala stroga cenzura; približno 90 % pisem se je izgubilo.

24. avgusta 1669 so v Pinerolu zaprli nekega moškega. Pinerolo se je imenoval Pignerol in je bil takrat del Francije. Louvois je 19. avgusta sporočil, da je ta zapornik iz Dunkerqueja zelo pomembna oseba, vendar ga še niso aretirali. Njegovo ime je bilo Eustache Dauger. V Pinerolu se je srečal z drugimi pomembnimi zaporniki, kot sta Nicolas Fouquet ali Antoine Nompar de Caumont. Dauger se je lahko pogovarjal s Fouquetom. Včasih je Daguer deloval kot Fouquetov služabnik, ko je bil Fouquetov služabnik bolan. Leta 1678 je Fouquet zaprosil za več svobode in ta želja se mu je izpolnila. Ob Fouquetovi smrti leta 1680 so med njegovo in Caumontovo celico odkrili luknjo. Od takrat sta bila Fouquetov služabnik in Dauger ločena od Caumonta. Tako mož z železno masko kot Fouquetov služabnik sta bila premeščena v Exilles, ki je oddaljen le 26 kilometrov.

Leta 1682 sta se ločila. Fouquetov služabnik je umrl leta 1687. Ker je Exillesu grozila vojna, so moža z železno masko premestili na otok Sainte-Marguerite pri Cannesu. V tistem času je bila na Sainte-Margueritu zaprta le še ena oseba. Septembra 1698 je bil Dauger premeščen v Bastiljo v Parizu, kjer je umrl leta 1703. Vsakič, ko je bil neznani zapornik premeščen, je to veljalo tudi za Saint-Mars, ki se je povzpel po položaju. Premestitev je veljala tudi za nekaj drugih zapornikov, ki jih je moral Saint-Mars varovati.

Ko je bil v javnosti ali v družbi neznancev, je moral Dauger nositi masko. Prav tako ni smel vzpostaviti stika z nikomer. Ko je bil premeščen, so ljudje videli, da nihče ne more videti njegovega obraza, slišati njegovega glasu ali z njim govoriti.

Kljub temu so ljudje vedno videli, da se počuti razmeroma sproščeno. Dvakrat na teden je dobil novo oprano obleko in lahko je zaprosil za katero koli knjigo, ki jo je želel. Dovoljeno mu je bilo igrati na lutnjo, po potrebi pa je lahko obiskal tudi zdravnika. Saint-Mars je za hrano in pijačo zapornika dobil 12 livrov na dan. Celica, ki jo je zasedal v Saint Marguerite, je stala 5 000 livrov. V Pinerolu so zgradili posebno celico, v katero je bilo treba vstopiti skozi tri vrata. Ta celica je bila zvočno izolirana, zunaj nje ni bilo mogoče slišati ničesar. Saint-Mars je bil osebno odgovoren za dobro počutje moškega z železno masko. Obstajajo pričevanja, da so morali policisti v njegovi navzočnosti sneti klobuk in da so si ga smeli spet nadeti šele, ko jim je bilo to naročeno.

Po nekaterih podatkih je bil zapornik ob smrti star približno 60 let. Ko je bil leta 1687 premeščen v Exilles, je imel sive lase.

Maska

Mož z železno masko ni ves čas nosil maske. Verjetno jo je nosil le, ko je bil premeščen, da ga ljudje ne bi mogli prepoznati. Če bi masko nosil ves čas, bi to povzročilo okužbe. Poleg tega je bilo treba zaporniku, ki je bil moški, občasno postriči lase, ki so mu rasli na obrazu. Potreba po nošenju maske je omenjena le dvakrat: v dokumentu, ki je odredil njegovo premestitev v Bastiljo, in pri premestitvi na otok blizu Cannesa.

Dokument, ki odreja premestitev v Bastiljo, 1698

Voltairova iznajdba?

Voltaire je bil leta 1717 zaprt v Bastilji. Po njegovih besedah je bil ta zapornik starejši brat kralja. Leta 1751 je objavil svoje delo Stoletje Ludvika XIV. in v njem namenil poglavje, v katerem podrobno opisuje zgodbo o moškem z železno masko. Po Voltairovih besedah je bil ta moški zaprt leta 1661, po smrti kardinala Mazarina. Možno je, da je bila večina tega, kar je znano danes, izmišljotina Voltaira, ki je tega človeka uporabil kot primer, kako slab je lahko absolutni vladar.

