Kubanska glasba

Pregled

Na Kubo je prišlo veliko število afriških sužnjev in evropskih (predvsem španskih) priseljencev, ki so na otok prinesli svoje oblike glasbe. Evropski plesi in ljudske glasbe, kot so zapateo, fandango, paso doble, menuet, gavota, contradanza in valček, so se pojavili med mestnimi belci.

Afriški sužnji in njihovi potomci so izdelali številna tolkala in ohranili ritme, ki so jih poznali v svoji domovini. Najpomembnejša glasbila so bili bobni. Pomembna sta tudi claves, dve kratki palici iz trdega lesa, in cajón, lesena skrinja, ki je bila prvotno izdelana iz zabojev. Claves se še vedno pogosto uporabljajo, cajoni (cajones) pa so se pogosto uporabljali v obdobjih, ko je bil boben prepovedan.

Velik instrumentalni prispevek Špancev je bila njihova kitara, še pomembnejša pa je bila tradicija evropskega glasbenega zapisa in tehnik glasbenega komponiranja.

Fernando Ortíz je glasbene inovacije na Kubi opisal kot rezultat sodelovanja med afriškimi sužnji, naseljenimi na velikih plantažah sladkorja, in Španci ali prebivalci Kanarskih otokov, ki so na majhnih kmetijah gojili tobak.

Afriška verovanja in običaji so zagotovo vplivali na kubansko glasbo. Poliritmična tolkala so sestavni del afriškega življenja in glasbe, tako kot je melodija del evropske glasbe. Značilna je tudi sinkopacija, ki jo slišimo v cinquillo, osnovnem ritmu plesov habanera, danzón, argentinski tango in drugih.

V afriški tradiciji so tolkala povezana s pesmijo in plesom ter z določenim družbenim okoljem. To ni le zabava, ki dopolnjuje življenje, ampak je življenje. Posledica srečanja evropskih in afriških kultur je, da je večina kubanske popularne glasbe kreolizirana (zlita). Ta kreolizacija kubanskega življenja se je dogajala dolgo časa, v 20. stoletju pa so bili elementi afriških verovanj, glasbe in plesa dobro vključeni v popularne in ljudske oblike.

Kubanska glasba je imela izjemen vpliv na druge države, saj je prispevala ne le k razvoju jazza in salse, temveč tudi k razvoju argentinskega tanga, ganskega highlife, zahodnoafriškega afrobeata in španskega flamenka nuevo.

Pregled

Na Kubo je prišlo veliko število afriških sužnjev in evropskih (predvsem španskih) priseljencev, ki so na otok prinesli svoje oblike glasbe. Evropski plesi in ljudske glasbe, kot so zapateo, fandango, paso doble, menuet, gavota, contradanza in valček, so se pojavili med mestnimi belci.

Afriški sužnji in njihovi potomci so izdelali številna tolkala in ohranili ritme, ki so jih poznali v svoji domovini. Najpomembnejša glasbila so bili bobni. Pomembna sta tudi claves, dve kratki palici iz trdega lesa, in cajón, lesena skrinja, ki je bila prvotno izdelana iz zabojev. Claves se še vedno pogosto uporabljajo, cajoni (cajones) pa so se pogosto uporabljali v obdobjih, ko je bil boben prepovedan.

Velik instrumentalni prispevek Špancev je bila njihova kitara, še pomembnejša pa je bila tradicija evropskega glasbenega zapisa in tehnik glasbenega komponiranja.

Fernando Ortíz je glasbene inovacije na Kubi opisal kot rezultat sodelovanja med afriškimi sužnji, naseljenimi na velikih plantažah sladkorja, in Španci ali prebivalci Kanarskih otokov, ki so na majhnih kmetijah pridelovali tobak.

Afriška verovanja in običaji so zagotovo vplivali na kubansko glasbo. Poliritmična tolkala so sestavni del afriškega življenja in glasbe, tako kot je melodija del evropske glasbe. Značilna je tudi sinkopacija, ki jo slišimo v cinquillo, osnovnem ritmu plesov habanera, danzón, argentinski tango in drugih.

V afriški tradiciji so tolkala povezana s pesmijo in plesom ter z določenim družbenim okoljem. To ni le zabava, ki dopolnjuje življenje, ampak je življenje. Posledica srečanja evropskih in afriških kultur je, da je večina kubanske popularne glasbe kreolizirana (zlita). Ta kreolizacija kubanskega življenja se je dogajala dolgo časa, v 20. stoletju pa so bili elementi afriških verovanj, glasbe in plesa dobro vključeni v popularne in ljudske oblike.

Kubanska glasba je imela izjemen vpliv na druge države, saj je prispevala ne le k razvoju jazza in salse, temveč tudi k razvoju argentinskega tanga, ganskega highlife, zahodnoafriškega afrobeata in španskega flamenka nuevo.

