Ludvik XVI. – francoski kralj (1754–1793), usmrčen med francosko revolucijo

Ludvik XVI. se je rodil leta 1754 v času vladavine svojega dedka kralja Ludvika XV. Njegov oče je bil Ludvik Ferdinand, francoski dofin, prestolonaslednik. Njegova mati je bila Marija Jožefa Saška. Njegovi starši so imeli raje njegovega starejšega brata kot Ludvika in so bili vznemirjeni, ko je Ludvikov brat umrl, ko je bil še otrok. Ludvikovi starši so se obrnili proti njemu in postal je sramežljiv deček. Njegov oče je zgodaj umrl in Ludvik je postal prestolonaslednik. Zaradi tega je prevzel naziv dofina.

Leta 1770, ko je bil Ludvik star 15 let, se je poročil z Marijo Antoinetto, avstrijsko princeso. Spoznala sta se le dva dni pred poroko. Veliko ljudi v Franciji ni želelo, da bi imel Ludvik avstrijsko ženo, saj zavezništvo Francije z Avstrijo ni bilo priljubljeno. Državi sta bili do leta 1756, ko sta postali zaveznici, sovražnici. V Franciji so to zavezništvo krivili za sedemletno vojno, ki so jo izgubili. Ludvik in Marija Antoinetta si v prvih letih zakona nista bila blizu, vendar sta se vzljubila. Spolne odnose sta imela šele leta 1777. Nekaj let po tem jima ni uspelo imeti otrok. Zaradi tega je bil zakon težaven. Položaj se je še poslabšal, ko so bili objavljeni grobi pamfleti, imenovani libelles. V njih so ju zasmehovali, ker nista mogla imeti otrok. Ena od njih je spraševala: "Ali lahko kralj to stori? Ali kralj tega ne more storiti?" Na koncu sta imela z Marijo Antoinetto štiri otroke:

1.      Marija Terezija Francoska (19. december 1778)

2.      Ludvik Jožef, francoski dafin (22. oktober 1781)

3.      Francoski kralj Ludvik XVII (27. marec 1785)

4.      Zofija Francoska (9. julij 1787)

Posvojila sta tudi šest otrok.

Ko je leta 1774 umrl Ludvik XV., je postal kralj. Star je bil 19 let. Ludvik je prevzel vodenje države, ki je imela velike težave. Po sedemletni vojni Francija ni bila več najmočnejša država v Evropi. Država je imela dolgove zaradi vojne in zastarelega davčnega sistema. Številni plemiči in drugi bogataši so se lahko izogibali plačevanju davkov, kar so mnogi navadni ljudje sovražili. To je bilo tudi obdobje razsvetljenstva, ko so se ljudje začeli zanimati za ideje, kot sta demokracija in liberalizem. Vse več ljudi je nasprotovalo absolutni monarhiji v Franciji.

Ludvik je želel biti dober in priljubljen kralj. Ena od njegovih prvih odločitev je bila, da je parlamentom vrnil pristojnosti, ki so jim bile odvzete v času poznejše vladavine Ludvika XV. Parlementi niso bili parlamenti v sodobnem pomenu besede; niso bili izvoljene skupščine politikov. Parlementi so bili pravzaprav pomembna regionalna sodišča, njihovi sodniki pa so podpirali lokalne plemiče. Pogosto so kraljem preprečili, da bi spremenili državo, in preprečili, da bi zakoni imeli učinek v njihovih provincah. Za svojega glavnega svetovalca je izbral grofa de Maurepasa, ki je to vlogo opravljal do svoje smrti leta 1781. Za svojega finančnega ministra je izbral tudi Anne Robert Jacques Turgot.

Turgot je predlagal omilitev zakonov, ki so omejevali, kdaj je mogoče prodati žito in za koliko ga je mogoče prodati. Vendar so te spremembe povzročile visoke cene žita v letih, ko je bila letina slaba. To je leta 1775 povzročilo proteste zaradi vojne za moko. Nekatere druge Turgotove reforme so blokirali plemiči in parlamenti. Leta 1776 si je Ludvik premislil in Turgota odpustil. Zamenjal ga je z Jacquesom Neckerjem. Necker je poskušal objaviti popoln seznam vsega, za kar je vlada porabila denar, vendar je na koncu večino porabe prikril. Leta 1783 je Ludvik za glavnega finančnega ministra izbral Charlesa Alexandra de Calonneja.