Pravi Eustache Dauger

Ko je Louvois v prvem pismu napovedal prihod zapornika, je navedel njegovo ime "Eustache Dauger". Zgodovinarji so ugotovili, da je v tistem času živel človek s tem imenom. Njegovo polno ime je bilo Eustache Dauger de Cavoye. Po zapisih je bil Eustache rojen 30. avgusta 1637 in je bil sin Françoisa Daugerja, stražarja v službi kardinala Richelieuja. Ugotovili so tudi, da je bil Eustache očitno vpleten v afero, ki je postala znana kot afera s strupi. Ta "afera" je trajala od leta 1675 do približno 1680. Številni plemiči so bili zastrupljeni ali usmrčeni zaradi čarovništva. Eustache je padel v nemilost, ko je postalo znano, da je sodeloval na razkošnih zabavah, ki so vključevale črne maše in morda tudi homoseksualni seks. V tridesetih letih 20. stoletja je bilo razkrito, da je pravi Eustache Daugher umrl v pariškem zaporu Saint-Lazaire. V 17. stoletju je bil zapor azil za duševno bolne ljudi, ki so ga vodili menihi. Številne plemiške družine so ga uporabljale, da bi se znebile "črnih ovac" v družini. Zapisi kažejo, da je bil moški z resničnim imenom Dauger zaprt v Saint-Lazaire v Parizu približno v istem času, ko je bil lažnivi Dauger zaprt v Pignerolu. Po navedbah Louisa-Henrija de Loménie de Brienne, ki je bil takrat prav tako zaprt v Saint-Lazaire, je pravi Eustache Dauger de Cavoye konec osemdesetih let 16. stoletja umrl zaradi hudega pitja alkohola. Zgodovinarji menijo, da je vse to zadosten dokaz, da ni bil na noben način povezan z moškim v maski.

Teorije o identiteti

Kandidati

Obstaja več teorij, kdo bi lahko bil ta zapornik. Nekatere izmed bolj verjetnih so navedene v nadaljevanju

Brat Ludvika XIV.

Voltaire je menil, da je bil ta moški brat dvojček Ludvika XIV. Po Voltairovem mnenju je ta človek odraščal v drugem kraju kot Ludvik XIV. Trdil je, da je bil ta moški zaprt leta 1661, nekaj mesecev po smrti Julesa Mazarina. To hipotezo je postavil tudi Marcel Pagnol.

nezakonski otrok kraljice

Druga hipoteza je, da je bil zapornik nezakonski otrok kraljice Ane Avstrijske. Oče bi bil lahko kardinal Mazarin ali George Villiers, 1. vojvoda Buckinghamski ali eden od mušketirjev. Kardinal Richelieu bi se dogovoril za to srečanje. Vendar je ta teorija manj verjetna, saj otrok ne bi imel pravice do prestola, zato njegovo zapiranje ne bi imelo smisla.

Oče Ludvika XIV.

Ujetnik je bil morda oče Ludvika XIV. Richelieu bi lahko imel zvezo s kraljico Ano, Ludvik XIV. in Ludvik XIII. pa bi lahko preprečil, da bi Gaston de Bourbon, vojvoda Orleanski, postal kralj.

Nekdo, ki je vedel o Louisovem izvoru

Obdukcija Ludvika XIII. je pokazala, da Ludvik XIII. ni mogel biti oče. Kdor bi to vedel, bi vedel za izvor Ludvika XIV. in bi bil zanj potencialno nevaren. Po tej teoriji naj bi bil zapornik v resnici zdravnik, ki je opravil obdukcijo.

Povzetek

Danes ni prepričljive teorije, ki bi pojasnila, kdo je bil ta človek v resnici. Zadnja oseba, ki je poznala identiteto tega zapornika, je bil verjetno Michel Chamillart, eden od ministrov vlade Ludvika XIV. Chamillart je umrl leta 1723.

Kraljev sorodnik

Teorije, ki vidijo zapornika kot del družine Ludvika XIV., zanemarjajo dejstvo, da je bilo takrat veliko družbenega nadzora. Rojstvo otroka na kraljevem dvoru ali celo med plemiči je bil javni dogodek. Pri rojstvu Ludvika XIV. je bilo prisotnih več sto ljudi. "Tajno rojstvo" Ludvikovega brata dvojčka je zelo malo verjetno. Zaradi obsega družbenega nadzora je bilo skoraj nemogoče, da bi imela Ana Avstrijska afero. Ana je bila večkrat noseča, kar pomeni, da je njen mož Ludvik XIII. lahko postal oče otrok. Drugo dejstvo, ki govori proti teoriji, da je bil zapornik kraljevi sorodnik, je, da je imel zapornik včasih položaj služabnika. V času Ludvika XIV. ljudje plemenitega rodu niso postali služabniki.

Služabnik

Teorije, ki vidijo zapornika kot služabnika, imajo tudi svoje slabosti: Čeprav je bil zaprt, je imel udobno življenje. Preprostega služabnika bi ubili in nihče ne bi skrbel za njegovo udobje. Kljub temu se je kralj Ludvik XIV. sam zanimal za zapornikovo dobro počutje.

Literatura

O njem obstaja več knjig in filmov. Najbolj znani med njimi so verjetno zgodba Alexandra Dumasa z naslovom Vikont de Bragelonne (ki je tretji del njegovega dela Trije mušketirji), zgodba Dvojčka Victorja Hugoja in Železna maska Marcela Pagnola. Dumas navaja tudi povzetek teorij o ujetniku, ki so bile v njegovem času razširjene.

Zgodba je bila uporabljena za več filmov.