Zgodovina

18./19. stoletje

Katedrali v stari prestolnici Santiago de Cuba in Havani sta imeli zaposlene odlične glasbenike in zborovodje. Ti so komponirali, poučevali in vodili. To je pripomoglo k razvoju vseh vrst glasbe. V 19. stoletju je bil Manuel Saumell (1818-1870) oče kubanskega glasbenega razvoja criole. Z dodajanjem afriških ritmičnih elementov je pomagal preoblikovati evropsko contradanzo ter prispeval k nastanku habanere in danzona, dveh značilnih kubanskih plesnih oblik.

"Po Saumellovem vizionarskem delu je bilo treba razviti njegove inovacije, ki so močno vplivale na zgodovino kubanskih nacionalističnih glasbenih gibanj." Helio Orovio

V sredini 19. stoletja je v Havano prišel mlad ameriški glasbenik: Louis Moreau Gottschalk (1829-1869), katerega oče je bil judovski poslovnež iz Londona, mati pa bela kreolka francoskega katoliškega porekla. Gottschalka sta vzgajali predvsem njegova črnska babica in medicinska sestra Sally, obe iz Dominike. Bil je čudežni deček klavirja, ki je že od otroštva poslušal glasbo in videl ples na trgu Kongo v New Orleansu. Njegovo obdobje na Kubi je trajalo od leta 1853 do 1862, vmes pa je obiskal še Portoriko in Martinik. Sestavil je veliko znanih skladb, ki so bile resnično kubanske, saj so črpale iz tradicije tako belcev kot črncev.

Februarja 1860 je Gottschalk v Havani ustvaril veliko delo La nuit des tropiques. Pri delu je sodelovalo približno 250 glasbenikov in zbor z 200 pevci ter skupina bobnarjev iz Santiaga de Cuba. Naslednje leto je pripravil še en velik koncert z novim gradivom. Ti koncerti so verjetno presegli vse, kar je bilo na otoku mogoče videti pred tem ali pozneje, in nedvomno so bili nepozabni za vse, ki so se jih udeležili.

Ignacio Cervantes (1847-1905) je bil tisti, na katerega je Gottschalk verjetno najbolj vplival. Izobraževal se je v Parizu in si v svojih skladbah močno prizadeval za uveljavitev kubanskega glasbenega nacionalizma. Aaron Copland ga je zaradi njegovih chopinovskih klavirskih skladb nekoč označil za "kubanskega Chopina". Cervantesov ugled danes temelji skoraj izključno na njegovih znamenitih enainštiridesetih kubanskih plesih, za katere je Carpentier dejal, da "zasedajo mesto, ki ga v glasbi svojih držav zasedajo Griegovi norveški plesi ali Dvořákovi slovanski plesi".

Zgodovina

18./19. stoletje

Katedrali v stari prestolnici Santiago de Cuba in Havani sta imeli zaposlene odlične glasbenike in zborovodje. Ti so komponirali, poučevali in vodili. To je pripomoglo k razvoju vseh vrst glasbe. V 19. stoletju je bil Manuel Saumell (1818-1870) oče kubanskega glasbenega razvoja criole. Z dodajanjem afriških ritmičnih elementov je pomagal preoblikovati evropsko contradanzo ter prispeval k nastanku habanere in danzona, dveh značilnih kubanskih plesnih oblik.

"Po Saumellovem vizionarskem delu je bilo treba razviti njegove inovacije, ki so močno vplivale na zgodovino kubanskih nacionalističnih glasbenih gibanj." Helio Orovio

V sredini 19. stoletja je v Havano prišel mlad ameriški glasbenik: Louis Moreau Gottschalk (1829-1869), katerega oče je bil judovski poslovnež iz Londona, mati pa bela kreolka francoskega katoliškega porekla. Gottschalka sta vzgajali predvsem njegova črnska babica in medicinska sestra Sally, obe iz Dominike. Bil je čudežni deček klavirja, ki je že od otroštva poslušal glasbo in videl ples na trgu Kongo v New Orleansu. Njegovo obdobje na Kubi je trajalo od leta 1853 do 1862, vmes pa je obiskal še Portoriko in Martinik. Sestavil je veliko znanih skladb, ki so bile resnično kubanske, saj so črpale iz tradicije tako belcev kot črncev.

Februarja 1860 je Gottschalk v Havani ustvaril veliko delo La nuit des tropiques. Pri delu je sodelovalo približno 250 glasbenikov in zbor z 200 pevci ter skupina bobnarjev iz Santiaga de Cuba. Naslednje leto je pripravil še en velik koncert z novim gradivom. Ti koncerti so verjetno presegli vse, kar je bilo na otoku mogoče videti pred tem ali pozneje, in nedvomno so bili nepozabni za vse, ki so se jih udeležili.

Ignacio Cervantes (1847-1905) je bil tisti, na katerega je Gottschalk verjetno najbolj vplival. Izobraževal se je v Parizu in si v svojih skladbah močno prizadeval za uveljavitev kubanskega glasbenega nacionalizma. Aaron Copland ga je zaradi njegovih chopinovskih klavirskih skladb nekoč označil za "kubanskega Chopina". Cervantesov ugled danes temelji skoraj izključno na njegovih znamenitih enainštiridesetih kubanskih plesih, za katere je Carpentier dejal, da "zasedajo mesto, ki ga v glasbi svojih držav zasedajo Griegovi norveški plesi ali Dvořákovi slovanski plesi".

