Fidelio je opera v dveh dejanjih Ludwiga van Beethovna. To je Beethovnova edina opera. Nemški libreto je napisal Joseph Sonnleithner po francoski zgodbi. Opera pripoveduje o tem, kako Leonora, preoblečena v zaporniškega paznika z imenom "Fidelio", reši svojega moža Florestana pred smrtjo v političnem zaporu.
Fidelio je primer "reševalne opere", v tistem času priljubljene vrste opere. Junak (ali junakinja) se mora boriti proti krutim ljudem, da bi rešil ljubimca. Napisana je bila v času francoske revolucije. V tem času so vsi govorili o idejah o svobodi in miru, kar je pripeljalo do vojn po vsej Evropi. Znameniti Zbor zapornikov je pesem za svobodo, tako kot zadnji stavek njegove Devete simfonije.
Beethoven je opero pripravljal še nekaj časa, preden je bil z njo popolnoma zadovoljen. Ko je bila prvič izvedena (leta 1805), je bila to opera v treh dejanjih z naslovom Leonora. V občinstvu je bilo veliko francoskih vojaških častnikov, ki so mislili, da jih kritizirajo. Leta 1806 so jo ponovno izvedli v dveh dejanjih in z novo uverturo (zdaj je znana kot "Uvertura: Leonora št. 3"). Toda zaradi sporov med Beethovnom in vodstvom gledališča ni bilo več predstav. Osem let pozneje je Beethoven svojo opero ponovno popravil. Tokrat se je imenovala Fidelio in je doživela velik uspeh. Od takrat je ostala slavna opera.
Zgodovina nastanka in različice
Beethoven je libreto prvotno prilagodil po francoski drami Jean‑Nicolasa Bouillyja z naslovom "Léonore, ou L'amour conjugal" (1798). Prvo nemško verzijo je sestavil Joseph Sonnleithner; kasnejše popravke in jezikovne preoblikove je opravil Georg Friedrich Treitschke. Beethoven je večkrat spreminjal strukturo in orkestracijo, zato poznamo več različic uvertur, imenovanih Leonore (številke 1, 2 in 3). Najbolj uveljavljena in pogosto izvajana je uvertura Leonore št. 3, ki je nastala za eno izmed poznejših različic.
Pomen in teme opere
Fidelio je pomembna tako glasbeno kot idejno. V ospredju so teme zvestobe, ljubezni, svobode in pravice do pravičnega sojenja. Opera je izraz Beethovenovega humanizma in prepričanja v vrednote razsvetljenstva: borba proti tiraniji in upanje na pravičnost. Zaradi teh sporočil in dramatične moči glasbe je Fidelio ohranil mesto v opernem repertoarju kot simbol glasbene in moralne trdnosti.
Glavni liki in zvočne vloge
- Leonora / Fidelio – sopran (ženska, ki se preobleče v moškega, da bi rešila moža)
- Florestan – tenor (zatiran politik, zapornik)
- Don Pizarro – bariton (okruten zaporniški poveljnik)
- Rocco – bas (zaporniški paznik, simpatizira z družino)
- Marzelline – sopran (Roccolova hči, zaljubljena v Fidelia)
- Jaquino – tenor (paznik, ki joče zaradi zavrnjene ljubezni)
- Don Fernando – bas (državni uradnik, ki poseže na koncu)
Sinopsis (kratko)
Opera je običajno izvedena v dveh dejanjih (končna različica), v grobem poteka takole:
Dejanje I
Leonora je osebno prepričana, da je njen mož Florestan nepravično zaprt. Da bi se približala zaporu in dobila priložnost, da ga reši, se preobleče v moškega in sprejme delo zaporniškega paznika s psevdonimom Fidelio. V zaporu sreča Roccota in njegovo hčer Marzelline, ki je zaljubljena v "Fidelia". Medtem Don Pizarro načrtuje, da bo tiho ubil Florestana, ker se ga boji kot političnega nasprotnika. Leonora z vsemi sredstvi išče način, da pride do zapora in odkrije prestrežene informacije o Florestanovi usodi. V tem dejanju slišimo tudi znameniti Zbor zapornikov, prizor, ki poudari dolge ure in hrepenenje po svobodi.
Dejanje II
Florestan se skriva v globokem zaporniškem rovju in živi v hudi stiski. Pizarro pride, da bi ga umoril, a Leonora, še vedno prerobljena, uspe izmakniti zvijačo: z orožjem pripravi, da se samoprikaže kot uslužbenec, nato pa razkrije svojo identiteto v dramatičnem trenutku in prepreči umor. Zgodba se razreši z vmešavanjem državnega uradnika Don Fernanda (ali podobnega predstavnika oblasti), ki privede pravičnost in osvobodi Florestana. Na koncu zmaga ljubezen in pravica, tiranija je izpostavljena, zaporniki dobijo upanje in svoboda zmaguje.
Glasba in najbolj znani trenutki
Beethovenova glasba v Fidelio slovi po dramatični intenzivnosti, bogati orkestraciji in močnih zborih. Med najbolj znanimi deli so:
- Uvertura "Leonore" (še posebej št. 3), pogosto izvajana tudi kot samostojna koncertna skladba.
- Zbor zapornikov (v slavnem prizoru v prvem dejanju), ki izraža hrepenenje po svobodi.
- Solo prizori, ki poudarjajo notranjo trpljenje Florestana in odločnost Leonore.
Zaključek
Fidelio ni le zgodba o rešitvi in ljubezni, temveč tudi močan glasbeni manifest proti krivicam in za človekove pravice. Čeprav je Beethoven opero večkrat preoblikoval in je njena pot do prizorišč sprva naletela na ovire, je končna različica iz leta 1814 (oziroma v obdobju okoli nje) utrdila njen uspeh in trajno mesto v opernem repertoarju.

