Wilhelm Friedemann Bach (rojen 22. novembra 1710 v Weimarju - 1. julija 1784 v Berlinu) je bil izjemen nemški skladatelj in organist, najstarejši sin Johanna Sebastiana Bacha. Prejel je temeljito glasbeno izobrazbo doma in pri očetu, ki ga je poučeval v igranju na čembalo in orgle. Oče mu je posvetil znano glasbeno zbornico Notenbüchlein für Wilhelm Friedemann Bach (v članku omenjena kot Notebook for Wilhelm Friedemann Bach), v kateri so tako skladbe Johanna Sebastiana kot tudi nekatere Friedemannove lastne skladbe; knjiga vsebuje med drugim dve allemandi in štiri preludije, ki jih je napisal Wilhelm Friedemann. Poleg tipičnega klavirskega izpopolnjevanja se je naučil tudi igrati violino.

Poklicna pot

Wilhelm Friedemann je hitro postal cenjen organist in predavatelj — med drugim je nadaljeval poučevanje nekaterih očetovih učencev. Leta 1733 je bil imenovan za organista v dresdenski cerkvi svete Sofije (Sophienkirche), kjer je aktivno nastopal in sestavljal glasbo. V Dresdnu je ustvarjal predvsem dela za tipične klavirne in orgelske sestave tistega časa: koncerte za čembalo, sinfonije, sonate za trio, sonate za čembalo in druga krajša dela za tipke. Prve izdane skladbe pripadajo sredini 1740-ih — njegova prva verzija izdaj je iz leta 1745.

Leta 1746 je sprejel mesto organista v cerkvi Liebfrauenkirche v Halleju, ki je pomenilo boljši dohodek (po prireditvi večjo plačo kot v Dresdnu) in hkrati nalogo pripravljati glasbo za cerkvena praznovanja. Zaradi tega je začel pisati ponovno uporabljive kantate, ki jih je bilo mogoče vsako leto znova uporabiti za bogoslužja. V času, ko je pogosto obiskoval očeta in uporabljal njegovo glasbo, je ob očetovi smrti leta 1750 podedoval obsežen del Johanna Sebastiana — z njim so se pozneje pojavile tudi praktične in etične zaplete glede upravljanja, razmnoževanja in razdelitve teh rokopisov.

Konflikti, poznejše življenje in smrt

Wilhelm Friedemann je imel izrazit glasbeni talent, a tudi trdovraten značaj in razbeleženo finančno življenje. Po sporu z mestnimi oblastmi in znotraj cerkvenih krogov je leta 1764 zapustil službo v Halleju; po tem je pogosto sprejemal začasne ali manj redne položaje, njegovo osebno vedenje in neurejeno ravnanje z denarjem pa sta prispevala k vse večji revščini. Ostal je praktično brez službe in do smrti živel v revščini. Umrl je leta 1784 v Berlinu.

Slog, ustvarjanje in zapuščina

Wilhelm Friedemann je znan kot virtuoz, izjemen improvizator, ki je obvladal kompleksno kontrapunktiko očeta, a je tudi vpeljeval bolj svobodne, ekspresivne in včasih že predklasične elemente v svojo glasbo. Njegove kompozicije pogosto združujejo baročno globino in kontrapunkt s poliranostjo galantnega sloga, kar daje njegovim delom posebno dramatičnost in tehnično zahtevnost. Skladal je predvsem dela za tipke, orgelsko glasbo in cerkvene kantate, pa tudi koncertne in instrumentalne zvrsti.

Njegovo umetniško vrednost so v 19. in 20. stoletju deloma zasenčile osebne težave in relativno redka objava del, vendar sodobna glasbena raziskava in izvajalska praksa vse bolj prepoznavajo njegovo izvirnost. Obstajajo tudi zgodovinske razprave o upravljanju očetove zapuščine; nekatera dejanja in prodaje rokopisov so privedla do nesoglasij in razprav o pristnosti določenih del, vendar je današnje strokovno delo postopoma razjasnilo avtorstva in ponovno izpostavilo Friedemannovo avtorsko vlogo.

Izpostavljene lastnosti

  • Izjemen organist in improvizator: njegovo igranje in sposobnost takojšnje ustvarjalnosti sta bili hvaljeni že v sodobnih ocenah.
  • Prehod med slogoma: v glasbi se čutijo elementi baroka in začetki klasicizma, s poudarkom na izraznosti in tehnični virtuoznosti.
  • Neuredno življenje: talent brez trdne institucijske ali finančne podpore je privedel do njegovega skromnega poznega življenja.

Wilhelm Friedemann Bach je tako pomembna osebnost nemške glasbene zgodovine: kot sin velikana Johanna Sebastiana je nosil bogato izročilo naprej, hkrati pa je razvil lastno, prepoznavno glasbeno govorico, ki jo danes znova in bolj poglobljeno odkrivajo izvajalci in raziskovalci.