Priljubljena glasba

Glasbeno gledališče

Od 18. stoletja do sodobnosti so priljubljene gledališke oblike uporabljale glasbo in ples ter ju spodbujale. Poleg uprizarjanja nekaterih evropskih oper in operet so kubanski skladatelji postopoma razvijali zamisli, ki so bolje ustrezale njihovemu kreolskemu občinstvu. Kubanska glasba je s pomočjo glasbenih posnetkov dosegla svet. Do leta 1925 je bil na Kubi največkrat posneti pevec v Alhambri Adolfo Colombo. Po zapisih je med letoma 1906 in 1917 posnel približno 350 skladb, od katerih jih je danes ohranjenih zelo malo.

Prvo gledališče v Havani je bilo odprto leta 1776. Prva kubanska opera je bila napisana leta 1807. Glasbeno gledališče je bilo izjemno pomembno v devetnajstem stoletju in prvi polovici dvajsetega stoletja. Radio, ki je na Kubi začel delovati leta 1922, je pripomogel k rasti popularne glasbe, saj je umetnikom zagotovil publiciteto in nov vir dohodka.

Zarzuela je lahka opereta manjšega formata. Začela se je z uvoženo špansko vsebino, nato pa se je razvila v tekoči komentar kubanskih družbenih in političnih dogodkov in težav. Vrsta vrhunskih skladateljev, kot je Ernesto Lecuona, je ustvarila vrsto uspešnic za gledališča v Havani. Velike zvezde, kot je vedeta Rita Montaner, ki je znala peti, igrati klavir, plesati in igrati, so bile kubanski ekvivalent Mistinguett in Josephine Baker v Parizu.

Bufo

Kubansko gledališče Bufo je oblika komedije, ki je šaljiva in satirična. Uporablja tipe, ki jih lahko najdemo kjer koli v državi. Bufo je nastal okoli leta 1800-1815: Francisco Covarrubias, "karikaturist" (1775-1850), je bil njegov avtor. Postopoma so komični tipi opustili svoje evropske vzorce in postajali vse bolj kreolizirani in kubanski. Hkrati je sledila tudi glasba. Sleng iz suženjskih barak in revnih četrti je prišel v besedila pesmi:

Una mulata me ha muerto!

Y no prendan a esa mulata?

Como ha de quedar hombre vivo

si no prendan a quien matar!

La mulata es como el pan;

se deber como caliente,

que en dejandola enfriar

ni el diablo le mete el diente!

(Mulata je naredila zame!

Poleg tega je ne aretirajo!

Kako lahko kdo živi

Če tega morilca ne vzamejo?

Mulatta je kot svež kruh

Treba ga je jesti, dokler je vroč.

Če ga pustite, dokler se ne ohladi

Tudi hudič ne more ugrizniti!)

Guaracha

Guaracha je žanr hitrega tempa in z besedilom. Izvira iz komičnega gledališča Bufo, v začetku 20. stoletja pa so jo pogosto igrali v havanskih bordelih. Besedila so bila polna slengovskih besedil in so se nanašala na dogodke in ljudi iz novic.

Contradanza

Kontradanza je zgodovinsko pomemben ples. Na Kubo je prišel konec 18. stoletja iz Evrope. Contradanza je skupinski ples, pri katerem se plesne figure razvrščajo po določenem vzorcu. Tempo in slog glasbe sta bila svetla in precej hitra. Najstarejša kubanska skladba contradanze je San Pascual bailon, objavljena leta 1803. Kubanci so razvili številne kreolizirane različice, kar je zgodnji primer vpliva afriške tradicije na Karibih. Večina glasbenikov je bila črncev ali mulatov: že v začetku 19. stoletja je v kubanskih mestih živelo veliko osvobojenih sužnjev in oseb mešane rase.

"Ženske v Havani imajo besen okus za ples; cele noči preživijo vzvišene, vznemirjene, nore in prepotene, dokler ne padejo na tla."

Contradanza je izpodrinila menuet kot najbolj priljubljen ples, dokler ni od leta 1842 dalje zamenjala habanere, ki je bila povsem drugačnega sloga.

Danza

Tudi ta ples, otrok contradanze, se je plesal v vrstah ali kvadratih. To je bila tudi živahna oblika glasbe in plesa, ki je bila lahko v dvojnem ali trojnem času. To vrsto plesa je sčasoma zamenjal ples danzón, ki je bil tako kot habanera veliko počasnejši in bolj umirjen.

