Ludvik XVII. francoski (Louis Charles; 27. marec 1785 – 8. junij 1795) je bil po legitimistični liniji kralj Francije in Navare od leta 1793 do 1795, čeprav dejansko ni nikoli vladal. Pogosto je omenjen tudi kot Ludvik Karel, vojvoda normandijski in Fils de France (sin Francije).

Rojen je bil v palači Versailles kot drugi sin in tretji otrok francoskega kralja Ludvika XVI. in Marije Antoanete. Po smrti starejšega brata Ludvika Jožefa leta 1789 je postal dafin Francije (dauphin) in prestolonaslednik.

Kot otrok je z družino obiskal Normandijo in v čast dobro sprejetega obiska prejel naslov vojvode normandijskega. Njegovo otroštvo in najzgodnejše mladostno obdobje pa je prekinila politična kriza in francoska revolucija.

Po dogodkih revolucionarnega leta 1792 je bila kraljeva družina aretirana in zaprta v templski zapor (Temple) v Parizu. Po usmrtitvi Ludvika XVI. 21. januarja 1793 so legitimisti mladega Ludvika Karla razglašali za kralja kot Ludvika XVII., vendar mu republika in revolucionarna oblast nista priznavali vladarske funkcije.

V zaporu je bil ločen od matere in izpostavljen negotovim razmeram ter skrbništvu, ki ga je določila revolucija. Številni viri poročajo o zanemarjanju in zlorabah, ki so prispevale k zdravstvenemu poslabšanju otroka. Njegovo stanje se je poslabšalo in 8. junija 1795 je v templskem zaporu umrl; okoliščine njegove smrti so bile dolgo predmet polemik in špekulacij.

Obdukcijo je izvedel zdravnik Philippe-Jean Pelletan, ki je po običaju izrezal in ohranil srce. Truplo so pokopali v skupnem grobu. Dr. Pelletan je poročal o številnih brazgotinah in znakih slabega ravnanja na telesu (bolečinske rane, poškodbe po trdem ravnanju), kar je dodatno prispevalo k podobi Ludvika XVII. kot tragične figure revolucije.

Sodobne genetske raziskave v 21. stoletju, ki so preučevale ohranjeno srce in primerjale mtDNA z maternimi potomci habsburške linije, so nakazale, da je ohranjen organ verjetno pripadal pravega članu kraljeve družine, kar je podprlo domnevo, da gre res za srce Ludvika XVII. Kljub temu so ostale nejasnosti in številne teorije o tem, ali je dejansko umrl v zaporu ali pa je morda pobegnil; skozi 19. in 20. stoletje se je pojavilo več samooklicanih "pravega" Ludvika XVII (najbolj znan med njimi je bil Karl Wilhelm Naundorff), vendar nobena od teh trditev ni bila splošno potrjena.

Ludvik XVII. je postal simbol tragičnih posledic francoske revolucije za kraljevo družino in ostaja predmet zgodovinskih razprav ter literarnih in političnih interpretacij. Njegova kratka življenjska zgodba poudarja težave mladega princa, izolacijo, nasilje v času revolucije in dolgoletne polemike o usodi zadnjega fantovskega člana starega režima.