Ko se je Friderik leta 1740 povzpel na prestol kot "kralj v Prusiji", je bila Prusija sestavljena iz razpršenih ozemelj, vključno s Klevsko, Marko in Ravensbergom na zahodu Svetega rimskega cesarstva, Brandenburgom, Spodnjo in Daljno Pomorjansko na vzhodu cesarstva ter nekdanjo vojvodino Prusijo zunaj cesarstva, ki je mejila na Poljsko-litvansko skupnost. Naziv kralj v Prusiji je dobil, ker je bil to le del zgodovinske Prusije; za kralja Prusije naj bi se razglasil, ko bo leta 1772 pridobil večino preostalih ozemelj.
Vojskovanje in osvajanje
Friderikov cilj je bil modernizirati in združiti svoje ranljivo ločene dežele; v ta namen je vodil vojne predvsem proti Avstriji, katere dinastija Habsburžanov je vladala kot cesarji Svetega rimskega cesarstva skoraj neprekinjeno od 15. stoletja do leta 1806. Friderik je Prusijo vzpostavil kot peto in najmanjšo evropsko velesilo z uporabo virov, ki jih je gojil njegov skromni oče.
V prvi šlezijski vojni (1740-1742), ki je bila del vojne za avstrijsko nasledstvo (1740-1748), je Friderik osvojil poljski del Šlezije. Avstrija je v drugi šlezijski vojni (1744-1745) poskušala Šlezijo ponovno pridobiti, vendar je Friderik ponovno zmagal in prisilil Avstrijo, da se je držala prejšnjih mirovnih pogojev. Pruska posest Šlezije je kraljestvu omogočila nadzor nad reko Odro.
Habsburška Avstrija in burbonska Francija, tradicionalni sovražnici, sta se po razpadu anglo-avstrijskega zavezništva leta 1756 povezali v diplomatski revoluciji. Friderik je na Westminstrski konvenciji hitro sklenil zavezništvo z Veliko Britanijo. Ker so se sosednje države začele zarotniško dogovarjati proti njemu, je bil Friderik odločen, da bo udaril prvi. Njegova dobro pripravljena vojska je 29. avgusta 1756 prečkala mejo in vdrla na Saško ter tako začela sedemletno vojno, ki je trajala do leta 1763. Zaradi napada na nevtralno Saško in nasilne vključitve saških sil v prusko vojsko po obleganju Pirne oktobra 1756 je bil deležen vsesplošnih kritik.
Friderik se je soočil s koalicijo, ki je vključevala Avstrijo, Francijo, Rusijo, Saško in Švedsko, za zaveznika pa je imel le Veliko Britanijo in Hannover, zato je Prusijo kljub pogostim napadom na njena ozemlja le s težavo obdržal v vojni.
Po nenadni smrti ruske cesarice Elizabete je na oblast prišel njen nečak Peter III., ki je bil naklonjen pruski vladavini. To je povzročilo razpad protipruske koalicije. Čeprav Friderik s pogodbo iz Hubertusburga ni pridobil nobenega ozemlja, mu je uspelo obdržati Šlezijo. Prusija je postala priljubljena na številnih nemško govorečih ozemljih.
Na koncu svojega življenja je Friderik Prusijo vključil tudi v manjšo vojno za bavarsko nasledstvo leta 1778, v kateri je preprečil avstrijske poskuse zamenjave avstrijske Nizozemske za Bavarsko. Ko je cesar Jožef II| leta 1784 ponovno poskusil s tem načrtom, je Friderik ustanovil Fürstenbund, zaradi česar so ga Nemci videli kot zagovornika nemških svoboščin v nasprotju z njegovo prejšnjo vlogo napadalca cesarskih Habsburžanov.
Friderik je pogosto osebno vodil svoje vojaške sile in med bitko je izpod sebe ustrelil šest konj. Friderika pogosto občudujejo kot enega največjih taktičnih genijev vseh časov, zlasti zaradi njegove uporabe poševnega bojnega reda. Še pomembnejši so bili njegovi operativni uspehi, zlasti preprečevanje združevanja številčno močnejših nasprotnih vojsk in zadrževanje na pravem mestu ob pravem času, da sovražnikove vojske ne bi prišle na osrednje prusko ozemlje. Avstrijski sovladar cesar Jožef II. je v pismu svoji materi Mariji Tereziji zapisal,
Ko pruski kralj govori o problemih, povezanih z vojno umetnostjo, ki jo je intenzivno preučeval in o kateri je prebral vse možne knjige, je vse napeto, trdno in izjemno poučno. Nobenih obrobnosti ni, za trditve, ki jih izreče, poda stvarne in zgodovinske dokaze, saj se dobro spozna na zgodovino ... Je genij in človek, ki govori z občudovanjem. Toda vse, kar reče, izdaja kneza.