Habanera

Habanera se je razvila iz contradanze v začetku 19. stoletja. Njena velika novost je bila, da se je poleg igranja in plesa tudi pela. K njenemu razvoju je vsaj delno prispeval vpliv francosko govorečih priseljencev. Zaradi revolucije na Haitiju leta 1791 je veliko francoskih kolonialistov in njihovih sužnjev pobegnilo v Oriente. Cinquillo je pomemben ritmični vzorec, ki se je prvič pojavil v tem času.

Plesni slog habanere je počasnejši in bolj veličasten od plesa danza; do leta 1840 so habanere pisali, peli in plesali v Mehiki, Venezueli, Portoriku in Španiji. Od približno leta 1900 je habanera reliktni ples, vendar ima glasba svoj čar in obstaja nekaj znanih skladb, kot je Tu, katere različice so bile velikokrat posnete.

Valček

Valček (El vals) je na Kubo prišel leta 1814. To je bil prvi ples, pri katerem pari niso bili povezani s skupnim vzorcem zaporedja. Plesal se je in se še vedno pleše v 3/4 taktu s poudarkom na prvem taktu. Sprva je veljal za škandaloznega, ker so bili pari obrnjeni drug proti drugemu, se držali v "zaprtem" prijemu in tako rekoč zanemarjali okolico. Valček se je uveljavil v vseh državah obeh Amerik. Valček ima še eno značilnost: je "potujoči" ples, pri katerem se pari premikajo po areni. V latinskoameriških plesih je postopno gibanje plesalcev nenavadno, vendar se v nekaterih pojavlja.

Zapateo

Tipičen kubanski ples campesino ali guajiro Ples parov, pri katerem moški večinoma tapkajo z nogami. Obstajajo ilustracije iz prejšnjih stoletij, vendar je ta ples zdaj izumrl.

Trova

V 19. stoletju je v Santiagu de Cuba zrasla skupina potujočih glasbenikov, trubadurjev, ki so se gibali naokoli in se preživljali s petjem in igranjem kitare. Bili so zelo pomembni kot skladatelji, njihove pesmi pa so bile uporabljene v vseh vrstah kubanske glasbe.

Pepe Sánchez (1856-1918) je bil oče trobente in avtor kubanskega bolera. Ni imel formalnega glasbenega izobraževanja. Imel je izjemen naravni talent, saj je skladal številke v glavi in jih nikoli ni zapisal. Zato je večina teh številk za vedno izgubljena, čeprav jih je ohranjenih približno dva ducata, ker so jih prepisali prijatelji in učenci. Ustvarjal je tudi oglasne šale, še preden se je rodil radio. Bil je vzornik in učitelj velikih trovadores, ki so mu sledili.

Prvi in eden najdlje živečih je bil Sindo Garay (1867-1968). Bil je izjemen skladatelj pesmi, njegove najboljše pesmi pa so bile že večkrat zapeti in posneti. Garay je bil tudi glasbeno nepismen - pravzaprav se je abecede naučil šele pri 16 letih -, vendar v njegovem primeru ne le, da so partiture posneli drugi, ampak obstajajo tudi posnetki. Oddajal je na radiu, snemal in preživel do sodobnega časa. Pravil je: "Ni veliko ljudi, ki so si podali roko z Joséjem Martíjem in Fidelom Castrom!"

Chicho Ibáñez (1875-1981) je živel še dlje kot Garay. Ibáñez je bil prvi trovador, ki se je specializiral za kubanskega sina; prepeval je tudi guaguance in skladbe iz abakuá (črnske tajne družbe).

Številni zgodnji trovadores, kot je Manuel Corona (ki je delal v bordelu v Havani), so skladali in peli guarachas kot protiutež počasnejšim bolerosom.

Bolero

To je oblika pesmi in plesa, ki se precej razlikuje od svoje španske soimenjakinje. Nastala je v zadnji četrtini 19. stoletja z ustanoviteljem tradicionalne trove Pepejem Sánchezom. Napisal je prvi bolero Tristezas, ki se poje še danes. Bolero je že od nekdaj osnovni del repertoarja glasbenikov trova. Bolero se je izkazal za izjemno prilagodljivega in je povzročil nastanek številnih različic. Značilna je bila uvedba sinkop, ki je privedla do bolero-son, bolero-mambo in bolero-cha. Bolero-son je za več desetletij postal najbolj priljubljen plesni ritem na Kubi in prav ta ritem je mednarodna plesna skupnost prevzela in naučila kot napačno poimenovano "rumbo".

Danzón

Evropski vpliv na poznejši glasbeni razvoj Kube predstavlja danzón, elegantna glasbena oblika, ki je bila nekoč najbolj priljubljena glasba na Kubi. Je potomec kubanske kreolizirane contradanze. Danzón označuje spremembo, ki se je zgodila od skupnostnega plesnega sloga sekvenčnih plesov s konca 18. stoletja do plesov v paru v poznejših časih. Spodbuda za to je bil uspeh nekoč škandaloznega plesa walz, pri katerem so pari plesali drug proti drugemu in neodvisno od drugih parov, ne pa kot del vnaprej določene strukture. Danzón je bil prvi kubanski ples, ki je prevzel takšne metode, čeprav med obema plesoma obstaja razlika. Walz je progresivni družabni ples, pri katerem se pari gibljejo po parketu v smeri urinega kazalca, danzón pa je ples "žepnega robčka", pri katerem se pari zadržujejo na majhnem območju parketa.