Ludvik in njegova vlada sta v ameriški revolucionarni vojni podpirala Američane, ker sta želela oslabiti Veliko Britanijo. Želeli so se maščevati, ker so v sedemletni vojni izgubili Quebec proti Britancem. Američani so zmagali, Britanci pa so se s Pariško pogodbo iz leta 1783 strinjali, da jim dovolijo neodvisnost. Vendar so se njihovi drugi poskusi oslabitve britanskega imperija večinoma ustavili, saj je njihova mornarica izgubila bitko pri Saintesu, Francija pa ni dobila veliko novih dežel. Poleg tega so dolgovi zaradi vojne še poslabšali vladne denarne težave. Do leta 1787 so bile denarne težave neobvladljive.

Ludvik je sklical skupščino uglednih osebnosti, na kateri so se zbrali najvišji francoski plemiči, da bi razpravljali o tem, kako rešiti denarne težave. Želel je preprečiti, da bi plemiči in parlamenti ovirali njegove poskuse reševanja teh težav. Toda plemiči so bili šokirani, ko so izvedeli, kako hude so težave, in niso hoteli pomagati. Ludvik je skušal preprečiti tudi pariškemu paramentu, da bi se mu postavil po robu, in celo aretiral dva člana, vendar to ni pomagalo, saj je parlement podpiralo preveč ljudi. Vrnil je tudi Jacquesa Neckerja. Ludvik se je odločil, da mu ne preostane drugega, kot da skliče generalni državni zbor, francoski parlament, ki se ni sestal že od leta 1614.

Maja je začel zasedati generalni državni zbor leta 1789. Tako kot prejšnje generalne skupščine je bil tudi ta zasnovan tako, da je predstavljal "tri stanove", ki so sestavljali francosko družbo. Četrtino njegovih članov je izvolilo prvo slojevstvo (duhovniki Katoliške cerkve), drugo četrtino drugo slojevstvo (plemiči), drugo polovico pa premožni ljudje iz tretjega slojevstva (vsi ostali). Politiki tretjega stanu so želeli govoriti o spreminjanju francoske družbe in zmanjševanju pristojnosti kralja, vendar je kralj želel, da govorijo le o davkih. Kralju je zelo hitro uspelo razjeziti te politike. Povedal jim je na primer, da bodo imeli vsi člani enak glas, nato pa se je kralj namesto tega odločil, da bodo imeli člani tretjega stanu le polovico glasu. Člani tretjega stanu so menili, da je nepravično, da predstavljajo 95 % prebivalstva, vendar imajo le tretjino moči v generalnem državnem zboru.

Junija 1789 so člani tretjega stanu razglasili, da so Narodna skupščina. Ludvik jim je skušal preprečiti, da bi se sestali. 20. junija so vsi ti člani razen enega podpisali prisego teniškega sodišča. Obljubili so, da bodo ostali skupaj, dokler se kralj ne bo strinjal z zmanjšanjem svojih pooblastil. Čeprav je Ludvik tretjim stanovom ponudil nekaj več pravic, so se odločili, da to ni dovolj. Ludvik je 11. julija odpustil številne svetovalce, ki so podpirali Narodno skupščino. Med njimi je bil tudi Jacques Necker, ki je bil precej priljubljen. Navadni prebivalci Pariza so močno podpirali Neckerja in Narodno skupščino. Začeli so se bati, da bo kralj ustavil narodno skupščino. Izbruhnili so nemiri, ki so 14. julija privedli do vdora v Bastiljo.

Ludvik je popustil in se strinjal, da bo državo vodila narodna skupščina. Narodna skupščina je v Franciji začela uvajati dramatične spremembe. Sprejela je Deklaracijo o človekovih pravicah in odpravila zakone, ki so plemičem omogočali, da so bili obravnavani bolje kot navadni ljudje.

5. oktobra 1789 se je v Parizu zbrala množica protestnikov (večinoma žensk), ki so protestirali proti visoki ceni kruha. Odločili so se, da se odpravijo na pohod do Versajske palače, kjer je živel kralj. Vdrli so v palačo. Nekaj stražarjev so ubili, ostali pa jih niso ustavili. Protestniki so zahtevali, da kraljeva družina pride z njimi v Pariz. Ludvik ni želel priti, vendar je popustil njihovim zahtevam. Podpisal je Deklaracijo o človekovih pravicah in odšel z njimi v Pariz. Preselil se je v starejšo palačo Tuileries.

Vstrelitev Bastilje ali pohod žensk na Versailles lahko štejemo za trenutek, ko je kralj izgubil nadzor nad svojo državo.

Ludvik ne bi bil dolgo zadovoljen z vlogo marionetnega kralja. Bil je nezadovoljen s tem, kako so ravnali z njim, njegovo družino in cerkvijo. Zmerni politiki so izgubljali podporo bolj radikalnih politikov. Toda čeprav je bil v resnici ujetnik v palači Tuileries, je imel Ludvik zaveznike v drugih državah, ki bi kralja podprli pred politiki. Ludvik in Marija Antoinetta sta 21. junija 1791 ponoči načrtovala pobeg iz palače Tuileries, preoblečena v služabnika. Kraljeva družina je odpotovala proti trdnjavi Montmédy, ki je bila baza za vojake, ki so podpirali kralja, in je bila na meji z avstrijsko Nizozemsko. Na poti v Montmédy so jih ujeli v mestu Varennes.