Modernizacija Prusije
Friderik je Prusijo iz evropskega zakotja spremenil v gospodarsko močno in politično reformirano državo. Njegova osvojitev Šlezije, ki je novi pruski industriji zagotavljala surovine, je pripomogla k spodbujanju industrijske proizvodnje in razvoja, te industrije pa je zaščitil z visokimi carinami in minimalnimi omejitvami notranje trgovine. Modernizacijski mehanizmi in tehnologija države so Frideriku leta 1747 omogočili tudi obsežen šestletni program osuševanja in "melioracije" na severnih močvirnatih območjih države. S tem racionalistično vodenim programom, ki ga je Friderik razumel kot "ukrotitev" in "osvojitev" "neuporabne" in "barbarske" narave, je bilo ustvarjenih približno 150.000 hektarjev obdelovalnih kmetijskih površin, vendar so bili uničeni tudi veliki predeli naravnega habitata, uničena biotska raznovrstnost regije in številne avtohtone skupnosti so se izselile. S pomočjo francoskih strokovnjakov je Friderik reorganiziral tudi prusko davčno politiko in uvedel sistem posrednega obdavčevanja, ki je bil donosnejši od prejšnje politike neposrednega obdavčevanja. Friderik je tudi pooblastil uglednega pruskega trgovca Johanna Ernsta Gotzkowskega, da bi pomagal spodbujati trgovino. Gotzkowsky je Frideriku naročil, naj reformira pruski sistem cestnin in uvoznih omejitev ter zgradi veliko tovarno svile, da bi konkuriral francoski trgovini s svilo. Leta 1763, ko je Gotzkowsky med finančno krizo v Amsterdamu bankrotiral, je Friderik prevzel njegovo tovarno porcelana.
Friderik je v času svoje vladavine vodil tudi reformo državne valute. Posledice sedemletne vojne in pridobitve Šlezije so spremenile gospodarstvo, zmanjšale vrednost nacionalne valute in povzročile visoko inflacijo v državi. Pruski odlok o kovnici iz maja 1763 je revaloriziral nacionalno valuto, stabiliziral tečaje močno razvrednotenih kovancev in določil, da se davki plačujejo v valuti predvojne vrednosti. Drugi evropski vladarji so kmalu izvedli podobne denarne reforme, ki so pripomogle k znižanju cen v celotni regiji.
Friderik je vodil tudi druga pomembna prizadevanja za modernizacijo Prusije, vključno z vzpostavitvijo sodobne vladne birokracije, razvojem enega najbolj cenjenih izobraževalnih sistemov v Evropi ter odpravo mučenja in telesnega kaznovanja.
Po pridobitvi Kraljevske Prusije (Zahodne Prusije) leta 1772 je Friderik spremenil tudi svoj naslov iz "kraljavPrusiji", ki se je uporabljal od kronanja Friderika I., v "kralja Prusije", s čimer je poudaril vse večjo pomembnost svoje države in svoj pomen kot vladarja.
Verska strpnost
Friderik je bil na splošno zagovornik verske strpnosti, med drugim je sprejel jezuite, ki so bežali pred zatiranjem papeža Klementa XIV., za učitelje v Šleziji, Vojvodini in okrožju Netze. Zanimalo ga je, da bi v svojo državo privabil številne spretnosti, bodisi jezuitske učitelje, hugenote ali judovske trgovce in bankirje, zlasti iz Španije. Želel si je razvoja po vsej državi. Kot primer te praktično usmerjene, a ne povsem nepristranske strpnosti je Friderik v svojem Testament politique zapisal, da
V mestih je preveč Judov. Potrebujemo jih na poljski meji, saj na teh območjih trgujejo samo Hebrejci. Takoj ko se oddaljite od meje, postanejo Judje slabost, oblikujejo klike, se ukvarjajo s tihotapljenjem in se lotevajo vseh mogočih nečednosti, ki škodijo krščanskim meščanom in trgovcem. Nikoli nisem preganjal nikogar iz te ali katere koli druge sekte [sic]; menim pa, da bi bilo pametno biti pozoren, da se njihovo število ne bi povečalo.