Danzón je bil z navdušenjem izvožen po vsej Latinski Ameriki, zlasti v Mehiko. Danes je v glasbi in plesu preživela, vendar njeni visoko orkestrirani potomci živijo naprej.

Sin

Sin, pravi Cristóbal Díaz, je najpomembnejša zvrst kubanske glasbe, ki pa je najmanj raziskana. Lahko rečemo, da je son za Kubo to, kar je tango za Argentino ali samba za Brazilijo. Poleg tega je morda najbolj prilagodljiv med vsemi oblikami latinskoameriške glasbe. Njegova največja prednost je združitev evropskih in afriških glasbenih tradicij. Njegova najbolj značilna instrumenta sta kubanska kitara, znana kot tres, in dobro znana dvoglava kitara bongó, ki sta prisotna od začetka do danes. Značilni so tudi claves, španska kitara, kontrabas, na začetku pa tudi kornet ali trobenta in nazadnje klavir.

Nastal je v Orientu, vzhodnem delu otoka, in združil špansko kitarsko in lirično tradicijo z afriškimi tolkali in ritmi. Zdaj vemo, da je njegova zgodovina kot samostojne oblike relativno mlada. Ni dokazov, da bi segala dlje kot do konca devetnajstega stoletja. Okoli leta 1909 se je iz Oriente preselila v Havano, in sicer s pripadniki Permanente (vojske), ki so bili v skladu s politiko poslani iz svojih izvornih območij. Prvi posnetki so bili posneti leta 1918.

Obstaja več vrst sinov. Odilio Urfé je prepoznal te različice:

son montuno

changuí

sucu-sucu

pregon

bolero-son

afro-son

son guaguancó

mambo

in vsekakor lahko dodamo

salsa (večinoma)

timba

Poleg tega je sin vedno znova spreminjal starejši danzón, da bi ga naredil bolj sinkopiranega in kreolskega, od leta 1910 prek danzón-mambo in cha-cha-cha do zapletenih sodobnih priredb, ki jih je skoraj nemogoče razvrstiti.

Danes se son zelo razlikuje, njegova značilnost pa je sinkopiran basovski pulz, ki nastopi pred nizkim udarcem, kar daje sonu značilen ritem; ta je znan kot anticipirani bas.

Kubanski jazz

Zgodovina jazza na Kubi je bila dolga leta prikrita, vendar je postalo jasno, da je zgodovina jazza na Kubi skoraj tako dolga kot v ZDA.

O zgodnjih kubanskih jazzovskih skupinah je zdaj znanega veliko več, čeprav je popolna ocena težavna zaradi pomanjkanja posnetkov. Zaradi migracij in obiskov v ZDA in iz njih ter medsebojne izmenjave posnetkov in notnih zapisov so glasbeniki iz obeh držav ostali v stiku. V prvi polovici 20. stoletja so bili glasbeniki na Kubi in v New Orleansu v tesnih odnosih. Vodja orkestra v znamenitem klubu Tropicana, Armando Romeu mlajši, je bil vodilna osebnost v razvoju kubanskega jazza po drugi svetovni vojni. Fenomen cubopa in jam sessionov v Havani in New Yorku je ustvaril prave fuzije, ki še danes vplivajo na glasbenike.

Rita Montaner leta 1938 med snemanjem filma El romance del palmar


claves


Sexteto Occidente, New York 1926 nazaj: Maria Teresa Vera (kitara), Ignacio Piñeiro (kontrabas), Julio Torres Biart (tres): Miguelito Garcia (clavé), Manuel Reinoso (bongó) in Francisco Sánchez (maracas)

Priljubljena glasba

Glasbeno gledališče

Od 18. stoletja do sodobnosti so priljubljene gledališke oblike uporabljale glasbo in ples ter ju spodbujale. Poleg uprizarjanja nekaterih evropskih oper in operet so kubanski skladatelji postopoma razvijali zamisli, ki so bolje ustrezale njihovemu kreolskemu občinstvu. Kubanska glasba je s pomočjo glasbenih posnetkov dosegla svet. Do leta 1925 je bil na Kubi največkrat posneti pevec v Alhambri Adolfo Colombo. Po zapisih je med letoma 1906 in 1917 posnel približno 350 skladb, od katerih jih je danes ohranjenih zelo malo.

Prvo gledališče v Havani je bilo odprto leta 1776. Prva kubanska opera je bila napisana leta 1807. Glasbeno gledališče je bilo izjemno pomembno v devetnajstem stoletju in prvi polovici dvajsetega stoletja. Radio, ki je na Kubi začel delovati leta 1922, je pripomogel k rasti popularne glasbe, saj je umetnikom zagotovil publiciteto in nov vir dohodka.

