Fils de France (francoska izgovorjava: [fis də fʁɑ̃s], Sin Francije) je bil formalni naslov, ki so ga v času Ancien Régime uporabljali za neposredne otroke vladajočega francoskega kralja. V slavnostnih listinah, pri določanju precedenc in na dvoru je ta naziv označeval visok družbeni in protokolarni status, ločen od drugih članov plemstva.

Pomen in različice naziva

Izraz je bil v praksi deloma splošen: za moške otroke se je uporabljal Fils de France, za ženske pa Fille de France. Kolektivno so veljali za Enfants de France ("otroci Francije"). Ti nazivi so pomenili, da je oseba neposredni potomec suverena in ji je pripadala najvišja stopnja precedenc na dvoru.

Naslovljanje in vljudnostne oblike

Formalno je nosilec naziva imel pravico do sloga kraljeve visokosti (fr. Altesse Royale ali Son Altesse Royale). V vsakdanjem življenju in v neposredni komunikaciji pa so se pogosto uporabljale druge oblike nagovarjanja: na dvoru so recimo posamezne princeske in princem v pogovoru naslavljali z vljudnostnimi imeni kot so "Madame" ali "Monsieur" (pri čemer so specifične oblike odvisne od položaja, npr. kraljev brat pogosto prejemal naslov "Monsieur"). Zato je naziv Fils de France bolj videti kot pravno-protokolarna oznaka kot kot vsakodnevna oblika nagovora.

Precedence, privilegiji in omejitve

Enfants de France so imeli prednost pri protokolu pred drugimi samo zato, ker so bili otroci suverena. To je vplivalo na sedežne razporeditve, poročne zadeve, upravljanje dodeljenih posestev (appanage) in včasih celo na politične zavezniške premisleke. Kraljevi vnuki so imeli nižjo stopnjo — pogosto so bili označeni kot Petits-enfants de France (vnuki Francije) ali preprosto "vnukinja/ vnuk Francije" — in so zato zaposleli nižji rang v precedenci.

Zgodovinski kontekst

Naziv izvira iz razdelitve privilegijev in hierarhije starega režima ter je bil del kompleksnega sistema naslovov v francoski monarhiji. Po francoski revoluciji in kasnejših spremembah državne ureditve so se ti formalni nazivi izgubili ali izgubili pomen, čeprav so jih restoracije monarhije občasno ponovno uporabile v obliki tradicije in protokola.

Pomembno: medtem ko je Fils de France označeval formalni status, se je na dvoru pogosto raje uporabljalo bolj osebne in zunanje oblike nagovora. Naziv je bil zato bolj pravni in protokolarni kot vsakdanji naslov.