Judje na poljski meji so bili zato spodbujeni k opravljanju vseh mogočih trgovskih dejavnosti, od kralja pa so bili deležni vse zaščite in podpore kot vsi drugi pruski državljani. Uspeh pri vključevanju Judov na tista družbena področja, na katerih jih je spodbujal Friderik, se kaže v vlogi, ki jo je imel Gerson von Bleichröder pri financiranju Bismarckovih prizadevanj za ponovno združitev Nemčije.
Ker je pod Friderikom veliko puščave postalo obdelovalne zemlje, je Prusija iskala nove koloniste. Friderik je večkrat poudaril, da ga narodnost in vera ne zanimata.
Arhitektura
Friderik je v svojem glavnem mestu Berlinu dal zgraditi znamenite stavbe, od katerih večina obstaja še danes, kot so Berlinska državna opera, Kraljeva knjižnica (danes Državna knjižnica Berlin), katedrala Sv.Hedvige in palača princa Henrika (danes sedež Humboldtove univerze). Vendar je kralj svoj čas raje preživljal v svoji poletni rezidenci Potsdamu, kjer je zgradil palačo Sanssouci, najpomembnejše delo severnonemškega rokokoja. Sanssouci, kar v prevodu iz francoščine pomeni "brezskrben" ali "brez skrbi", je bilo Friderikovo zatočišče. "Friderikov rokoko" se je razvil pod vodstvom Georga Wenzeslausa von Knobelsdorffa.
Poznejša leta
Proti koncu življenja je Frederick vse več časa preživljal sam. Njegov krog prijateljev v Sanssouciju je postopoma izumrl, ne da bi ga nadomestil, Friderik pa je postajal vse bolj kritičen in samovoljen, kar je vzbujalo nezadovoljstvo v državni upravi in častniškem zboru. Berlinčani so kralja vedno razveseljevali, ko se je vrnil v mesto z deželnih turnej ali vojaških pregledov, vendar Friderik ni užival v svoji priljubljenosti med preprostim ljudstvom, temveč se je raje družil s svojimi ljubljenčki, italijanskimi hrtami, ki jih je v šali na račun gospe de Pompadour imenoval "markize de Pompadour". Friderik je umrl 17. avgusta 1786 v fotelju v svoji delovni sobi v palači Sanssouci.
Friderik je želel biti pokopan poleg svojih hrtov na vinogradniški terasi na strani logisa Sanssouci. Njegov nečak in naslednik Friderik Viljem II. je namesto tega ukazal, naj truplo pokopljejo poleg njegovega očeta v cerkvi postojnske garnizije. Ob koncu druge svetovne vojne je Adolf Hitler ukazal, naj se krste Friderika in Friderika Viljema I. ter Paula von Hindenburga in njegove žene najprej prenesejo v podzemni bunker blizu Berlina, nato pa skrijejo v rudnik soli blizu mesta Bernrode v Nemčiji, da bi jih zaščitili pred uničenjem. Ameriška vojska je štiri krste odkrila 27. aprila 1945 za 6 čevljev (1,8 m) debelim zidanim zidom globoko v rudniku in jih prenesla v kletne prostore gradu Marburg, kjer so zbirali najdene nacistične "zaklade". Ameriška vojska je v okviru tajnega projekta, imenovanega "operacija Bodysnatch", oba kralja najprej premestila v Elizabetino cerkev v Marburgu, nato pa na grad Hohenzollern blizu mesta Hechingen. Po združitvi Nemčije so truplo Friderika Viljema položili v mavzolej cesarja Friderika v cerkvi miru v Sanssouciju.
Ob 205. obletnici smrti, 17. avgusta 1991, je bila Friderikova krsta položena na častnem dvoru v Sanssouciju, prekrita s prusko zastavo in v spremstvu častne straže Bundeswehra. Po mraku je bilo Friderikovo truplo končno položeno k počitku na terasi vinograda v Sanssouciju, v skladu z njegovo poslednjo voljo brez pompa in ponoči ("... Im übrigen will ich, was meine Person anbetrifft, in Sanssouci beigesetzt werden, ohne Prunk, ohne Pomp und bei Nacht ..." (1757)).
Citati
- "S svojimi veleposlaniki govorim francosko, s svojimi računi angleško, z gospodinjo italijansko, z Bogom latinsko in s konjem nemško."
- "Izobraženim ljudem je mogoče zlahka vladati."