Zarzuela je lahka opereta manjšega formata. Začela se je z uvoženo špansko vsebino, nato pa se je razvila v tekoči komentar kubanskih družbenih in političnih dogodkov in težav. Vrsta vrhunskih skladateljev, kot je Ernesto Lecuona, je ustvarila vrsto uspešnic za gledališča v Havani. Velike zvezde, kot je bila vedeta Rita Montaner, ki je znala peti, igrati klavir, plesati in igrati, so bile kubanski ekvivalent Mistinguett in Josephine Baker v Parizu.

Bufo

Kubansko gledališče Bufo je oblika komedije, ki je šaljiva in satirična. Uporablja tipe, ki jih lahko najdemo kjer koli v državi. Bufo je nastal okoli leta 1800-1815: Francisco Covarrubias, "karikaturist" (1775-1850), je bil njegov avtor. Postopoma so komični tipi opustili svoje evropske vzorce in postajali vse bolj kreolizirani in kubanski. Hkrati je sledila tudi glasba. Sleng iz suženjskih barak in revnih četrti je prišel v besedila pesmi:

Una mulata me ha muerto!

Y no prendan a esa mulata?

Como ha de quedar hombre vivo

si no prendan a quien matar!

La mulata es como el pan;

se deber como caliente,

que en dejandola enfriar

ni el diablo le mete el diente!

(Mulata je naredila zame!

Še več, ne aretirajo je!

Kako lahko kdo živi

Če tega morilca ne vzamejo?

Mulatta je kot svež kruh

Treba ga je jesti, dokler je vroč.

Če ga pustite, dokler se ne ohladi

Tudi hudič ne more ugrizniti!)

Guaracha

Guaracha je žanr hitrega tempa in z besedilom. Izvira iz komičnega gledališča Bufo, v začetku 20. stoletja pa so jo pogosto igrali v havanskih bordelih. Besedila so bila polna slengovskih besedil in so se nanašala na dogodke in ljudi iz novic.

Contradanza

Kontradanza je zgodovinsko pomemben ples. Na Kubo je prišel konec 18. stoletja iz Evrope. Contradanza je skupinski ples, pri katerem se plesne figure razvrščajo po določenem vzorcu. Tempo in slog glasbe sta bila svetla in precej hitra. Najstarejša kubanska skladba contradanze je San Pascual bailon, objavljena leta 1803. Kubanci so razvili številne kreolizirane različice, kar je zgodnji primer vpliva afriške tradicije na Karibih. Večina glasbenikov je bila črncev ali mulatov: že v začetku 19. stoletja je v kubanskih mestih živelo veliko osvobojenih sužnjev in oseb mešane rase.

"Ženske v Havani imajo besen okus za ples; cele noči preživijo vzvišene, vznemirjene, nore in prepotene, dokler ne padejo na tla."

Contradanza je izpodrinila menuet kot najbolj priljubljen ples, dokler ni od leta 1842 dalje zamenjala habanere, ki je bila povsem drugačnega sloga.

Danza

Tudi ta ples, otrok contradanze, se je plesal v vrstah ali kvadratih. To je bila tudi živahna oblika glasbe in plesa, ki je bila lahko v dvojnem ali trojnem času. To vrsto plesa je sčasoma zamenjal ples danzón, ki je bil tako kot habanera veliko počasnejši in bolj umirjen.

Habanera

Habanera se je razvila iz contradanze v začetku 19. stoletja. Njena velika novost je bila, da se je poleg igranja in plesa tudi pela. K njenemu razvoju je vsaj delno prispeval vpliv francosko govorečih priseljencev. Zaradi revolucije na Haitiju leta 1791 je veliko francoskih kolonialistov in njihovih sužnjev pobegnilo v Oriente. Cinquillo je pomemben ritmični vzorec, ki se je prvič pojavil v tem času.

Plesni slog habanere je počasnejši in bolj veličasten od plesa danza; do leta 1840 so habanere pisali, peli in plesali v Mehiki, Venezueli, Portoriku in Španiji. Od približno leta 1900 je habanera reliktni ples, vendar ima glasba svoj čar in obstaja nekaj znanih skladb, kot je Tu, katere različice so bile velikokrat posnete.

Valček

Valček (El vals) je na Kubo prišel leta 1814. To je bil prvi ples, pri katerem pari niso bili povezani s skupnim vzorcem zaporedja. Plesal se je in se še vedno pleše v 3/4 taktu s poudarkom na prvem taktu. Sprva je veljal za škandaloznega, ker so bili pari obrnjeni drug proti drugemu, se držali v "zaprtem" prijemu in tako rekoč zanemarjali okolico. Valček se je uveljavil v vseh državah obeh Amerik. Valček ima še eno značilnost: je "potujoči" ples, pri katerem se pari premikajo po areni. V latinskoameriških plesih je postopno gibanje plesalcev nenavadno, vendar se v nekaterih pojavlja.