Ko so Ludvika in njegovo družino pripeljali nazaj v Tuileries, so jih zdaj stražarji veliko bolj varovali. Upravičeno ali neupravičeno je veliko ljudi v Franciji verjelo, da kralj in kraljica kujeta zaroto s tujimi vladami za ponovno vzpostavitev absolutne monarhije. Naslednje leto so te napetosti pripeljale do tega, da je Francija začela vojno z Avstrijo in Prusijo. Julija 1792 je pruski vojvoda Brunšvik zapisal: "Pariz bomo uničili do tal, če se kar koli zgodi našemu kraljevemu veličanstvu, kralju in kraljici." S tem je želel pomagati kralju in kraljici, vendar je namesto tega dosegel nasprotno.

Ludvikov bratranec, vojvoda Orleanski, je bil odgovoren za širjenje govoric o Ludvikovi ženi, zaradi česar so bili ljudje zelo jezni. Ludvik je bil uradno aretiran 13. avgusta in poslan v Tempelj, starodavno pariško trdnjavo, ki se je uporabljala kot zapor. Nacionalni konvent (nova nacionalna skupščina) je 21. septembra razglasil Francijo za republiko in ukinil monarhijo. Ludviku so odvzeli naslove in ga poimenovali Louis Capet. Ker so bili francoski monarhi v sorodu s hišo Kapet, so menili, da bi moral biti njegov priimek Kapet.

Ludvik je bil obtožen več zločinov, sodila pa mu je nacionalna konvencija (nova nacionalna skupščina). Glavni zločin, ki so ga obtožili, je bil zarota z Avstrijo za obnovitev absolutne monarhije. Hitro so izglasovali, da je kriv. Ludvika nihče v konvenciji ni maral, vendar so mu girondini želeli vsaj prihraniti življenje. Maximilien Robespierre in montagnardi so bili odgovorni in so se odločili, da ga je treba ubiti. Robespierre je prepričal ljudi, da mora monarh umreti, da bi republika lahko živela. Še zadnjič se je združil s svojo družino in obljubil, da se bo vrnil naslednje jutro, vendar se ni vrnil. Na poti na giljotino je Ludvik dejal: "Verjamem, da bo moja smrt namenjena sreči mojega ljudstva, vendar žalujem za Francijo in se bojim, da bo utrpela Gospodovo jezo," vendar je njegov govor preglasilo bobnenje. Usmrčen je bil 21. januarja 1793 na trgu Place de la Revolution (zdaj Place de la Concorde). Star je bil 38 let. Marija Antoinetta je bila usmrčena devet mesecev pozneje.

Najprej so Louisa pokopali na bližnjem pokopališču. Leta 1815 so njegove posmrtne ostanke in posmrtne ostanke Marije Antoanete prenesli v baziliko Saint Denis, ki je tradicionalno pokopališče francoskih kraljev. V cerkvi sta njuna kipa. Na mestu njegovega prvotnega groba so v spomin nanj zgradili tudi kapelo Chapelle expiatoire.

Ludvik XVI. ni bil zadnji francoski kralj. Dva Ludvikova brata sta postala kralja po restavraciji Burbonov leta 1814: Sinova Ludvika XVI. sta pred tem umrla zaradi bolezni, zato njegova hči ni mogla podedovati prestola. Zadnji francoski kralj je bil Ludvik Filip I., njun daljni sorodnik. Zadnji francoski monarh je bil Napoleon III, ki je bil prej cesar kot kralj.

V 19. stoletju sta francoska zgodovinarja Jules Michelet in Alphonse de Lamartine ugotavljala, da je bilo mnogim Francozom žal Ludvika XVI., kar je leta 1814 pripeljalo do vrnitve monarhije. Čeprav se nista strinjala glede vsega, sta oba zgodovinarja menila, da je bila ukinitev monarhije leta 1792 pravilna odločitev, vendar kralja in kraljice ne bi smeli ubiti. Michelet je dejal, da so te usmrtitve spodbudile še več usmrtitev, kar je privedlo do vladavine terorja.

Louisville v Kentuckyju je poimenovan po Ludviku XVI. Leta 1780 je generalna skupščina Virginije to ime uvedla v čast francoskemu kralju, katerega vojaki so pomagali ameriški strani v ameriški revoluciji. Virginijska generalna skupščina je v kralju videla plemenitega človeka, vendar se številni drugi delegati s celine s tem niso strinjali.