Prstan Nibelungov (Wagner): tetralogija štirih oper, zgodba in pomen

Prstan Nibelungov (nemško: Der Ring des Nibelungen) je monumentalni cikel štirih oper Richarda Wagnerja, pogosto imenovan preprosto "Prstan" ali "tetralogija". Gre za eno najpomembnejših in najvplivnejših del operne zgodovine, ki združuje mitološko zgodbo, filozofske teme in inovativno glasbeno dramaturgijo.

• Prva opera iz cikla je Das Rheingold — uvod, v katerem spoznamo zlato v čuvstvu deklic iz Rhinemaidens in krajo, ki sproži prekletstvo.
• Druga opera iz cikla je Die Walküre — zgodba o ljubezni, zvestobi, božjih načrtih ter o likih, kot sta Wotan in Brunhilda.
• Tretja opera iz cikla je Siegfried — osredotoča se na mladeniča Siegfrieda, njegovo odkritje sveta, spopade in usodo.
• Četrta opera iz cikla je Götterdämmerung — konec cikla: razplet prekletstva, padec bogov in tragedija likov, povezanih s prstanom.

Kratka vsebina cikla

Osrednja središča zgodbe so zlato in prstan, preoblikovani v simbol moči in prekletstva. Zlato iz reke prinese škrat Alberich, eden od prebivalcev podzemnega sveta Nibelungov, ki zlato ukrade in iz njega ulije prstan, ki svojemu nosilcu daje oblast nad svetom. Ko »glavni bog« Wotan prstan pridobi, Alberich nad njim izreče prekletstvo — prstan bo tistega, ki ga nosi, vodil v propad in smrt. Prstan potem prehaja iz rok v roke, pri čemer vsak nov lastnik doživi propad ali tragičen konec.

Alberich pripada rasi pritlikavcev, imenovanih Nibelungi. Beseda "Nibelungov" v naslovu cikla (Der Ring des Nibelungen) je sklic na to mitsko skupino in njen osrednji pomen v zgodbi.

Glavni liki in teme

Med ključno figure sodijo Wotan (vodja bogov), Alberich (Nibelung, povzročitelj prekletstva), Brunhilde (ena izmed Walkyr), Siegfried (junak) ter številni drugi bogovi, smrtni in bitja iz mitoloških globin. Zgodba ni le fantastična pravljica: skozi konflikte in odnose likov odpira temeljna človeška čustva in motive — pohlepo, ljubezen, poželenje, izdajo, ambicijo in posledice moči.

Glasba in dramaturgija

Wagner je glasbeno gradnjo cikla zasnoval kot neprekinjeno dramo: znotraj vsake opere ni klasičnih ločkov (aret), ampak se glasba razvija tekoče skozi celotno dejanje. Ključno orodje tega pristopa so leitmotive — kratki glasbeni motivi (melodije, akordi ali fraze), ki so povezani z osebami, predmeti, čustvi ali idejami. S ponavljanjem in razvijanjem teh motivov Wagner subtilno namiguje na notranje povezave dogodkov. Na primer: obstaja leitmotiv za prekletstvo prstana; kadarkoli ga slišimo, glasba opozori na njegovo delovanje in težo nad liki.

Wagnerjeva glasba je zato izrazito motivična in orkestralno bogata; orkester v Prstanu ne spremlja le pevcev, temveč pogosto prevzema vlogo komentarja, notranjega monologa ali napovedi dogajanja.

Zgodovina nastanka in uprizoritve

Wagner je libreto in glasbo cikel razvijal dolga desetletja. Delo je začel v petdesetih letih 19. stoletja, ko je živel v Švici, in je v prvih letih napisal prve osnutke ter do leta 1857 dokončal prvih dveh oper ter velik del Siegfrieda. Celoten glasbeni zapis cikla je bila demonstracija njegove življenjske zamisli in je bil dokončan šele mnogo pozneje; dokončno podobo je delo dobilo v 1870-ih (končni skorji dogodkov in partituri sta bili zaključeni v zgodnjih 1870-ih, pred prvimi uprizoritvami).

Wagner je želel, da bi cikel Prstan izvedli v posebni operni hiši, zgrajeni po njegovih zahtevah, kar je zahtevalo velike finančne vložke. Pomagal mu je bavarski kralj Ludvik II, ki je bil velik oboževalec Wagnerjeve glasbe in mu je finančno pomagal. Sprva je Wagner napovedal izvedbe v Münchnu, kjer so bile posamezne opere premierno uprizorjene: Das Rheingold (Pesem o Renu) je bila prvič uprizorjena v Münchnu leta 1869, Die Walküre pa leta 1870. Ker pa je želel za celoten cikel posebno prizorišče in nadzor nad produkcijo, je proti koncu spremenil načrte in zgradil lastno gledališče v Bayreuthu. Celoten cikel Prstan je bil prvič izveden leta 1876 v novi operni hiši Festspielhaus v Bayreuthu.

Bayreuth je zaradi svojih arhitekturnih rešitev (znan je po posebnem zakritem orkestrskem jarku in zasnovi odra) omogočal Wagnerju uresničitev njegovih idej o zamejenem, "sinteznem" gledališču, kjer vizualno in zvočno delujeta kot ena enota.

Pomen in vpliv

Prstan Nibelungov je vplival na nadaljnji razvoj opere, simfonične literature in gledališča. Wagnerjev poudarek na neprekinjenem glasbenem toku, uporabo leitmotivov in dramatični orkestraciji je spodbudil nove kompozicijske pristope ter vplival na skladatelje 20. stoletja in širše — v glasbi, literaturi in filmski umetnosti. Zgodba sama, kljub svoji mitološki obleki, raziskuje univerzalne teme moči, odgovornosti, korupcije in odrešitve, zaradi česar ostaja relevantna in pogosto uprizičena tudi danes.

Vsi štirje deli cikla imajo obsežne operne zahteve (veliko pevskih partij, velik orkester, zahtevna prizorišča) in običajno trajajo več ur vsaka; zato je izvedba celotnega cikla zahtevna, redko pa tudi izjemno nagrajujoča izkušnja za nastopajoče in občinstvo.

Za podrobnejše opise zgodbe vsake od štirih oper glejte ločene članke o posameznih opusih.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Der Ring des Nibelungen?

V: Kakšen je slovenski prevod besedila Der Ring des Nibelungen?

V: Kdo je napisal Der Ring des Nibelungen?

V: Koliko oper je vključenih v cikel Der Ring des Nibelungen?

V: Kaj je tema opere Der Ring des Nibelungen (Nibelunški prstan)?

V: Kdaj je bil prstan Nibelungov napisan?

Išči po črki