Zapateo

Tipičen kubanski ples campesino ali guajiro Ples v parih, pri katerem moški večinoma tapkajo z nogami. Obstajajo ilustracije iz prejšnjih stoletij, vendar je ta ples zdaj izumrl.

Trova

V 19. stoletju je v Santiagu de Cuba zrasla skupina potujočih glasbenikov, trubadurjev, ki so se gibali naokoli in se preživljali s petjem in igranjem kitare. Bili so zelo pomembni kot skladatelji, njihove pesmi pa so bile uporabljene v vseh vrstah kubanske glasbe.

Pepe Sánchez (1856-1918) je bil oče trobente in avtor kubanskega bolera. Ni imel formalnega glasbenega izobraževanja. Imel je izjemen naravni talent, saj je skladal številke v glavi in jih nikoli ni zapisal. Zato je večina teh številk za vedno izgubljena, čeprav jih je ohranjenih približno dva ducata, ker so jih prepisali prijatelji in učenci. Ustvarjal je tudi oglasne šale, še preden se je rodil radio. Bil je vzornik in učitelj velikih trovadores, ki so mu sledili.

Prvi in eden najdlje živečih je bil Sindo Garay (1867-1968). Bil je izjemen skladatelj pesmi, njegove najboljše pesmi pa so bile že večkrat zapeti in posneti. Garay je bil tudi glasbeno nepismen - pravzaprav se je abecede naučil šele pri 16 letih -, vendar v njegovem primeru ne le, da so partiture posneli drugi, ampak obstajajo tudi posnetki. Oddajal je na radiu, snemal in preživel do sodobnega časa. Pravil je: "Ni veliko ljudi, ki bi si podali roko z Joséjem Martíjem in Fidelom Castrom!"

Chicho Ibáñez (1875-1981) je živel še dlje kot Garay. Ibáñez je bil prvi trovador, ki se je specializiral za kubanskega sina; prepeval je tudi guaguance in skladbe iz abakuá (črnske tajne družbe).

Številni zgodnji trovadores, kot je Manuel Corona (ki je delal v bordelu v Havani), so skladali in peli guarachas kot protiutež počasnejšim bolerosom.

Bolero

To je oblika pesmi in plesa, ki se precej razlikuje od svoje španske soimenjakinje. Nastala je v zadnji četrtini 19. stoletja z ustanoviteljem tradicionalne trove Pepejem Sánchezom. Napisal je prvi bolero Tristezas, ki se poje še danes. Bolero je že od nekdaj osnovni del repertoarja glasbenikov trova. Bolero se je izkazal za izjemno prilagodljivega in je povzročil nastanek številnih različic. Značilna je bila uvedba sinkop, ki je privedla do bolero-son, bolero-mambo in bolero-cha. Bolero-son je za več desetletij postal najbolj priljubljen plesni ritem na Kubi in prav ta ritem je mednarodna plesna skupnost prevzela in naučila kot napačno poimenovano "rumbo".

Danzón

Evropski vpliv na poznejši glasbeni razvoj Kube predstavlja danzón, elegantna glasbena oblika, ki je bila nekoč najbolj priljubljena glasba na Kubi. Je potomec kreolizirane kubanske contradanze. Danzón označuje spremembo, ki se je zgodila od skupnostnega plesnega sloga sekvenčnih plesov s konca 18. stoletja do plesov v paru v poznejših časih. Spodbuda za to je bil uspeh nekoč škandaloznega plesa walz, pri katerem so pari plesali drug proti drugemu in neodvisno od drugih parov, ne pa kot del vnaprej določene strukture. Danzón je bil prvi kubanski ples, ki je prevzel takšne metode, čeprav med obema plesoma obstaja razlika. Walz je progresivni družabni ples, pri katerem se pari gibljejo po parketu v smeri urinega kazalca, danzón pa je ples "žepnega robčka", pri katerem se pari zadržujejo na majhnem območju parketa.

Danzón je bil z navdušenjem izvožen po vsej Latinski Ameriki, zlasti v Mehiko. Danes je v glasbi in plesu preživela, vendar njeni visoko orkestrirani potomci živijo naprej.

Sin

Sin, pravi Cristóbal Díaz, je najpomembnejša zvrst kubanske glasbe, ki pa je najmanj raziskana. Lahko rečemo, da je son za Kubo to, kar je tango za Argentino ali samba za Brazilijo. Poleg tega je morda najbolj prilagodljiv med vsemi oblikami latinskoameriške glasbe. Njegova največja prednost je združitev evropskih in afriških glasbenih tradicij. Njegova najbolj značilna instrumenta sta kubanska kitara, znana kot tres, in znani dvoglavi bongó, ki sta prisotna od začetka do danes. Značilni so tudi claves, španska kitara, kontrabas, na začetku pa tudi kornet ali trobenta in nazadnje klavir.

Nastal je v Orientu, vzhodnem delu otoka, in združil špansko kitarsko in lirično tradicijo z afriškimi tolkali in ritmi. Zdaj vemo, da je njegova zgodovina kot samostojne oblike relativno mlada. Ni dokazov, da bi segala dlje kot do konca devetnajstega stoletja. Okoli leta 1909 se je iz Oriente preselila v Havano, in sicer s pripadniki Permanente (vojske), ki so bili po političnih navodilih poslani iz svojih izvornih območij. Prvi posnetki so bili posneti leta 1918.

Obstaja več vrst sinov. Odilio Urfé je prepoznal te različice:

son montuno

changuí

sucu-sucu

pregon

bolero-son

afro-son

son guaguancó

mambo

in vsekakor lahko dodamo

salsa (večinoma)

timba

Poleg tega je sin vedno znova spreminjal starejši danzón, da bi ga naredil bolj sinkopiranega in kreolskega, od leta 1910 prek danzón-mambo in cha-cha-cha do zapletenih sodobnih priredb, ki jih je skoraj nemogoče razvrstiti.

Danes se son zelo razlikuje, njegova značilnost pa je sinkopiran basovski pulz, ki nastopi pred nizkim udarcem, kar daje sonu značilen ritem; ta je znan kot anticipirani bas.

Kubanski jazz

Zgodovina jazza na Kubi je bila dolga leta prikrita, vendar je postalo jasno, da je zgodovina jazza na Kubi skoraj tako dolga kot v ZDA.

O zgodnjih kubanskih jazzovskih skupinah je zdaj znanega veliko več, čeprav je popolna ocena težavna zaradi pomanjkanja posnetkov. Zaradi migracij in obiskov v ZDA in iz njih ter medsebojne izmenjave posnetkov in notnih zapisov so glasbeniki iz obeh držav ostali v stiku. V prvi polovici 20. stoletja so bili glasbeniki na Kubi in v New Orleansu v tesnih odnosih. Vodja orkestra v znamenitem klubu Tropicana, Armando Romeu mlajši, je bil vodilna osebnost v razvoju kubanskega jazza po drugi svetovni vojni. Fenomen cubopa in jam sessionov v Havani in New Yorku je ustvaril prave fuzije, ki še danes vplivajo na glasbenike.

Rita Montaner leta 1938 med snemanjem filma El romance del palmar


claves


Sexteto Occidente, New York 1926 nazaj: Maria Teresa Vera (kitara), Ignacio Piñeiro (kontrabas), Julio Torres Biart (tres): Miguelito Garcia (clavé), Manuel Reinoso (bongó) in Francisco Sánchez (maracas)

Izkušnje v Buena Visti

Zanimanje za kubansko glasbo po vsem svetu je ponovno vzbudil izjemen album na zgoščenki z naslovom Buena Vista Social Club. Ameriški kitarist Ry Cooder, britanski glasbeni producent Nick Gold in kubanski glasbenik Juan Marcos Gonzáles so sodelovali pri novem projektu. Sestavili so skupino, v kateri so bili večinoma starejši kubanski glasbeniki, z zamislijo, da bi poustvarili kubansko glasbo zlate dobe petdesetih let prejšnjega stoletja. Prvi album, izdan leta 1997, je postal velika uspešnica, prodali so ga v več kot petih milijonih izvodov, leta 1998 pa je prejel nagrado grammy. Leta 2003 ga je revija Rolling Stone uvrstila na seznam 500 največjih uspešnic vseh časov kot 260. Prvi zgoščenki je sledilo še ducat zgoščenk, večinoma izdanih pri založbah Nonesuch Records ali World Circuit.

Dokumentarni film Buena Vista Social Club, ki ga je režiral Wim Wenders, je izšel leta 1999. Do leta 2007 je po vsem svetu zaslužil 23 milijonov dolarjev. Mlajša generacija je odkrila, zakaj je kubanska glasba tako priljubljena.

Izkušnje v Buena Visti

Zanimanje za kubansko glasbo po vsem svetu je ponovno vzbudil izjemen album na zgoščenki z naslovom Buena Vista Social Club. Ameriški kitarist Ry Cooder, britanski glasbeni producent Nick Gold in kubanski glasbenik Juan Marcos Gonzáles so sodelovali pri novem projektu. Sestavili so skupino, v kateri so bili večinoma starejši kubanski glasbeniki, z zamislijo, da bi poustvarili kubansko glasbo zlate dobe petdesetih let prejšnjega stoletja. Prvi album, izdan leta 1997, je postal velika uspešnica, prodali so ga v več kot petih milijonih izvodov, leta 1998 pa je prejel nagrado grammy. Leta 2003 ga je revija Rolling Stone uvrstila na seznam 500 največjih uspešnic vseh časov kot 260. Prvi zgoščenki je sledilo še ducat zgoščenk, večinoma izdanih pri založbah Nonesuch Records ali World Circuit.

Dokumentarni film Buena Vista Social Club, ki ga je režiral Wim Wenders, je izšel leta 1999. Do leta 2007 je po vsem svetu zaslužil 23 milijonov dolarjev. Mlajša generacija je odkrila, zakaj je kubanska glasba tako priljubljena.